Že zdavnaj sem opazila, da je moj vonj med športom in po njem popolnoma drugačen kot takrat, ko sem v službi.
Včasih sem pomislila, da je to zaradi zaprtih prostorov brez zračenja skozi okna. A moj vonj je bil, kar koli sem nanesla pod pazduhe, na koncu napornega dneva, sploh ko smo zaključevali revije, vse prej kot prijeten. Stres? Morda je za ta zoprni vonj, ki se mi zdi v pisarni nesprejemljiv in sem se ga skušala izogniti tako, da sem se nenehno hodila umivat z milom v stranišče, se 'čistila' z deo robčki, se pršila pod pazduhami z najrazličnejšimi dezodoranti, res posledica stresa.
To mi je potrdil še en dogodek: ko smo se cel teden potepali po vroči puščavi, kjer je bila voda namenjena le umivanju, nisem niti enkrat nikogar zavohala, čeprav se ni nihče imel priložnosti umiti, ne verjamem tudi, da je kdo uporabljal dezodorant – najverjetneje bi mi puščavski veter pod nos popihal z vonjem po 'deotu'. Po enem mesecu smo se popotniki srečali. In ob pogovoru s prvim udeležencem, ki sem ga srečala, sem zavohala njegov 'stresni' znoj – prihitel je takoj po službi ...
Takrat se mi je potrdilo – v civilizaciji, med tisoč dražljaji, je naš vonj drugačen.
Za Cosmopolitan sem napisala članek o potenju zaradi stresa, in znanstvene raziskave potrjujejo moje domneve:
»Med stresom apokrine žleze dobijo zagon. Ležijo na mestih z veliko lasnimi folikli (kot so pazduhe), sprožajo pa jih adrenalin in čustva, kot so strah, bolečina ali zaskrbljenost. Te žleze lahko sprožijo do 30-krat več potu. So razvit obrambni sistem, katerega namen je, da druge ljudi drži na večji razdalji od tebe.« Ojoj, zato moj pot v službi smrdi – ker stres odganja ljudi od mene! Ampak prosim, telesce moje drago, moj boj v službi je drugačen – dobra komunikacija med ljudmi je zame pomembna in če smrdim, pač težko delajo z mano. Po novem preizkušam dezodorante, ki odganjajo tudi stresni vonj ...
Več o potenju pod stresom pa v novi številki Cosmopolitana (našla ga boš na strani 122), ki je že pridišala iz tiskarne in je spet polna novih člankov in čudovitih slik.
Petra Arula
