Aleksandra Balmazovič: Nisem fašistka, sem pa fetišistka

Debitirala je v nizkoproračunski hit komediji Zadnja večerja, kjer je igrala z Matjažem Javšnikom, nato smo jo videli v Amirju – šerifu iz Nuriča in odmevnih Kozoletovih Rezervnih delih. Kmalu jo bomo videli v filmu Sivi kamion rdeče barve, ki pa kljub temu, da je nastal v slovenski koprodukciji in premiero doživel že avgusta na filmskem festivalu v Montrealu, na naša platna prihaja predvidoma šele 17. marca.

Zvezda, ki sije

Aleksandra je prva Slovenka, ki si je na filmskem festivalu v Berlinu zaslužila nagrado ‘Shooting star’, ki jo vsako leto prejme po en mlad in perspektiven igralec / igralka iz večine evropskih držav, vendar je slovenska igralka v tej kategoriji nagrajena prvič. Njen zadnji film je po svetu že pravi hit, pri nas ga še vedno niso začeli predvajati, čeprav je na festivalih po svetu dobil že toliko nagrad, da jih težko preštejemo na prste ene roke.

Sivi kamion rdeče barve je režiserski debi srbskega scenarista Srdjana Koljevića. Film je postavljen v leto 1991, v čas tik pred razpadom Jugoslavije. Aleksandra igra Beograjčanko Suzano. Ko izve, da je noseča, pred splavom za nekaj dni zbeži v Dubrovnik. Medtem ko štopa, jo Radko (igra ga Srdjan Todorović), daltonistični kamionar brez šoferskega dovoljenja, skoraj povozi in tako se njuni usodi srečata v rdečem kamionu, ki v predvojnih časih potuje proti morju. Svet okoli njiju se zdi vedno bolj absurden in zdi se jima, da sta edina razumna človeka daleč naokoli.

Odštopala na fakulteto

V srednji šoli je bila Aleksandra še pridno dekle, v času študija pa se je zgodila prelomnica, ob kateri se je Aleksandra iz ‘pridne pupike’ prelevila v divjo študentko. Preden se je odpravila študirat v Beograd, se je poskusila kot študentka novinarstva na ljubljanskem FDV-ju, vendar je ugotovila, da to ni to in se na hitro odločila za študij v Beogradu, ker na ljubljanski AGRFT ni bila sprejeta.

Zanimivo je, da je odšla na sprejemne izpite v Beograd kar na avtoštop in ker leta 1994 Cesta bratstva in enotnosti ni bila prav bratska, še manj pa enotna, za povrh pa še zaprta, se je na avtoštop do Beograda odpravila čez Madžarsko, saj se drugače v Srbijo skoraj ni dalo priti. “Lovila sem rok za sprejemni izpit, na meji z Madžarsko zaštopala nekoga, ki je šel v Srbijo, in tako za las ujela sprejemni izpit.” Sprejemne izpite na beograjski akademiji je uspešno opravila in tam ostala šest let.

Eksotična Slovenka

“Tista leta sem bila kot Slovenka v Beogradu čista eksotika, to se jim je zdelo zelo fascinantno!” Dodaja še, da so vsi moški imeli lepe spomine na morje in Slovenke, kjer je po pričevanju beograjskih moških vsak tretji izgubil nedolžnost s Slovenko, vendar sama pravi, da ne ve, ali so Slovenke še vedno tako promiskuitetne izven meja naše države. “Po pripovedovanju Beograjčanov je bilo tako ... vsaj tja do osemdesetih, po mojem pa so jih kasneje zamenjale Čehinje in Nemke.”

Nemirni časi

V Beogradu je doživela veliko stvari, od Miloševićevega režima, sankcij Evropske unije in ZDA, bombardiranja, demonstracij do prvih turbofolk zabav, ki so prav tako kot pri nas poplavile srbsko glasbeno sceno. “Vsaka etno glasba je v izvirniku odlična. Z masivno promocijo turbofolka v medijih pa je prišlo do fenomena – oblikovala se je nova glasbena smer, ki je s seboj prinesla način mišljenja, način oblačenja ...

Tipične poslušalke oz. poslušalce turbofolka spoznaš že na ulici. Turbofolk oboževalke so videti plitko, plehko, poceni, zato nekaterim od njih rečejo tudi ‘sponzoruše’ – zato ker potrebujejo sponzorje. Vendar pa ni nujno, da so vse oboževalke turbofolka ‘sponzoruše’, obratno pa drži ... Večina ‘sponzoruš’ posluša turbofolk.”

Popotnico vleče v Beograd

Aleksandra je tudi v mladostniških letih veliko štopala, vendar je redkokdaj to počela sama; največkrat je štopala v družbi prijateljice ali prijatelja. Tako je z dvignjenim palcem prepotovala skoraj celo Evropo z izjemo Skandinavije, štopala pa je tudi v ZDA in Severni Afriki.

Spominja se: “Štopanje je zelo težko v Kaliforniji, pa tudi v Avstriji ti težko kdo ustavi.” Glede na to, da je preštopala že veliko sveta, me je zanimalo, kje ji je bilo najlepše in kam bi se preselila, če bi lahko šla kamor koli. “V Beograd,” ustreli kot iz topa. Na vprašanje, zakaj, pa odgovori, da mora vsak človek videti Beograd, če hoče vedeti, zakaj. “V Beogradu ti nikoli v življenju ne more biti dolgčas,” doda pa še verz Bajage, ki poje: “... ovo je grad u kome nema razloga, nočas da budeš sam.”

Spanje pod Eiffelovim stolpom

Ena najbolj zanimivih dogodivščin se ji je zgodila, ko sta s prijateljico prvič prištopali v Pariz. “Mislila sem, da bom Eiffelov stolp videla takoj, ko stopim iz avtomobila, vendar sem razočarana ugotovila, da se ga z obrobja francoske prestolnice ne vidi.”

S prijateljico sta kar nekaj časa iskali ponos Pariza, ko pa sta ga našli, sta doživeli posebno presenečenje. Okoli sto ljudi je kar v spalnih vrečah prenočevalo pod osvetljenim Eiffelovim stolpom. Seveda so bili popotniki v večini študentje, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso našli prenočišča drugje. “Tista noč je bila ena najbolj čarobnih noči v mojih štoparskih letih.”

Poleg tega so ji izkušnje iz štoparskih let pomagale tudi pri snemanju Sivega kamiona rdeče barve. “Šoferje kamionov sem spoznala na njihovem delovnem mestu – v šoferski kabini, tako da sem spoznala njihovo življenje, njihovo doživljanje sveta ...” Dodaja še, da se je veliko štopalo tudi v Beogradu, “... ker ko so šoferji stavkali, ni bilo prevozov, tako da smo štopali od študentskih domov do babic. Na avtobusni postaji so babice, tetke, mame z vrečami čakale na avtobus tudi po pol ure in ko avtobusa ni bilo, so pač štopale.”

Človekoljubna aktivistka

V Beogradu so bile razmere precej divje in tudi Aleksandra se je udeleževala demonstracij, “... čeprav je bilo strogo prepovedano, da se udeležujemo kriminalnih, političnih dejanj in vseh aktivnosti, ki so povezane z drogami, sploh pa se kot tujka ne bi smela udeleževati demonstracij. Ampak sem se, ker so študentske demonstracije povezane s principom in svobodo vsakega človeka in ne s politiko. Zaradi tega sem bila skupaj s sošolci disciplinsko kaznovana in skoraj so me vrgli s fakultete.”

Drog pa ne

Pa me je zanimalo, ali je kdaj poskusila droge, v zasebnem življenju ali za potrebe kakšnega filma. “Drog pa ne,” je odločno odvrnila. “Za vlogo se ni treba pripravljati tako, da poskusiš vse, kar dela tvoj lik. Prosti tutko sem tudi igrala, pa nisem poskusila živeti kot prostitutka. Sem pa hodila v tovrstne nočne klube, se z ljudmi pogovarjala, dobila veliko informacij iz prve roke, nekajkrat sem s seboj vzela še partnerja, pa mu je bilo precej nerodno, da ga ženska vleče v nočne klube.” Še to: Aleksandra je s fantom že pet let, več pa nam o njenem skrivnostnem moškem ni uspelo izbrskati.

Ljubljana še vedno ni metropola

Med pogovorom sva se dotaknila tudi Ljubljane, za katero pravi, da se je v času njene odsotnosti prelevila iz malega mesta v skoraj čisto pravo metropolo, vendar meni, da ji predvsem manjka različne ponudbe, tako na gurmanskem kot na kulturnem in zabavnem področju: “V Ljubljani imamo nekaj kitajskih in mehiških restavracij, picerij in to je to. Potrebna bi bila večja pestrost, prav tako pa je pri klubski sceni: imamo en džez klub, en rokerski klub ter mogoče še nekaj klubov, ki se trudijo z raznovrstno ponudbo, drugo pa so lokali in nekaj diskotek, ki so v primerjavi z di skotekami v tujini prav smešne.”

Dodaja še, da je v pravi metropoli veliko več pestrosti in da če si nek večer zaželiš zabavati ob kubanski glasbi, to sploh ni težava.

Ljubi mestne kinematografe

Aleksandra prisega na mestne kinematografe, Komuno, Vič in seveda Kinoteko ter Kinodvor, ker imajo veliko več očarljivosti kot Kolosej. Dodaja še, da vonj po pokovki in hamburgerjih ter kokakola nikakor ne sodijo v kino in da jo moti prevelik poudarek ameriške kinematografije ter da jo žalosti nezanimanje za evropsko in predvsem domačo filmsko produkcijo.

“Kljub temu pa ne morem reči, da so vsi holivudski filmi zanič, seveda so tudi v Holivudu dobri igralci, režiserji in dobri filmi. Vendar pa so dobri filmi v poplavi vseh filmov, ki pridejo k nam z one strani luže, še vedno premalo.”

Vsi hočejo v Holivud

Ko jo povprašam o mednarodnem uspehu, pravi, da so zagotovo sanje vsake igralke/igralca, da uspe v tujini. “Po pripovedovanjih iz prve roke pa imajo velike holivudske zvezde zelo malo besed pri svoji karieri. Zdi se mi, da nisem narejena za ta stroj. Ne vem, ali bi mi bilo všeč, da me vržejo v ‘mašino’ in nekaj naredijo iz mene. Skozi projekte bi rada povedala, kar imam povedati, ne pa, da nekdo iz mene naredi svoj proizvod. Nesmiselno pa bi bilo reči, da si ne upam v Holivud, seveda si upam. Zato sem tudi šla v Berlin, da me spoznajo tuji režiserji in da predstavim svoje delo mednarodni javnosti.”

O slovenskem ‘turbofolku’

O glasbeni sceni pri nas pravi: “Meni se meša, ko gledam to sceno pri nas, ker lahko turbofolk poplavi in preplavi pravo glasbo.” Dotakne se še fenomena Fredija Milerja. “Iz posmehovanja ubogemu človeku, ki hoče samo preživeti svojo družino, smo ga poveličali v ikono in s tem tudi postavili standarde te glasbe za naprej. Najhuje pri tem pa je, da se bodo generacije za nami vzgajale v tovrstni glasbi.”

Kakšen je bil tvoj prvi in zadnji seks?

Za trenutek jo je vprašanje presenetilo, a se je že naslednji trenutek zbrala in za Cosmopolitan priznala:

Obakrat dober, čeprav je dober blaga beseda za taka doživetja! Vedno sta pri stvareh najbolj pomembna začetek in konec, tudi pri filmu si ljudje najbolj zapomnijo začetek in konec. Ampak dobra stvar tega konca je, da se skozi čas konec podaljšuje oziroma množi, tako da je več koncev. Vsak dan tako konec postane začetek in konec.

Davorin Pavlica

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord