Al Pacino je priznal: "Večino časa sem bil pijan ..."

Da slava ni vedno le nekaj pozitivnega, ampak zna biti precej grenka, se je na žalost prepričal tudi Al Pacino, ki je pred kratkim priznal, da se ni znal spopadati s priljubljenostjo, ki je sledila po tem, ko je kultni mafijski film Boter pokoril svet.

Filmska klasika iz leta 1972 je fantastičnemu igralcu italijanskih korenin prinesla prvo nominacijo za oskarja v kategoriji najboljšega igralca v stranski vlogi, prinesla pa mu je tudi številne čustvene težave, ki jih je zdravil z alkoholom.

"Večino časa sem bil pijan. Prizadeval sem si, da bi otopel, da bi preživel to obdobje. Kot bi me nenadoma izstrelili iz topa – pet filmov, pet nominacij za oskarja. Boter me je čez noč izstrelil v orbito in nisem vedel, kaj se mi dogaja," je pojasnil 74-letnik, ki se je v tistem obdobju boril sam s seboj in si vztrajno prizadeval, da bi si povrnil nadzor nad svojim življenjem:

"Opijal sem se in zabaval, potem sem se nehal zabavati, nato sem umiral in norel. Vse to sem počel, a sem še vedno poskušal iti naprej. Nisem vedel, kje sem ... Vedel sem, kako zelo veliko je vse, kar se je dogajalo, a sem bil večji del časa pijan. Lee Strasberg (igralec, režiser in učitelj igralstva, op. a.), moj dragi prijatelj in mentor, mi je rekel, da se moram preprosto prilagoditi."

Najtežje se mu je bilo prilagoditi, da so ga vsi prepoznavali, in sicer kot Michaela Corleoneja, ki ga je utelešal v legendarnem filmu, in da je izgubljal anonimnost:

"Včasih sem se sprehajal po ulicah New Yorka, postal na pločniku in morda pristopil h kakšni lepi ženski, če sem jo zagledal, ter jo pozdravil. Nisem bil preveč vsiljiv ali kaj podobnega, le pozdravil sem jo. Spominjam se, ko sem nekoč stal na vogalu, videl prelepo dekle, jo pogledal in rekel: Živijo. Vrnila mi je pogled in rekla: Živijo, Michael. Bil sem šokiran in pomislil sem: O, moj bog, konec je, nisem več anonimen, ni vrnitve." In imel je prav ...

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord