Alfred Hitchcock: Igralce je obravnaval kot govedo

Alfred Hitchcock, angleški režiser in producent, tvorec številnih filmov z inteligentnimi zapleti, presenetljivimi preobrati in skrivnostmi, je nekoč izjavil:

"Snemati filme zame predvsem pomeni povedati zgodbo, zgodba pa je lahko bolj ali manj neverjetna. Pomembno je, da ni običajna, zaželeno pa je, da je humana in dramatična. Drama je življenje, iz katerega so izbrisani dolgočasni trenutki."

Filmski zgodovinarji se strinjajo, da je bil Alfred pravi tvorec trilerjev in grozljivk, in ga imajo za prvega režiserja, ki je znal mojstrsko spojiti sume, intrige, seks in humor.

Glavni protagonisti njegovih filmov so najpogosteje po nedolžnem obtoženi različnih zločinov ali pa so vmešani v nemogoče spletke.

Filmsko občinstvo je od samega začetka filma ohranjal v negotovosti in napetosti ter ga s počasnim razvozlavanjem zapleta do konca zapeljeval ter začaral s strahom. Za mojstrsko povečanje napetosti je uporabljal zastrašujoče učinke in dobro je vedel, kako ljudi spraviti do roba živčnega zloma.

Uradno je pod njegovo režijsko taktirko nastalo 53 filmov, čeprav je sodeloval še pri nastajanju številnih drugih filmov in serij, petkrat je bil nominiran za oskarja, a prestižnega zlatega kipca - razen častnega za življenjsko delo, ki mu je pripadel leta 1968 - nikoli ni osvojil.

V Hollywoodu je veljal za čudaka, predvsem zaradi milo rečeno čudnega odnosa z igralci.

Med drugim se je na vso moč trudil, da bi izvedel za vse strahove, ki so mučili junake njegovih filmov, da jih je lahko nato 'maltretiral'. Tako do igralcev kot do igralk je bil izredno kritičen, nekoč je celo izjavil, da je treba z njimi delati kot z govedom.

"Nikoli nisem rekel, da so govedo, rekel sem, da jih je treba obravnavati kot govedo," je izjavil pozneje, ko se je branil pred obtožbami.

Med delom si je vedno prizadeval, da bi se zaščitil, kar je pomenilo, da se je umikal pred igralci, producenti in drugimi, saj je njihova najmanjša slabost lahko negativno vplivala na končni rezultat.

Zelo težko je našel zanesljive scenariste, ki so bili sposobni njegove zamisli uresničiti v filmu, in do njih se je redko vedel s spoštovanjem. Rad je bil vseved, še raje je bil v toku z dogajanjem, najraje pa je imel vse pod nadzorom. Slovel je kot neizprosen in zahteven možakar.

Že pred začetkom snemanja filma je tudi najmanjše podrobnosti razdelal do popolnosti, prav ničesar ni prepuščal naključju.

Na prizorišča snemanj je prihajal z lastnoročno narisanimi scenami, ki so bile natančno načrtovane do vsake sekunde. Kako pa bi sicer v kultno sceno pod prho v svoji mojstrovini Psiho spravil 70 kadrov v 45 sekund?

Alfred Joseph Hitchcock se je rodil 13. avgusta 1899 v Leytonstonu, ki je takrat spadal pod grofijo Essex, zdaj pa je del vzhodnega Londona.

Bil je najmlajši otrok Williama Hitchcocka in Emme Jane Hitchcock, rojene Whelan. Brat William je bil devet let starejši, sestra Nellie pa sedem. William je nasledil očetov posel, dve trgovini s sadjem in zelenjavo na High Roadu, Alfred pa se je že zelo zgodaj odločil, da se bo posvetil filmu.

Ker je bil miren in poslušen deček, ga je oče v šali pogosto klical 'jagnje brez hibe', pri čemer je imel v mislih popolno belo jagnje iz svetega pisma.

Ko je bil star pet let, ga je oče zaradi neke porednosti kaznoval na zelo neobičajen način. Poslal ga je na bližnjo policijsko postajo, in sicer s pismom za načelnika policije.

Ko ga je ta prebral, je ubogega Alfreda za deset minut zaprl v celico. To je bilo dovolj, da se je začel bati policistov, pa tudi sicer je bil zadržan in bojazljiv. Rad je živel v osami in v miru opazoval druge otroke med igro.

Odraščal je v znamenju stroge vzgoje v verskem duhu in obiskoval zahteven jezuitski kolidž St Ignatius, v katerem je bilo fizično kaznovanje nekaj povsem običajnega.

"Verjetno se je v obdobju, preživetem pri jezuitih, v meni razvil močan občutek strahu," je nekoč izjavil sloviti filmski ustvarjalec, ki je leta 1914, po očetovi smrti, omenjeno šolo zapustil, nato pa nabiranje znanja nadaljeval v šoli za inženirstvo in navigacijo. Že v tistem obdobju ga je zanimalo dogajanje v svetu kriminala, predvsem umori, zato je zbiral članke iz časopisov s takšnimi temami in pogosto obiskoval muzej Scotland Yarda.

Prosti čas je preživljal v kinu, njegovi filmski idoli pa so bili Charlie Chaplin, David Wark Griffith, Buster Keaton, Douglas Fairbanks, Mary Pickford ... Prvi posel, povezan s filmom, je dobil leta 1920, ko je v londonski izpostavi ameriškega studia Famous Players-Lasky podnaslavljal filme. Ko je istega leta zbolel režiser kratke komedije Always Tell Your Wife, pa je izkoristil priložnost, vskočil namesto njega in dokončal snemanje.

Ker se je dobro izkazal, so mu zaupali prvo samostojno režijo, a je kratka komedija Number 13 leta 1922 vendarle ostala nedokončana, ker so zaprli londonski sedež omenjenega studia.

Naslednja tri leta je ustvarjal številne filme, in sicer kot scenograf, montažer in scenarist, še naprej pa se je ukvarjal tudi s podnaslavljanjem. Leta 1925 je dobil priložnost, da režira romantično dramo Vrt užitka, ki jo je tudi odlično izkoristil, in njegova bleščeča kariera se je začela ...

Leta 1927 je pozornost nase usmeril s kriminalno dramo Najemnik, v kateri je poskrbel za zaplet, ki so ga teoretiki pozneje definirali kot klasičen hitchcockovski zaplet.

To je njegov prvi film, v katerem je uporabil element krivca. Scenarij je napisal po vzoru na Jacka Razparača - glavni lik je obtožen za umor, ki ga ni zakrivil, in je proti svoji volji vmešan v niz spletk in zarot.

Mračna in izredno sugestivna atmosfera meglenega Londona - čeprav je bil ta film, kot tudi večina ostalih, posnet v Nemčiji - s konca 19. stoletja je prispevala k temu, da ta stvaritev velja za enega najuspešnejših britanskih nemih filmov. Zanimivo je, da ga je imel tudi Alfred za svoj prvenec, čeprav ni bil prvi film, ki ga je posnel.

Ta film pa je bil pomemben tudi za njegovo zasebno življenje, saj je na snemanju spoznal montažerko Almo Revill, ki je postala njegova najtesnejša sodelavka, in se zaljubil vanjo.

Angleška režiserka in scenaristka, ki jo je leta 1926 popeljal do oltarja, je napisala scenarije za številne njegove filme, tako ali drugače pa je sodelovala pri vseh njegovih stvaritvah.

V srečnem in skladnem zakonu, ki ga je leta 1928 začinilo rojstvo igralke in producentke Patricie 'Pat' Hitchcock, sta živela vse do njegove smrti. Ko se je začela druga svetovna vojna, se je izselil v Ameriko, kjer je prišlo do korenite spremembe. Njegovi filmi so namreč postajali bolj komercialni, Alfred pa je več pozornosti namenjal okusu občinstva.

Leta 1940 je režiral svoj prvi ameriški film, triler Rebeka, o katerem je izjavil, da ni 'hitchcockovski', ampak svojevrstna, precej staromodna pravljica, ki ji primanjkuje duhovitosti. Film je bil razglašen za najboljši film leta, producentu Davidu O. Selzniku in snemalcu Georgeu Barnesu pa je prinesel oskarja.

V 'ameriškem obdobju' je v nekaj manj kot 40 letih posnel 50 filmov, najboljši med njimi pa so nedvomno romantična drama Razvpita ter trilerji Dvoriščno okno, Vrtoglavica, Sever-severozahod, Psiho in Ptiči.

Po slednjem, ki je nastal leta 1963, pa je njegova kariera resnici na ljubo začela bledeti. Iz Amerike se je vrnil v domovino, natančneje v London, kjer je leta 1972 posnel triler Blaznost, po mnenju kritikov svoj zadnji uspešni film, v katerem je prvič dopustil preklinjanje in goloto.

Ena njegovih najljubših metod za razvijanje zapleta in ustvarjanje napetosti je bila MacGuffin. Ta izraz je nadel nepomembnemu detajlu, ki omogoča razvijanje zgodbe in spodbuja like k akciji. MacGuffin je bil enkrat določen lik, drugič pa samo ime, ki se pogosto omenja, v filmu Razvpita je bila to pošiljka urana, v trilerju 39 stopnic pa državna tajna.

Pojavljal se je v večini svojih filmov, in sicer v tako imenovanih cameo vlogah (naziv za kratko pojavljanje znanih oseb v filmu, predstavi ..., op. a.), ki jih je med občinstvom populariziral v tolikšni meri, da so gledalci takšne vloge že kar zahtevali.

V svojih prvih cameo vlogah se je pojavljal kot pešec v gneči, na fotografijah ali v mračnih scenah, pozneje pa so postale bolj opazne - v uvodni sceni kriminalke Tujca na vlaku v vlak prinese violončelo, v trilerju Trema se na ulici obrne za glavno junakinjo Eve Gill, ki jo je upodobila Jane Wyman in ki se pogovarja sama s sabo, na koncu komičnega trilerja Družinska zarota pa je njegova senca vidna skozi motno steklo na vratih.

V svoji bogati karieri se je pojavil v 39 cameo vlogah, ki so postale njegov zaščitni znak in ki jih je sčasoma začel uvrščati na sam začetek, da bi se občinstvo lahko osredotočilo na film.

V številnih svojih filmih je pokazal svojevrstno obsedenost z določenim tipom žensk. Njegove junakinje so bile najpogosteje mlade, visoke in svetlolase ženske krhke telesne konstitucije in hladne drže, skoraj vedno pa so skrivale dvojno osebnost ali zlobo.

Njegove najljubše blondinke so bile Madeleine Carroll, Tippi Hedren, Kim Novak, Janet Leigh, Claude Jade in seveda Grace Kelly, s katero je posnel tri filme. Na snemanju zadnjega, romantičnega trilerja Ujeti tatu, ki je nastajal na francoski rivieri, je Grace spoznala monaškega kneza Rainierja III., se poročila in - na Alfredovo veliko žalost - nehala snemati.

Za njegovo obsedenostjo se je morda skrival njegov zapleteni odnos z ženskami v času, ko je bil še mlad in v glavnem ves čas sam. Ko je šel na prvi zmenek z žensko (in tudi prvič poskusil alkohol), je bil namreč star že 25 let in je imel status profesionalnega režiserja.

Francoski režiser François Truffaut, ki je z njim sodeloval že kot študent, je nekoč izjavil:

"Včasih se mi zdi, da sta za Hitcha ljubljenje in smrt povsem ista - ljubezenske scene snema kot scene umora, scene umora pa kot ljubezenske scene."

Leta 1964, torej leto dni po tem, ko je posnel kultni film Ptiči, je na vrsto prišel triler Marnie, ki je doživel neuspeh, po katerem se je zdelo, da Alfred ni več isti človek. Izgubil je samozavest in na vsak način poskušal iz Tippi Hedren ustvariti novo Grace Kelly, a neuspešno.

V zadnjih dveh desetletjih življenja je snemal občutno manj, za kar je bilo krivo tudi čedalje slabše zdravstveno stanje. Za umetnika, ki je živel za film in od filma, je bilo konec snemanja kot konec življenja. Na začetku leta 1980 je od kraljice Elizabete II. prejel viteški naziv, 29. aprila istega leta pa je zaradi odpovedi ledvic umrl v svojem domu na Bel Airu. Njegov pepel so 10. maja stresli v Tihi ocean ...

Napisal: Tim Jeras (za Story)