Ah, kako ta čas beži! Ne morem verjeti, da je do maratona le še slaba dva meseca. Občutim že rahel pritisk, ki me žene naprej, da pridno treniram. Imam novo motivacijo, ker vem, da moram in še bolj pa ker vem, da zmorem. A vsa ta zagnanost, me je očitno prignala do pretiravanja, saj sem na začetku prejšnjega meseca staknila svojo prvo tekaško poškodbo.
Bolečine v nogi so me prisilile, da sem tek opustila za skoraj deset dni. Tako, da se začetek avgusta ni začel nič kaj aktivno. Ko bolečine niso bile več tako hude, sem postopoma pričela z različnimi vajami za moč. Brez gibanja enostavno ne morem več. Med tem ko sem počivala, sem spoznala, da je moje počutje, ko tečem, res neprimerno boljše, kot da ne delam nič in popoldneve preživim na kavču pred TV-jem, z najljubšo vijolično čokolado v roki. Imam več energije, na stvari gledam bolj pozitivno, v svoji koži pa se počutim super, ker vem, da sem zase naredila nekaj dobrega. V času poškodbe me je prav vsak dan vleklo ven na svež zrak, vsaj na pol urni sprehod, če že nič drugega.
Ko je bolečina končno popustila, sem vsa srečna počasi in previdno spet začela teči. Izgubljeno kondicijo sem pridobila nazaj zelo hitro. Zato sem poskusila treninge malo kombinirati - najprej vaje za moč, nato tek. Sprva sem mislila, da bo to pretežek zalogaj in da se mi po napornih vajah ne bo ljubilo več teči. Vendar je bil učinek popolnoma nasproten. Imela sem še več energije in volje. Sedaj grem zopet s polno paro proti Ljubljanskemu maratonu!
Res sem vesela za to izkušnjo, saj mi brez adidas šole teka najverjetneje ne bi uspelo. Verjetno bi veliko veliko prej obupala in nikoli ne bi vedela, kako osvobajajoč je lahko tek. Komaj čakam, da opravim svoj izziv - Ljubljanski maraton -, s tekom pa bova hodila z roko v roki, še dolgo po maratonu. Odločila sem se, da se moram za svoj trud in vztrajnost čim prej nagraditi z novimi Adidasovimi športnimi copati :).
Špela
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
