"Ne, ne morem se pač razvedriti" (kako bi v resnici morali govoriti o depresiji)

Ti ni dovolj vseh člankov, ki depresijo prikazujejo kot neizhodno slabo stanje? Veš, kaj mislim?

Tistih, ki se začnejo z zgodbo o osebni tragediji in jih nato streznijo statistični podatki, končajo pa se z zapiski o tem, kako bolnim pomagati. Ko jih berem, si ne morem pomagati, da ne bi zmajevala z glavo.

Zato ker sem identičen članek prebrala že 40-krat in zato ker vem, da depresija ni videti tako, kot jo prikazujejo.

Tako za tiste, ki so depresivni, in tiste, ki niso, bi bilo bolje, da bi se naučili realno govoriti o bolezni na način, ki ji ne odvzema pomena.

Na živce mi gre, da mi ljudje govorijo, naj se pač malo razvedrim in nadzorujem stanje svojega duševnega zdravja.

Zmoto o bolezni ustvarja način, kako jo predstavljamo – kot večno žalost, ravnodušnost ali neodzivnost. Za številne med nami depresija ne pomeni jutranjega utap­ljanja pod odejo nesreče ali čemerno strmenje v obzorje.

Težko nam je, ljudje pa očitno tako radi govorijo, naj se še bolj potrudimo biti veseli.

Saj smo se ne nazadnje prejšnji teden zabavali v kinu ali pa smo se jim zdeli navdušeni nad knjigo, ki smo jo prebrali, kar je zanje dokaz, da smo gotovo sposobni občutiti srečo.

Ljudi je strah psihičnih težav, zaradi česar duševno bolne ljudi z napačnimi družbenimi pogledi in zgrešenimi miti potiskajo stran in iz njih ustvarjajo invalide.

Če depresija ne obstaja, posledično ne obstajajo tudi depresivni ljudje, ki potrebujejo pomoč! Če si depresivni ljudje vse samo izmišljujejo, jih lahko prepričamo v to, da se bodo počutili bolje! Za depresijo se skrivajo zato, da se jim ni treba soočati z življenjem!

Pogosta zmota glede depresije je, da gre za neprestano žalost.

Ljudje si predstavljajo, da tisti, ki trpijo za depresijo, hodijo naokoli in so ves čas samo žalostni. Po mnenju mnogih v grobem to pomeni depresijo.

Takšno sklepanje ni pošteno do tistih, ki so včasih žalostni, pa niso depresivni. Na primer nekdo, ki je izgubil starše in mu je hudo. Prav tako ni pošteno do depresivnih ljudi.

Žalost je čustvo, ki ga na neki točki v življenju občutimo vsi. Depresija se pogosto pojavi brez konteksta. Včasih se zbudimo in se počutimo, kot da so vse ovire okoli nas nepremagljive, pri tem pa ne znamo s prstom pokazati na določen razlog za to.

Včasih se depresija skrije za druge dejavnike, kot sta stres v službi ali družbena izolacija. Ljudje z depresijo se pogosto počutijo tesnobno, nevredno in osamljeno.

Da bi se izognili še večji izolaciji, si včasih nadenemo maske in se pretvarjamo, da smo dobre volje, da nas ljudje ne bi odrinili stran.

Včasih imamo tudi resnično dobre dni. Dan preživimo na soncu s prijatelji ali gremo na počitnice in za nekaj časa o življenju spet razmišljamo na pozitiven način.

Smeh in šale niso izključujoča se stvar, ko pride do depresije. Depresija ni zabavna, lahko pa se zabavamo kljub depresiji. Številni ljudje ne morejo opaziti razlike, kadar psihično bolne osebe srečo in zabavo zgolj hlinijo.

Težava je v tem, da ljudje vidijo takšne trenutke in sklepajo, da bi se lahko neprestano zabavali, če bi se bolj potrudili.

Depresijo dojemajo kot nekaj, kar smo si sami ustvarili v glavi, in ne kot dejansko fizično in biokemično realnost.

Depresije se ne gremo zato, da bi dobili pozornost. Kdo bi si sploh želel pozornosti, ki jo sestavljata posmeh in pomilovanje drugih.

Obkrožajo nas ljudje, ki nam govorijo, naj se spravimo na noge in nehamo biti leni, vse to pa opremljajo s 'koristnimi' namigi.

Če si kdaj trpela za depresijo, si brez dvoma dobila kup nasvetov prijateljev, družine in celo neznancev, ki so ti želeli dobro. Po navadi vključujejo meditacijo, kristale, veganstvo, molitev, knjige za samopomoč, telovadbo, druženje s prijatelji, nove hobije in podobno.

Ja, te stvari včasih pomagajo, a najpogosteje ljudje potrebujejo terapijo in/ali pogovor s strokovnjaki. Z nekom, ki ni vpleten v njihovo življenje in je podkovan z znanjem o duševnem zdravju.

Zdravnik najlažje poišče težave, ki povzročajo takšno stanje in bolniku pomaga razviti metode za spoprijemanje z boleznijo, saj so rešitve za bolestno stanje pri vsakem drugačne.

Prav tako so različni pristopi k terapiji. Če ti tvoj terapevt ni všeč, ga lahko vedno zamenjaš. Ti kognitivna vedenjska terapija ne ustreza? Morda bo zate bolj ustrezna hipnoza ali zgolj klasičen pogovor.

Nekaterim ustrezajo tudi skupinske terapije, kjer se lahko povežeš z drugimi in med seboj deliš osebne zgodbe. Dober in pameten terapevt te bo napotil drugam, če bo sam ugotovil, da drug drugemu ne ustrezata.

Nekateri se poslužujejo zdravil, ki so tema številnih polemik. Zdravila ne pomagajo vsem.

Zdravila niso čarobni napoj, ki ozdravi vse in ljudi pripravi do tega, da začnejo skakati od veselja. Prav tako so redko uporabljena kot edina metoda pri zdrav­ljenju.

Pogosto se jih jemlje zato, da se depresijo obvlada, in se nato loti načrtovanja siceršnje terapije. Prav tako ne drži, da depresivni ljudje antidepresive jemljejo vse življenje.

Številni potrebujejo veliko časa, da najdejo ustrezno metodo zdravljenja. Ni pravično govoriti, da so ljudje, ki jemljejo zdravila, šibki, saj je to včasih edini način, da si rešijo življenje.

Prepoznavanje depresije in ukrepanje ni lahko. Pogosto traja več let in vključuje podporo zdravnikov, družine ali prijateljev, ki opazijo, da nekaj ni prav.

Pogovor o doživljanjih z zdravnikom je strašljiv, a vreden, saj je občutek tega, da nisi sam, neverjetno dober.

Spreminjanje življenj tistih, ki trpijo za depresijo, se začne s spreminjanjem tega, kako gledamo nanjo. Spremeni svojo sliko o tem, kaj ta bolezen je, in razmisli, kako bi se lahko ljudje okoli tebe bolje počutili, ko se bo govorilo o duševnem zdravju.

Dvakrat premisli, ali si zares želiš izreči tisti koristen nasvet, in daj ljudem vedeti, da si jim na voljo, če si bodo želeli pomoči.

Pogovori o duševnem zdravju so pogosto zastrašujoči, a lahko rešujejo življenja.

Po predlogi S. E. Smith priredila Anamarija Lukovac

Preberi še članek: Te stvari, ki naj bi sproščale, delajo živčno? Tole je zate! ali pa si oglej video: Ljudje so ocenili drug drugega od 1 do 10 in rezultat je res ganljiv

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ