'Mož bi bil jezen, če bi vedel, da pišem o prsih' (4 OSEBNE zgodbe o ženskih prsih)

Ana, 43 let: »Gola sem videti bolje!«

Ker mi je ponoči pogosto vroče in se pregrevam kot stara mašina – verjetno so za to krivi hormoni, ki pri meni niso bili nikoli v ravnovesju, zdaj pa sem tako rekoč že blizu mene –, se zjutraj včasih zbudim gola. Tako se je zgodilo tudi danes. Še v polzavestnem stanju sem se usedla, obrnila glavo proti velikemu ogledalu in se v trenutku zbudila.

Moj pogled je zastal, hkrati pa me je prešinila asociacija na Renoirjevo sliko Nude in the Sunlight. Če še niste uganili, občudovala sem svoje prsi; velike in okrogle so – kot ne bi bile naravne, pa so – pravi ideal družbe.

Pridevniki, ki so jih zanje uporabili moški, ki so jih imeli možnost videti in otipati, so bili: neverjetne, popolne, naravne in tako lepe; nekateri bi jim najraje izkazali spoštovanje.

Moje prsi pa so se izkazale zelo dovzetne za občudovanje, kot mimoza, rastlina, ki sem jo spoznala na potovanju po Havajih – njihovi občutljivi 'listi' so se odzivali na pogled, sapo ali dotik tako, da so se najprej nežno zaprli, nato pa odprli v vsej svoji veličini. No, dovolj hvalisanja. Zdaj prihaja neizogibno negativno dejstvo.

Je ženska lahko kdaj povsem zadovoljna s svojim telesom? Odgovor je ne.

Razmerje med mojim prsnim košem, ki je majhen, in mojimi velikimi prsmi je tako nenavadno, da težko najdem obleko, ki bi se res ujela z mojim telesom. V oprijetih spominjam na Joan iz serije Mad Men oziroma, še slabše, na njeno starejšo sestro. Ne maram preveč seksi videza na prvo žogo (sploh pa nočem biti matrona). Morda gre samo zato, da sem že kot punčka oboževala balet in gibka, gracilna telesa plesalk, ampak – ne, je več kot to.

Ni mi všeč, da me drugi doživljajo skozi moje obline – kot seks bombo, seksuljo, vročo bejbo ... da so bolj na udaru moji joški kot moji možgani. Predvsem ne na delovnem mestu. Ampak moja balona dejansko tako izstopata, da hočeš nočeš in moški in ženske najprej opazijo njiju, šele nato mene. Da bi se temu izognila, sem si dala sešiti 'delovno uniformo', ki je v bistvu sestavljena iz elegantne srajčne bluze in ohlapnejšega krila.

To je moja osebna igra, kako skriti joške, in uspeva mi zelo dobro. Ko sem šla zadnjič s sodelavko na pijačo po službi, je pogovor nanesel na nove kontracepcijske tablete, katerih stranski učinek so pri njej polnejše prsi – iz B so nastale C. Malo okajena od mojita sem jo izzvala, naj ugane velikost mojih košaric. B ali C, je izstrelila. »75D,« sem ji zašepetala na uho. »Ne verjamem,« je rekla. »Res je,« sem odvrnila in se zraven režala enako zadovoljna, kot bi bila, če bi odkrila, da je prelepa obleka, ki jo občudujem, iz H & M-ja.

Morda si mislite, da se v bistvu le šopirim, le kaj mi je hudega z velikimi joški, a dejstvo je, da še vedno – pri svojih 43 letih – nisem povsem sprejela, da zaradi njih ne morem narediti prvega vtisa, kakršnega si želim narediti: vtisa intelektualke, odgovorne, modre ženske, ki v življenju ne misli samo na zabavo in seks.

Vem, da je vse skupaj samo stereotip, in da me vsi, ki me potem spoznajo, jemljejo resno in me gledajo v oči, a vseeno jih vsako jutro najprej za hip občudujem, potem ko se moram obleči in stojim pred omaro, pa se spomnim na raziskavo med študentkami.

Mednje so za preizkus poslali privlačno mladenko z ozkim pasom in veliki prsmi:

Najprej je prišla na predavanje oblečena v kavbojke in T-majico in takrat so se ji preostale študentke prijazno nasmihale ter jo želele sprejeti v svojo družbo; ko je bila oblečena v bluzo z dekoltejem in kratko krilo, pa so povsem spremenile svoje obnašanje in začele sovražno špekulirati, da hoče verjetno spati s profesorjem.

Jaz sem na srečo na delovnem mestu obdana s pozitivnimi zrelimi ženskami, med seboj si zaupamo in se hkrati druga drugo občudujemo. Ko sem nekoč imela dober dan in oblekla top, so me kolegice spodbujale: »Ana, vau!« Šlo je za nekakšno celo feministkam prijazno različico moškega žvižganja. Ampak one me poznajo in vedo, kakšno srce nosim pod svojimi velikimi okroglimi ...

Drugod pa jih še vedno ne bi nosila 'na pladnju'. Kar ne pomeni, da jih ne sprejemam in nimam rada v zasebnosti. Z veseljem jih 'delim' z moškim, ki me privlači, in njegov pogled me prav nič ne moti – nasprotno, godi mi, zelo. Ja, dejstvo je, velike prsi v drugih izzovejo poželenje, občudovanje, zavist, ljubosumje, sočutje ... včasih tudi napačno presojo ženske, ki jih nosi, a ko sem z njimi v svoji intimi – jih vseeno ne bi zamenjala za nobene druge.

Jana, 31 let: »Zagotavljajo mi čisti užitek!«

Prva beseda, ki mi pride na misel, ko pomislim na svoje prsi, je ... vredne zaupanja. Majhne, 70A, vedno na mestu, nikamor ne uhajajo. Leta in leta sem tekala gor in dol po košarkarskem igrišču brez modrčka in kakršnihkoli neprijetnih občutkov ali celo bolečin, ne da bi morala sploh razmišljati o njih.

Igrala sem kot fant. Ko sem se začela 'igrati s fanti', pa sem opazila, da so moje prsi neverjetno odzivne na dotik. »Začni tukaj,« je bil moj znani pridušeni stavek, medtem ko sem v imenu predigre pobrala moško roko, ki se je za moj okus prehitro premikala proti mednožju, in jo ponesla nanje. Kakšni užitki! Takšni, da sem pred kratkim kupila obleko, katere cena je bila onkraj mojih finančnih zmogljivosti, a sem si preveč v živo lahko predstavljala dotik skozi nežno svileno tkanino.

Ko hodim po ulici, moje prsi ne kličejo moških pogledov, kar pa nikakor ne pomeni, da mi manjka moška pozornost. Skupaj z razkošnimi lasmi, primerno višino in vitkostjo sem paket, ki ga opazi in navdušeno pozdravi veliko njih.

To res ne bi smelo biti presenečenje, a v našem današnjem svetu, zaslepljenem s kirurškimi umetnijami in porno industrijo, se moramo včasih posebej opomniti, da imajo nekateri moški (in ženske) raje preprosto asketsko postavo kot naphano in da nas v resnici večino prav malo briga velikost tega ali onega, vsaj dokler se v postelji (in izven nje) dobro razumemo s partnerjem.

Jaz, na primer, sem navdušena nad ljubkostjo svojih prsi. Videti so prav dobro v čipkastem modrčku, narišejo mi nasmeh – je to ponos? – in me vzburijo! In če to ni tudi uspešno 'sodelovanje' z moškim, ne vem, kaj je.

Erika, 28 let: »Moje normcore prsi.«

Morda se bo slišalo perverzno ali nesmiselno, kako razmišljam o lastnem telesu in kaj čutim do njega, ampak takole je: moje vitke noge, modre oči in tanka zapestja so precej v redu, v bistvu lahko rečem, da jih imam res rada, moje prsi ... moje prsi so ... hm, v resnici na mojih prsih ni ničesar, kar bi se dalo ljubiti. Ali sovražiti. Normcore joški, če že hočete.

Košarica B, vzemi ali pusti, drobne velikosti, vendar ne pretirano dramatično oziroma tragično. (Leva je nekoliko večja od desne, a le toliko, kolikor človeško telo na splošno ni povsem sime- trično). Njihova velikost – povprečje; njihova oblika – bolj kapljična kot okrogla, mislim. O njih dejansko nisem veliko razmišljala v 16 letih, odkar so mi zrasle. In takšna, kakršna sem po karakterju, ne bi želela nič drugače.

Da ne bo pomote, tega ne govorim, da bi tolažila samo sebe; že od nekdaj se, če se govori o mojem telesu, počutim pod pritiskom, ujeto v vseživljenjsko mrežo, iz katere ne morem ubežati, kajti to je vse, kar imam (razen če bi bila ženska, naklonjena plastičnim operacijam, vendar nisem). Ker sem velika 1,84 in sem pogosto najvišja ženska (včasih tudi človek) v prostoru, in tako vsaj enkrat na mesec k meni pristopi popoln neznanec in me vpraša, ali sem odbojkarica (nisem), sem se morala naučiti živeti s tem, čeprav je to – da tako izstopam – povsem nesložno z mojim značajem, kot sem že povedala, in si še vedno kdaj v najšibkejših trenutkih želim, da bi se lahko znebila vsaj petih centimetrov in se zlila z množico.

Potem so tu še moji lasje, tako debeli in gosti, da če jih pustim sušiti se na zraku, so 12 ur zatem še vedno vlažni. To je vse v popolnem nasprotju z mojo osebnostjo, ki je zadržana, dokler nekoga res dobro ne (s)poznam. Moj slog oblačenja je minimalističen, navaden, iskreno mislim, da na ulici, polni ljudi, ne bi prišla do cilja, če bi se oblekla v vpadljivo obleko ... prej bi se namreč ugreznila med tlakovce.

Malo sem zašla, a upam, da razumete bistvo – o svojih prsih do zdaj nisem razmišljala, kar je pozitivno, saj pomeni, da sem z njimi čisto zadovoljna, da se lepo poklopijo z mojim splošnim počutjem. Ne izstopajo, in zato jih – zdaj sem to dojela – imam rada.

Maša, 40 let: »Ideal z brazgotino.«

Moj mož bi bil jezen name, če bi vedel, da pišem o svojih prsih. A ker ga ni tukaj, mi tega ne more preprečiti, pišem pa zato, ker se bom, potem ko bom končno iskreno spregovorila o njih, zagotovo počutila bolje ... On jih je oboževal, moje joške (drugače je bil nor na velike, moje pa so malo večji A, ampak odločala je oblika – in ljubezen, verjetno), in njegova pozornost do njih je bila skoraj vedno najboljša bližnjica do seksa.

V resnici je večina fantov, ki so jih kdaj videli, to potrdila. Res so po splošnih standardih majhne, vendar imajo tisto nekaj. Bivši fant – skupaj sva hodila na faks – je nekoč, ko sva ležala v postelji, na eno od mojih dojk postavil kozarec za vino in navdušeno rekel: »Pa saj to je čisti ideal, Maša!« Želim si, da bi bila že takrat toliko samozavestna, da bi mu odgovorila: »Pa saj to je čisti kliše, Pero!«

Moj mož pa ni bil človek, ki bi zahajal v klišeje ali pretiravanja. Zato in zaradi toliko drugih razlogov sem ga ljubila. Nekoč me je vprašal, kako bi ocenila najino spolno življenje od ena do pet. Rekla sem štiri plus oziroma pet minus, kar ga je vidno razveselilo, ker je bilo res. Morda ste se do zdaj že vprašali, kaj za vraga je šlo narobe v najini zgodbi, da o njem govorim v pretekliku, in res je šlo: pred letom in pol je umrl za limfomom.

Pred dvema letoma, sredi njegovega boja za preživetje, pa je moja leva dojka kot iz sočutja prav tako zbo- lela za rakom. V paniki – oba, mož in žena, obolela za rakom, groza!, oziroma oče in mati z rakom, katastrofa! – sem svoje popolne prsi izpostavila obsevanjem in operaciji, ne da bi eno samo misel namenila estetiki. Eden od tehnikov, ki so šest tednov nad moje prsi spuščali 180 cGy obsevanja na dan, je rekel, da obsevanje prsi poživi. To se mi je zdelo noro, do skrajnosti neokusno. Kakorkoli že, jaz sem si želela samo, da gre tumor ven. In to čim prej! Dobesedno pritiskala sem na svojega kirurga in onkologa in radiologa ... dokler se ni končno zarezalo v mojo levo dojko.

Moj mož in jaz bi se lahko prek tega rakastega sranja srečno vrnila k najinemu štiri plus, pet minus spolnemu življenju in on bi imel rad moje zarezane prsi prav zaradi vsega, kar sva skupaj prestala. Ampak ni se tako izšlo. Njega ni tukaj, da bi ljubil mojo levo dojko s štiricentimetrsko brazgotino, pa čeprav je radiolog na primer prav obsedeno občudoval delo mojega kirurga: »Uh, kako lepo majhna brazgotina!«

Zdaj se sprašujem, kaj se bo zgodilo prvič, ko bom v situaciji, tik pred tem, da odpnem gumbe svoje bluze pred moškim. Videl bo brazgotino, izgubo volumna tam, kjer je kirurg izrezal tumor in še nekaj dodatnega 'mesa'... nato pa se bova v najboljšem primeru pogovorila – čeprav bi bilo bolje, da bi se že prej. Ali pa se mu bo že takoj v očeh prižgal alarm: Nevarnost! Nevarnost! Ogrožen sistem! Umik! Umik! Si bom sploh kdaj dovolila izvedeti, kaj bi se zgodilo?!«

Kaj pa o svojih dveh menijo punce z našega uredništva?

»Ne vem, ali sem sploh imela kdaj tako pozitivno mnenje o svojih prsih, kot ga imam zdaj. V najstniških letih so se mi zdele premajhne, po porodu prevelike, nekje vmes preveč okrogle. V ogledalu se rada vidim gola, čeprav na javnih plažah nosim kopalke. Moje prsi so mi všeč točno takšne, kot so.« - Petra Windschnurer, urednica mode in lepote

»S svojimi razmeroma majhnimi (75B) joškicami sem bila vedno za- dovoljna. Ravno prav velike, da ne motijo oblačil, pa tudi občasni 'iz- leti' brez modrčka so bili čisto sprejemljivi. Zato nikoli nisem razumela žensk, ki so si želele večjih ... Zdaj, v času nosečnosti, jih razumem še manj. Z njimi – velikimi, namreč – je en sam križ; in z grozo na obra- zu sem opazovala njihovo rast. Stalno so mi v napoto, še posebej pri spanju, z njimi nič več ne stoji tako, kot je včasih, avtomatično si videti malo bolj okroglo, da ne omenjam bolečin v hrbtu in prekomernega skakanja med gibanjem ... resnično nisem odkrila niti ene prednosti velikih prsi – še najmanj pa estetske. Zato bom zelo vesela, ko se vrnejo moje male ...« - Tina Curk, pomočnica odgovorne urednice in stilistka

»Nora Ephron je napisala kanonski esej o tem, kako je, če si ploh, raven kot deska, dvojni A, če te moški ves čas gledajo zgolj v oči in se nikakor ne moreš izprsiti. Da se razumemo: moje prsi so tako drob- ne, da ne napolnim prav nobene košarice, poleg tega sem čez hrbet precej široka, kupovanje nedrčkov je jokavo in stresno. Še dobro, da zadnja leta lahko nabaviš takšne z mini trikotnički, ti so najbolj seksi! O svojih prsih nikoli ne razmišljam, ker tako dobro sodelujemo in me pri prav nobenem suknjiču ne ovirajo. Za 24 ur bi vendarle poskusila, kako je, če si lastnica konkretnejšega parčka, kako nate gleda svet in kako se je tuširati z njimi.« - Urša Jerkič, kolumnistka

Pripravila: Nina Pretnar za revijo Elle