Usodna odločitev

Si predstavljate, kaj nas čaka, če bodo delo osebnih ginekologov v prihodnje opravljali 'družinski' zdravniki, ki tovrstnega znanja (še) nimajo? Raje ne. Saj še skrb za lase raje zaupamo svojemu frizerju!

29. 1. 2004

Z bistvom te drame ste se lahko seznanile v prejšnji številki, v uvodniku naše glavne urednice. Toliko, da smo vas ‘ogrele’ (upamo, da od šoka niste zavrele), potem pa smo si zadale priti zadevi do dna. Pa si poglejmo.

Med vrsticami je zapisano …

Da so spremembe zdravstvenega sistema pri nas nujno potrebne, se verjetno vsi strinjamo. To ni novost in o tem se razpravlja že več let. In je zgolj pri razpravljanju tudi ostalo, ker boljše alternative sedanjemu sistemu ni bilo. Z osnutkom zdravstvene reforme ministra Kebra in njegove ekipe, s t. i. belo knjigo, pa so se stvari končno premaknile. Toda kljub obetajočim ciljem reforme (pravičnost, dostopnost, kakovost in učinkovitost) bo potrebnega še veliko skupnega dialoga in usklajevanj, saj stroka in uporabniki zdravstvenih storitev vidimo v reformi precej pomanjkljivosti in nejasnosti.

Če se omejimo na reproduktivno zdravje žensk, je strah zbujajoče dejstvo, da v beli knjigi ni omenjena vizija razvoja tega pomembnega področja. Irena Kirar Fazarinc, nacionalna koordinatorica Svetovne zdravstvene organizacije za področje zdravja žensk, meni, da mora imeti takšna reforma vizijo razvoja o reproduktivnem varstvu žensk, zlasti če se načrtujejo večje spremembe. Zaradi nejasno razvidnih ciljev pa je prišlo do izražanja skrbi, da bomo izgubile pravice do ginekologa na osnovni ravni. Da je zdravje žensk še kako pomembna tema tudi v Evropi, še zlasti v današnjem času naraščajočih socialnih in ekonomskih razlik, je v nekaterih dokumentih opozoril Urad Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo.

Poudarki na več mestih knjige, da bi dostop do vseh ravni zdravstvenega varstva potekal za oba spola in vse starosti prebivalstva preko izbranega ‘družinskega’ zdravnika, pa so sodu izbili dno. Po novem naj bi opravljal funkcijo vratarja ‘družinski’ zdravnik, kar za nas ženske pomeni, da bi imele pravico dostopa do ginekologa le z napotnico glede na presojo tega edinega osebnega zdravnika ali za plačilo. S kakšno utemeljitvijo? Da je cena dela specialista ginekologa na primarni ravni previsoka? Je to pravičnost in dostopnost?

Kako se splošni zdravnik prelevi v ‘družinskega’ po slovensko

Ginekološka zdravstvena služba je v različnih evropskih državah zelo različno organizirana. V Angliji ima na primer družinski zdravnik velike naloge tudi v ginekologiji. “Pri nas nič, ker je vsa ginekologija rezervirana za specialistično raven. Uspehi našega primarnega zdravstva so veliki: imamo najmanjšo napotitev žensk zaradi ginekoloških bolezni na zdravljenje v bolnišnice in zato bi bilo vredno na primarnem nivoju v zaščiti reproduktivnega zdravja ženske ohraniti ginekologa specialista,” meni prof. dr. Božo Kralj, dr. med., višji svetnik in dekan Visoke šole za zdravstvo. Iz svojih dolgoletnih izkušenj kot profesor ginekologije in porodništva ter tudi kot nekdanji predstojnik Katedre za ginekologijo in porodništvo, ki strokovno usklajuje tovrstno znanje, nam je zatrdil, da je program izobraževanja našega splošnega zdravnika še vedno tak, da ko le-ta konča medicinsko fakulteto, ni kos zahtevam današnjega časa v ohranitvi reproduktivnega zdravja žensk, kar predstavlja ginekološke in porodniške preventivne in kurativne postopke, dostopne na primarni ravni. “Če bi reformo odobrili, bi morali učni program in prakso spremeniti. Da bi prišli na angleško raven družinskega zdravnika, ki skrbi tudi za preventivo in zdravljenje ginekoloških in porodniških obolenj pri ženskah, bi rabili po mojih izračunih približno osem let; to se pravi, da bi imeli osem let vakuuma, kar bi bilo lahko za zdravje naše ženske populacije usodno,” komentira stanje prof. dr. Kralj.

Denar naj ne bo sveta vladar!

Naslednji predlog reforme, iz katerega lahko sklepamo, da bi se delo ginekologa na primarni ravni postopoma ukinilo, je usmeritev ginekologov primarne ravni na sekundarno in terciarno (v bolnice in klinike), s pripisom: zaradi preobremenjenosti ginekologov v tamkajšnjih ustanovah. Toda – je kdo pomislil na bodoče družinske zdravnike? Že sedaj močno obremenjeni splošni zdravniki bodo dodatno obremenjeni z zdravstveno oskrbo žensk in otrok na primarni ravni. To vodi v zmanjšanje kakovosti dela in povečuje možnost za napake. Ali pa ne. Ker, kot smo že ugotovili, ustreznega specifičnega znanja splošni zdravniki še nimajo, nas bodo iz strahu pred odgovornostjo in za boljšo vest verjetno raje z napotnico poslali h ginekologu. In tako ne bomo prav nič privarčevali, temveč delo v nekaterih primerih le podvojili. Ali pa spet ne. Ko postane glavni ‘diagnostik’ Zavod za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju Zavod), ki budno bdi nad izdanimi recepti in napotnicami, lahko ostanemo praznih rok me. Zavod že sedaj močno nadzira storitve zdravnikov in jih opominja na prekoračitve receptov, enako bo z napotnicami. Sicer pa razumemo, da je lažje pritisniti nož na grlo enemu osebnemu zdravniku kot trem, kolikor smo jih trenutno upravičeni imeti.

Šopek domiselnih

  • V silni skrbi, da so naši ginekologi na osnovni ravni preobremenjeni, so se že pred dvema letoma odločili, da polovico pregledov nosečnic opravi diplomirana babica.
  • Sedaj pa so se spomnili, da bi z reformo ponudili diplomiranim babicam ali družinskim zdravnikom še dodatno dejavnost: namesto ginekologov naj kar oni jemljejo brise materničnega vratu.
  • Od vsega pa si zagotovo želite medgeneracijskega srečanja v čakalnici družinskega zdravnika.
  • Vsi enaki, vsi enakopravni: od akutno in kronično bolnih otrok in starostnikov do nosečnic in mladoletnic; prvinsko doživetje sistema, ki je deloval pred desetletji.

    S podatkom, kako dobro bi bila po koncu šolanja, po današnjih programih, za jemanje brisov podkovana diplomirana babica, nam je postregel prof. dr. Kralj: “Od leta 1996 babice šolamo na visoko strokovnem nivoju. Dobijo teoretsko znanje, kako, kdaj se bris jemlje in kako se ga vrednoti; praktično pa tega ne izvajajo, saj imamo za to specialiste ginekologe.” Ob ustrezni izobrazbi in usposobljenosti babic ni v tem nič spornega, razen dejstvo, da imamo trenutno v Sloveniji le 22 diplomiranih babic, ki delajo v dispanzerjih za ženske! “Da bi dobili dovolj ustreznih babic, ki bi nadomestile 119 ginekologov, kolikor jih trenutno deluje na primarnem reproduktivnem zdravstvenem varstvu žensk, bi morali vključiti v sistem približno 110 babic. Če bi jih letno končalo šolanje trideset (v povprečju jih konča okoli 27), bi morali na tem delati vsaj štiri leta. Lahko bi sicer izšolali tudi babice, ki so sedaj na srednjem nivoju izobrazbe in delajo v dispanzerjih, vendar ne ene ne druge in ne splošni zdravnik ne morejo imeti takega znanja kot ginekolog,” pojasnjuje prof. dr. Kralj.

    Gre za reproduktivne pravice žensk

    Ukinitev izbranega osebnega ginekologa posega v reproduktivne pravice žensk. Za pravni poduk, kje bi bile lahko te pravice zapisane, smo povprašali dr. Grega Strbana s Pravne fakultete. “Neposreden dostop do določenih specialistov brez posredovanja ‘družinskega’ zdravnika izjemoma omogoča tudi Priporočilo Mednarodne organizacije dela št. 69 o medicinski oskrbi iz leta 1944. Namen družinskega zdravnika je preprečiti, včasih napačno, ‘samonapotitev’ socialno zavarovanih pacientov k praviloma dražjim specialistom. Morda še najbolj utemeljeno preskočimo ‘družinskega’ zdravnika pri ginekologih in pediatrih, kjer so področja delovanja in motenj v delovanju človekovega telesa tako specifična, da je utemeljeno omogočiti neposreden dostop do specialista”.

    “Vsaka organizirana družba nudi zaščito izpostavljenim skupinam, skupinam večjega tveganja za zdravje. To pa je nesporno ženska, mati, njeno plodno obdobje, njeno obdobje nosečnosti, poroda in po porodu in končno zaščita otrok. Vsaki ženski, ne glede na socialno poreklo in socialne možnosti, mora biti omogočen dostop do ginekologa ter do najsodobnejše in najboljše obravnave,” opominja prof. dr. Kralj. Akad. dr. Lidija Andolšek-Jeras pa je za Zdravniški vestnik zapisala: “Vsaka reorganizacija je dinamičen proces, ki zahteva temeljite analize, premišljene predloge in primerno dolg časovni rok za pripravo in uveljavitev nameravanih sprememb. Z njo morajo soglašati tako uporabniki kot izvajalci in oblikovalci zdravstvene politike, od vsakih organizacijskih sprememb pa se pričakujejo tudi izboljšave.” Torej, če res živimo v demokratični državi, bomo morale z morebitnimi zdravstvenimi spremembami soglašati tudi (ali predvsem) ženske!

    Amrak Zalokar

    Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

    Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
    Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

    zapri