"Menstruacija mi je kar naprej zamujala, včasih tudi pol leta" (4 Slovenke o razlogu njihovih težav)

Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) se pojavi pri eni od desetih žensk in pri vsaki posameznici so simptomi nekoliko drugačni. A ne glede na to, kako brezupno se včasih počutiš, vedi, da nisi sama. In da tam nekje tudi zate obstaja rešitev.

"V otroštvu sem večino svojega prostega časa namenila doživljajskim igram, igram vlog, ko sem kot 'mamica' skrbno pazila na otročičke, jih hranila, umivala, uspavala, preoblačila. Med odraščanjem so nato bile moje obveznosti vse bolj povezane s telesom. Ja, postala sem najstnica. V primerjavi s sošolkami res nekoliko pozneje ženska, a vendar. Športne dejavnosti, v večji meri rokomet, ki je, kot pravijo, za dekleta nekoliko groba igra, so za moje telo pomenile - po moji presoji - pozitivne napore. Telo sem takrat tudi drugače opazovala. Teži in obliki telesa nisem namenjala večje pozornosti. Večjo pozornost si je izboril moj obraz, ki je bil gotovo povezan z držo ramen. Aknasta ali vneta koža me je nemalokrat, občasno tudi vsak dan, spravljala v zadrego, hkrati pa pomenila neprijetno bolečino, ki je bila takrat zanemarljiva v primerjavi z občutkom nizke samozavesti.

Mama je razumela stisko, veliko sva raziskovali, preizkušali različna alternativna mazila, kapljice in diete. Slednja je delovala, ampak želja po ogljikovih hidratih ob naporni športni aktivnosti je težko ostala nezadovoljena.

Ginekologinja mi je še kot deklici predlagala hormonsko terapijo s kontracepcijskimi tabletami. Čista koža - le to je bil moj cilj in bil je dosežen. Pogumno sem stopala naproti novim najstniškim dogodivščinam, se mlada zaljubila in kot naročeno je kontracepcija postala še bolj uporabna. Pozabila sem na akne, pozabila na igrače in svoje telo. Pozabila sem nase, ker sem privolila v nadaljnje jemanje kontracepcije - z večjim učinkom zaščite in manjšim delovanjem na kožo. Tako so sledila obdobja jemanja terapije z daljšimi in krajšimi premori.

Pri 19 letih sem se spomnila na svoje telo. Odločila sem se, da se 'očistim' in zaživim bolj naravno.

Akne so minile, zaščita je obstajala tudi drugačna. Nekoliko medlo se spominjam tega obdobja v primerjavi s časom, ko mi je menstruacija začela zamujati. Seveda sem se takrat še neobremenjeno vsak mesec zamujene menstruacije želela le prepričati, da nisem noseča. Bila sem premlada, da me nosečnosti ne bi bilo strah. Večkrat sem na pamet pojedla jutranjo tabletko. Da bom mirna. Oh, potem pa je menstruacija kar naprej zamujala, včasih tudi več kot šest mesecev. In odveč je bila skrb za nosečnost, fanta tudi nisem imela več. Zato sem obiskala ginekologinjo in ponovno začela terapijo, ki je, kot je trdila, edini način, da sprožimo menstruacijo. Bila sem študentka. Že skoraj odrasla ženska, ki je redno poročala ginekologinji o slabem psihičnem počutju in fizičnih spremembah. Menstruacijo sem imela in veliko jokala, bila sem vse bolj občutljiva, neodporna, napihnjena in zabuhla ter še vedno verjela, da se telo prilagaja hormonski terapiji.

Na povsem navaden dan po športni aktivnosti na enem od ljubljanskih teniških igrišč sem odkorakala na avtobus. Med čakanjem sem premišljevala o svoji zadihanosti, hropenju v prsih in okornosti.

To ni moje telo. Kaj se dogaja z njim in kaj delam narobe? Takrat sem se oglasila ginekologinji in povedala, da potrebujem pomoč, ki ni kontracepcija. A ni imela drugega predloga, pravzaprav je bila že naveličana mojega nerganja - v tistem času sem bila za soljudi res naporna. Na poti do študentskega stanovanja sem se naposled odločila, da sem se danes zadnjič odzvala na opomnik za tabletko. Tako, dovolj. Poiskala sem drugo mnenje in plačala ultrazvok. Tam mi je prijazna ginekologinja tik pred upokojitvijo na sliki pokazala nenevarne ciste, ki so gosto obdajale notranjo steno jajčnikov. Diagnoza: Policistični jajčniki. Razložila mi je, da so pogosta težava pri ženskah in so njene posledice odpravljive. Takrat sem razumela, zakaj me pravzaprav zares skrbi odsotnost menstruacije. Spomnila sem se svojih otroških iger, ki so zagotovo odražale moje želje za prihodnost, in preslišala vse, kar se je gospa pozitivnega trudila povedati. V solzah sem stekla v avto.

Nato sem poiskala druge, alternativne ideje, kako se lahko, da bi se izognila kontracepciji, okrepim in vsaj še kakšen mesec obkrožim številko dneva v menstrualnem koledarčku.

Nova, tretja ginekologinja mi je povedala, da aktivno življenje in urejena prehrana ne bosta dovolj. Da potrebujem več nežnosti do sebe, več pozornosti. Priporočala mi je že tako klišejske 'pozitivne misli', razgiban vsak dan, zabavo ... skratka mir. In je nekako delovalo. Menstruacija je sicer zelo skromna, kratka in tudi boleča, ampak je. In vsak mesec se je razveselim ter se spomnim, zakaj naj bi skrbela zase. Prav v zadnjem času, polnem stresnih situacij in pomembnih odločitev, so menstruacije še nekoliko skromnejše ali jih ni. Takrat, ko začutim, da se telo pripravlja, imam občutek, kot ne bi imelo moči dokončati procesa in spustiti ter se očistiti.

Pomagam mu z masažo telesa, samomasažo delov telesa, spolnimi odnosi ali samozadovoljevanjem v prijetnem okolju ali s prijetno osebo, ogrevanjem predela spodnjega dela trebuha in ledvenega dela hrbta s termoforjem, kitajskimi vrečkami ali mokso, toplimi, prijetno dišečimi kopelmi ter oljem 31 po trebušnem delu. Rutina, ki poleg razvajanja vključuje tudi vadbo z osredotočenostjo na dihanje, kot sta joga in pilates, prijetno prebuja notranje organe.

Takšno gibanje, izvajanje elementov po lastnem programu, ki sledi trenutnemu počutju in raziskovanju telesa, mi omogoča opazovanje občutkov in s tem odzivanje nanj.

Ustreza mi, da se toplo oblečem, da me oblačila ne utesnjujejo ali tiščijo v pasu. Opazila sem tudi, da se ne počutim preveč dobro, če prespim in bivam v zelo vlažnem okolju.

Danes nisem več ne deklica, ne najstnica, ne študentka. Sem ženska, ki se s svojimi sogovornicami nemalokrat, celo vse pogosteje, zapleta v pogovore o življenju, ki je bilo nekoč zame zgolj 'tista igra'. Takrat se skoraj vedno spomnim skrbi. Prav lepo je slišati zgodbe o pozitivnih razpletih. Naj gre za to, da se ženskemu telesu uspeva mesečno obnavljati, se čistiti, da je ena postala mamica po naravni poti ali pa, da se počuti dobro v svojem telesu. In takšne zgodbe so slišane. Bolj jih bomo pripovedovale, bolj bodo slišane."

- Tjaša, 28

"Ko ti pri 18 letih povedo, da ne boš mogla imeti otrok, se ti sesuje svet, pa čeprav se, ko sem sanjarila o svoji prihodnosti, nikoli nisem videla v vlogi mame. Po tednu dni joka sem odšla še po drugo mnenje, saj menstruacije nisem imela več mesecev. Potrdili so mi sindrom policističnih jajčnikov. Po daljšem pogovoru z ginekologinjo sem nato ugotovila, da ni vse tako črno, kot mi je bilo predstavljeno, in sem pomirjena začela veliko prebirati o tem, kaj je z mano narobe.

Tako sem ugotovila, da nisem ena od milijon deklet, ampak da je to hormonsko neravnovesje zelo pogosto.

Nisem imela veliko energije, pridobivala sem kilograme in moji predmenstrualni sindromi so kar trajali in trajali. Začela sem si pisati dnevnik menstrualnih ciklov, počutja in spolnih odnosov, da sem lahko bolje zaznavala svoje telo in ugotavljala, kaj sproža izostanke mesečnega perila. Zadnje leto dni moje življenje ni prav stresno in svoj prosti čas preživljam v gibanju na svežem zraku. Očitno sem našla pravi recept zase, saj zadnje leto krvavim vsak mesec."

- Špela, 32 let

"Menstruacijo sem dobila pri 14 letih. Še zdaj se spominjam tistega dne, ko sem bila v koloniji v Poreču in me je nenadoma presenetila. Sploh nisem vedela, kaj narediti, bila sem daleč od doma in brez maminih nasvetov. Na pomoč so mi priskočile punce iz kolonije, ki so me založile z vložki in tamponi ter malo pomirile mojo zbegano dušo. Moj cikel je pozneje trajal približno 50, 60 dni, nakar je menstruacija kar naenkrat izginila. Glede tega se nisem pretirano obremenjevala, saj mi je vsakomesečno krvavenje prej predstavljalo nevšečnost kot privilegij.

V prvem letniku srednje šole sem se začela nenadoma zelo rediti, kar naenkrat je ob nespremenjenih prehranskih vzorcih tehtnica pokazala 15 kilogramov več, lasje so mi izpadali, v svoji koži sem se počutila neudobno, vsa oblačila so mi bila premajhna.

V tistih ranljivih najstniških letih mi je bila to največja nočna mora, bolj kot zdravje me je skrbel moj zunanji videz in dojemanje vrstnikov. Poslali so me na teste za ščitnico, ki so se vrnili brez posebnosti, nihče pa me nikoli ni povprašal o moji (že eno leto izgubljeni) menstruaciji.

Dve leti pozneje sem spoznala svojega prvega resnega fanta in pri ginekologinji prosila za kontracepcijo. Povedala mi je, da bova s tem uredili ciklus. Na vprašanje, zakaj do tega prihaja in zakaj so moje menstruacije tako neredne, je odvrnila, da verjetno zaradi družinske anamneze slabše opremljenosti s spolnimi hormoni in da bo kontracepcija vse rešila, dokler ne bom želela zanositi. Ob jemanju tabletk sem v šestih mesecih izgubila vse pridobljene kilograme, 'menstruacija' oziroma odtegnitvena krvavitev je bila redna, vendar sem vsak mesec imela močne krvavitve (na približno 14 dni), kar je vodilo v anemijo in nenehno menjavanje kontracepcije. Močnejša je zmanjšala pojavnost krvavitev, vendar je povečala depresivno razpoloženje.

V tistem času mi je ginekologinja zamenjala vsaj osem različnih sredstev za kontracepcijo. Ko sem nehala jemati kontracepcijo, sem začela ponovno pridobivati težo, kar me je prestrašilo.

Po šestih mesecih številnih neuspešnih diet in občasnega stradanja sem vse to zamenjala za kontracepcijo, ki je delovala kot obliž na moje težave. Takrat sem po prebiranju po spletu že začela razmišljati o metabolnem sindromu, imenovanem policistični sindrom jajčnikov.

Kmalu za tem sem se pogovarjala tudi s sestrično, ki ni mogla zanositi in so ji diagnosticirali PCOS, zato sem pogumno zakorakala h ginekologinji ter prosila za testiranje hormonov in ultrazvok (ki mi ga do takrat niso opravili). Test je pokazal, da imam izrazito znižane ženske spolne hormone in povišane androgene hormone. Ko sem ginekologinjo povprašala o možni etiologiji pojavljanja vseh simptomov, me je jezno odslovila, predpisala tablete in moja vprašanja opredelila kot nepotrebna, češ, naj se nanjo obrnem, ko bom želela zanositi. Obiskala sem samoplačniškega ginekologa, ki mi je po ultrazvoku in krvnih testih potrdil diagnozo, o kateri sem razmišljala že ves ta čas. Spodbudil me je k menjavi ginekologinje.

Nova ginekologinja mi je razložila, kaj se mi dogaja in kaj lahko naredim. Prebrala sem nešteto knjig, znanstvenih člankov, poskusila različne prehranske smernice za PCOS in po desetih letih pogumno opustila kontracepcijo.

Čeprav sem pridobila nekaj kilogramov, moja menstruacija postaja vse bolj redna, lasje mi več ne izpadajo, pazim na vnos dovolj različnih hranil (tudi v obliki prehranskih dodatkov), kakovosten spanec in sproščanje.

Zdaj sem z diagnozo pomirjena in na to poskušam gledati kot na nekaj pozitivnega, prav tako tudi bolje skrbim za svoje zdravje in sem bolj pozorna na to, kaj vnašam v telo. Včasih me misli popeljejo 13 let nazaj. Sprašujem se, kaj bi zdaj svetovala tisti prestrašeni punci, tako nesrečni, osamljeni in izgubljeni v svoji koži, brez pravih odgovorov na milijon in eno vprašanje. Svetovala bi ji, naj se obrne na različne strokovnjake in prebere vso možno znanstveno literaturo, hkrati pa naj se izogiba forumom, ki le povečujejo tesnobo, ter pogumno menja zdravnika, ki ji daje občutek, da je sama kriva za svoje težave."

- Valentina, 28

"Po slabih desetih letih uporabe kontracepcijskih tablet sem se odločila, da jih preneham jesti. Moje telo se je nanje, v primerjavi z izkušnjami nekaterih mojih prijateljic, dobro odzivalo. Nisem imela večjih težav, teža mi ni nikoli pretirano nihala, a vendar sem začutila, da jih počasi ne potrebujem več. Prav tako me je zanimalo, kakšna bo moja situacija brez njih.

Pred jemanjem tabletk sem namreč imela neredno menstruacijo, v najstniških letih pa velike težave z nečisto kožo, kar je močno vplivala na mojo samopodobo.

Opazila sem tudi močnejšo poraščenost nog, zaradi česar sem ob koncu osnovne šole obiskala ginekologinjo, ki mi je predpisala hormonske tabletke. Življenje se mi je kmalu spremenilo, moja koža je postala čista, menstruacije so končno postale redne. Po nekaj mesecih sem prenehala jemati tabletke in takšno stanje je še nekaj časa vztrajalo, nakar so se težave vrnile. Neredna menstruacija in mozolji so ponovno postali moja stalnica, dokler nisem v zadnjem letniku srednje šole začela jemati kontracepcijske tabletke. Po slabih desetih letih sem lani oktobra pojedla zadnjo.

Prva menstruacija je prišla kot običajno. Trajala je tri dni, kot sem bila vajena. Nato pa so prišli november, december, januar ... Vmes so se mi začeli pojavljati značilni simptomi policističnih jajčnikov - najprej majhne pikice ob lasišču, nato vneti mozolji po vratu in čeljusti, poraščenost nog se je vrnila v vsem svojem sijaju, ki se ji je tokrat pridružil še 'puh' na bradi.

Zaradi vsega tega se mi je vrnil tisti dobro poznani občutek nesamozavesti iz osnovne šole. Ponovno sem se počutila kot najstnica - brez menstruacije in vsa mozoljasta.

Vsako soboto je moje telo čutilo, da se nekaj pripravlja, a iz tega nikoli ni bilo nič. Februarja sem obiskala svojo ginekologinjo, ki je potrdila moj sum, da sem le še ena izmed številnih žensk s policističnimi jajčniki in mi rekla, da naj se oglasim, če menstruacije ne dobim v roku enega leta. Diagnoza me ni kaj pretirano pretresla, saj sem bila z njo že seznanjena prek zgodb prijateljic, prav tako ima tudi moja mama že od nekdaj ciste na jajčnikih.

Po spletu sem pobrskala, kako si lahko pomagam, začela sem jemati maco in indijski beluš v prahu, svetlinovo olje, ki naj bi pomagalo pri hormonskem ravnovesju in lajšalo PMS, kolagen za izboljšanje kože ter za kratek čas tudi prehransko dopolnilo s folno kislino in mio-inozitolom, ki mi ga je priporočala ginekologinja. In končno je prišel maj, ko se je na straniščnem papirju pojavil rdeč madež.

A navdušenje ni trajalo dolgo, saj je bilo to vse, česar je bilo moje telo po tolikšnem času zmožno - še vedno bolje kot nič, sem si mislila, in se konec meseca razveselila čisto prave sedemdnevne menstruacije.

Ali se lahko za to zahvalim omenjenim prehranskim dodatkom ali pa se je moje telo počasi vendarle spravljalo v normalo, ne vem, a očitno je bilo, da sem nekaj počela prav. Naslednja menstruacija me je presenetila prvi dan avgusta (zadnji dan dopusta - kakšna sreča!), ki je bila sicer zelo blaga in s kratkimi prekinitvami, a je trajala polne tri tedne.

Zdaj, po skoraj letu dni od prenehanja jemanja tabletk, se zdi, da se poraščenost nekoliko umirja. Moja koža, za katero pozorno skrbim kot še nikoli, je še zmeraj deležna pogostih izbruhov, a vendar v veliko manjšem obsegu kot pred nekaj meseci. Kaj ima prihodnost pripravljeno zame, ne vem, a odločila sem se, da pustim času čas, telesu pa omogočim, da se po svojih najboljših močeh, brez pritiska in stresa, vrne v normalo. Vem, da nama bo uspelo."

- Viktorija, 29

Pripravila: Nika Švajncer

"Pri 16. letih sem izvedela, da imam DVE vagini, in takšen je moj SEKS" (resnična zgodba ženske)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord