Čeprav že lep čas živi sam, omeni, da je bila ločitev huda preizkušnja. Predvsem zato, ker so bili misel na ločitev in strahovi večji od ločitve same.
"Nečesa se bojiš, ko pa do tega pride, ni tako zelo hudo. Misel na ločitev me je veliko bolj plašila in bremenila kot ločitev sama. Ko se je zgodila, pa sem videl, da se stvari dajo rešiti. Zelo pomembno je, da sva ohranila normalen dialog, brez zamerljivosti, in da je ostalo dovolj ljubezni, da znam ceniti tiste trenutke, ki so bili lepi in si jih nisem zagrenil z ločitvijo. Kar je bilo, je bilo, skupaj sva bila 15 let. Ona bo vedno mama in jaz ata."
Na ločitev sta se pripravila
"Ko sva se začela razhajati, sva se na to začela tudi pripravljati, prav tako otroke. Po selitvi v podnajemniško stanovanje so vsi trije prišli k meni, da so videli, kje bom stanoval. Otroka sta bila še manjša, mlajši je imel štiri leta.
Dogovorila sva se, da če me bo pogrešal, me bo lahko poklical in sem ga šel pocartlat. Enako je bilo, če sta bila pri meni in je pogrešal mamo – ona je prišla k meni. To mora ostati, to je osnovno," odločno razlaga Adi Smolar in doda, da je zelo pomembno, da v novem partnerju nekdanjega zakonca ne iščeš slabosti ali nanj nisi ljubosumen.
"Pomembno je, da ga otrokom pohvališ, da ne bi imela občutka slabe vesti pred mano. Jasno moraš dati vedeti, da je super in da se imajo lepo, s tem pa otroku prihraniš zadrege in tesnobe. Otroke s tem naučiš, da ni nobena tragedija, če se karkoli zgodi, prav tako pa pustiš prosto pot drugemu. Življenje gre naprej!"