Janja Majzelj. Romana Šalehar. Maruša Geymayer Oblak. Članice Mladinskega gledališča v Ljubljani. Tri različne igralke. Tri različne zgodbe. Kljub temu pa povezane z nešteto nevidnimi nitkami, skupnimi, ker so vse tri ženske, profesionalke, predvsem pa v istem prostoru in času s podobnimi sanjami in z enako željo po svobodi.
Janja Majzelj
“Življenje si predstavljam kot mozaik, ki se nenehno spreminja in dograjuje. Kalejdoskop.”
O smislu: “Da bi imelo igralstvo smisel, ki je igranje, morajo biti izpolnjeni osnovni, okolju prijazni pogoji. Vzajemno zaupanje, smisel za skupinsko delo in predvsem hoteti, želeti, in to znotraj cele ekipe. Če tega ni, bi bilo prav – obrniti se na peti, pa hvala lepa in na svidenje,” je jasna igralka, ko razmišlja o smislu igralstva, kateremu se je zapisala že v ranih letih, čeprav takrat še ni vedela, kam jo to vodi.
“Najljubše so mi vloge, v katerih presenetim samo sebe in v katerih je čim več prepuščenega moji domišljiji. Če z režiserjem in soigralci deliš enako vizijo, je delo užitek. Če ne, je delo muka. Rada imam Valkiro v predstavi Drrream režiserja Vita Tauferja in Irino v Treh sestrah A. P. Čehova. Pa vseh osem oseb v otroški predstavi Kako postaneš glavni (po knjigi Svetlane Makarovič. op. p.) To so tudi moje najljubše predstave.”
Tako pravi Janja, občinstvo pa že več let navdušuje kot Pika nogavička režiserja Vita Tauferja, žirija ji je za to vlogo podelila kar dve nagradi, in sicer zlato paličico leta 1999 za najboljšo žensko vlogo, leto prej pa zlato ptico.
O poklicu: Je poklic izbira, nuja ali usoda? “Življenje si predstavljam kot mozaik, ki se nenehno spreminja in dograjuje. Kalejdoskop. Določeni vzorci tvorijo nove, in znotraj tega je vse posledica nekih prejšnjih dejanj. To, da sem igralka, se mi zdi danes logično nadaljevanje otroških iger. Znotraj tega poklica mi torej pride prav vse, kar sem nekoč že rada počela. Danes si ne predstavljam, da bi počela kaj drugega. To, se mi zdi, je vse, kar znam. Torej izbira, nuja, usoda. Vse skupaj.”
O materi s kariero: “Seveda je lahko. To sploh ni več vprašanje,” je znova jasna v odgovoru, ko jo sprašujemo o sodobni ženski, ki naj bi bila uspešna tako v karieri kot zasebno kot mati. “Problemi so drugje. Če si zadovoljen s seboj, so zadovoljni tudi tvoji otroci. Zase vem, da predanost igralskemu poklicu ne bo vplivala na odločitev o tem, ali bom imela otroke.” Janji gledališče združuje vse, kar rada počne. Nudi ji možnost, da ustvarjalno izživi svoja čustva in strasti. Kako globoka in deroča so ta, pa lahko začuti vsakdo, ki jo je slišal tudi peti.
Romana Šalehar
“Prepričana sem, da ima vsakdo svojo vlogo na tem svetu. Pomembno je, da jo prepozna in čim bolje opravi.”
O igralki: “V gledališču je bistven dialog, dialog s soigralcem, dialog z režiserjem, ker pa je igralec živ samo z občinstvom, je bistven tudi dialog z njim,” razmišlja Romana, ki je študij igre končala leta 1992, v spomin pa so se ji zapisale vloga Maše v Treh Sestrah Čehova v režiji Tomija Janežiča, vloga Helene v Snu Kresne noči Vita Tauferja in Maše v predstavi Svinčnik piše s srcem režiserke Tijane Zinajič.
Igralka je močno opozorila nase z vlogo Mali v filmu Gangl režiserjev bratov Radmilovič. “Mamo sem že kot majhna spraševala, od kod nekatere stvari kar vem. In poznam, ne da bi jih kdaj koli prej izkusila. Od kod?” se sprašuje igralka in polglasno odgovori: “V sebi čutim stvari.” Romana je Zupančičevo nagrado za igralske stvaritve v predstavah Glas (Rihard II., Henrik V., Rihard III.) v režiji Matjaža Bergerja, Snu kresne noči in predstavi Utva v režiji Tomija Janežiča prejela leta 2000.
Lani pa je na Reki za vlogo Maše v Treh sestrah prejela še nagrado Mediteran, ki jo podeljuje Novi list. Ali je svojo vlogo na tem svetu prepoznala? “Ja, a zdi se mi, da jo sestavljam po drobcih. Vse želim spoznati in se z vsem spoprijeti. Ker s tem, ko ustvarjam in rešujem svet zase, svet hkrati ustvarjam in oblikujem tudi za druge.”
O hrani in gozdu: Hrana je bistvena v njenem življenju. Kadar je Romana tečna, pomeni, da je lačna, in vsakdo, ki ji omejuje pot do hrane, postane njen sovražnik. Kot zagovornica vsega naravnega ima rada domačo hrano, med solatami izbere regrat, če bi imela možnost, bi hrano pridelovala sama. “Tako kot mi hrana daje fizično moč, me dolgi sprehodi s psom po gozdu, naravi obnavljajo, tam se napajam z energijo.”
Nora kombinacija: Dolgo časa v mladosti ni bilo jasno, zaradi česa je Romana tudi na videz tako posebna. Pa nas je nekdanja sošolka opozorila: “Ej, a še vedno niste ‘poštekale’, da ima Romana modre oči, svetle lase, a črne obrvi in dolge, dolge temne trepalnice.” Nora kombinacija. Ko pa se ta združi še z Romanino težnjo po svobodi, ko je vse v njenih rokah, se počuti izpolnjeno. “Ker je na odru vse dovoljeno. Če lik to hoče. Igralka pa sem samo na odru. Drugje to ne igra nobene vloge, v življenju to ‘ne pali’.”
Maruša Geymayer Oblak
“Danes se moramo ženske naučiti samo smejati se! Vse drugo že znamo in vemo!”
O igralki: “Pomembno je delati, nič ne rečem, še lepše pa je biti ljubljen,” pravi igralka, od leta 1988 članica SMG, ki je med leti 1990 in 1993 spoznavala tujino, in v Avstriji, Švici, Italiji in drugod sodelovala tako v eksperimentalnih kot tudi v institucionalnih gledališčih. Sodelovala je z režiserji in koreografi, kot so Matjaž Farič, Vito Taufer, Tomaž Pandur ...
Je prejemnica nagrade Združenja dramskih umetnikov za leto 2001. Kot prva v Sloveniji je vpisala specialistični študij dramske igre in ga z mentorico Štefanijo Drolc zaključila z monodramo Moskovsk. “Letošnje leto štejem za uspešno, saj samo potujem od ene dobre predstave do druge. Začelo se je z Vitom Tauferjem v Sneguljčici, katere cel proces vaj je bila iskrica na iskrico stvaritve.
Z Biljano Čakić Veselić smo posneli film Jasnovidka, pri katerem sem imela prvič celo svojega igralskega ‘coacha’ (trenerja ali angela?, op. M. O.) Janeza Vajevca, in prvič v življenju občutek, da mi ves čas nekdo stoji ob strani.” In še o gledališču: “V Mladinskem sem rada, ker se mi zdi, da med igralci vlada etični kodeks in se zabavamo v ustvarjanju predstav in ne v ‘žlehtnobi’ ter metanju polen pod noge.”
Kurjo polt: ji povzroča občutek, da je vsak sam, na svoji lastni poti, vsak se ustavi pred svojim zidom z željo, da bi mu nekdo stopil za hrbet in ga objel. Kurjo polt ji povzroča tudi slovansko koprnenje, filmi z nepredvidljivimi zgodbami in telepatska povezanost, ki jo ima z nekaterimi ženskami. Obožuje absurd in hudoben humor na meji z neokusnim, s športom se ukvarja petkrat na teden, da ne ubija ali znori.
Opazovalka življenja: “Vedno nekje vmes med altruizmom in egotripom,” je prepričana o sebi, v vsakem trenutku, tudi pri najinem srečanju, pa prav gotovo predana tistemu, kar v tistem trenutku počne, pripoveduje.
Samo sebe bi Maruša označila kot opazovalko življenja. Tako bi jo najbrž opisal še marsikdo, ki se je vsaj enkrat v resnici zazrl v velike in raziskujoče igralkine oči, zato je njen stavek na mestu: “Živcira me, da narava meni, da jo tisti, ki več prenese, mora tudi bolj skupiti. Se ne bi dalo pogovoriti, da sem močna, ker sem si to zaslužila in imam lahko končno mir?!”
Vesna Tripkovič
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
