Jej in v tem uživaj

Se še spomniš časov, ko ti ni bilo pomembno, kaj poješ, in si pri tem res uživala? Morda je zdaj čas, da spet začneš uživati v hrani in se znebiš občutka krivde, ki vedno bolj spremlja vsak naš obrok.

25. 10. 2007

Kdaj si nazadnje vzela v roke mamino kuharico? Stari recepti iz kuharskih knjig nam ponujajo izredno okusne recepte za jedi, kot so mesne štruce, svinjske pečenke, zabeljen krompir in zelje z ocvirki ... Se ob naštetih jedeh tudi ti malce zgroziš? Večina ljudi se. In vsi po vrsti smo postali obremenjeni s tem, ali se v hrani nahajajo konzervansi, ali je bilo sadje, ki ga kupimo, škropljeno s pesticidi, kje bi lahko dobili najbolj zdrave, biološko neoporečne izdelke in koliko škodljivih (beri: visokokaloričnih) snovi se nahaja v kosu čokolade.

Zakaj je naš odnos do hrane postal tako zapleten?

Odnos do hrane = odnos do sebe

“Naš odnos do hrane je toliko zapleten, kot smo zapleteni sami,” pravi psihiatrinja dr. Karin Sernec, ki se v svoji praksi ukvarja tudi z motnjami hranjenja. “Narobe bi bilo posploševati in trditi, da je odnos do hrane enak pri vseh ljudeh. Zagotovo je odvisen od individualnega odnosa posameznika do hrane, ki ga je v veliki meri pridobil skozi odraščanje v svoji primarni družini, in tudi od njegovih karakternih lastnosti, ki so lahko prirojene. Tako poznamo ljudi, za katere lahko pregovorno rečemo, da živijo zato, da jedo, in tiste, ki jedo zato, da živijo.”

Poleg individualnega odnosa do hrane pa obstaja tudi tisti drugi, družbeni odnos, ki vsekakor vpliva na pozitivni ali negativni pomen, ki ga posameznik daje hrani.

“Najbrž ni naključje, da je v Italiji in Franciji najmanjše število oseb z motnjami hranjenja. To sta državi, ki gojita kult hrane, ki seveda ni vezan le na preživetje, temveč na druženje, komunikacijo, veselje in hedonizem. Širše gledano bi torej lahko govorili o nacionalnem značaju, o odnosu do veselja, sproščenosti, spontanosti in še čem. Zagotovo pa ne smemo pozabiti tudi na vitkost, ki je v tako imenovanem ‘razvitem svetu’ postala statusni simbol in merilo uspešnosti ter se pod okriljem globalizacije širi na vse strani,” pravi dr. Sernečeva.

Hrana je ugodje

O tem, da hranjenje ni le kulturno-specifična dejavnost, temveč je čedalje bolj odvisno od vsakega posameznika, govori tudi mag. Dragica Marta Sternad v svoji knjigi Motnje hranjenja. Hranjenje je po njenem mnenju “tudi vse bolj nadzorovano in zavestno početje, odvisno od socialnega statusa osebe ter od kognitivnega in čustvenega življenjskega sveta subjekta.”

Toda v samem začetku, ko smo bili še otroci, o tem nadzorovanem in zavestnem početju ni bilo ne duha ne sluha. Kot piše Sternadova, je bilo hranjenje v prvi vrsti ugodje:

“Hrana prinaša človeku prvo izkušnjo ugodja v življenju. Prijeten občutek zadovoljstva, ki je povezan s hranjenjem, mu vsaj začasno prežene vsa druga neugodja, ga potolaži, pomiri in sprosti ... Hranjenje je povezano z dotikom in toplino človeka, od katerega je otrok bivanjsko in čustveno odvisen, zagotavlja mu varnost in zaščito. Ker je torej hrana v otrokovem doživljanju, čutnem in čustvenem svetu povezana s prvimi zadovoljujočimi in ugodnimi občutji, mu ostane v podzavesti tudi pozneje kot simbol ugodja, zadovoljstva in tolažbe.”

Gotovo v teh vrsticah tudi sama najdeš dobre razloge za to, da kdaj pa kdaj, še posebej, ko si fizično in čustveno na dnu, posežeš po čokoladi ali tortici.

“Hrana mi dejansko pomeni tolažbo,” pravi 26-letna Katja. “Ko me je na primer zapustil fant, sem se zredila za pet kilogramov, ker sem jedla stvari, ki so me potolažile. Tudi v študentskih časih, kadar sem bila v izpitnem obdobju pod stresom, sem si vsak dan privoščila kakšen priboljšek ali dva. Še danes si ga in pri tem nimam slabe vesti. Konec koncev v tem, da se s hrano kdaj pa kdaj potolažim, ne vidim nič tako slabega.”

Drugače hranjenje dojema 28-letna Vlasta: “Pred dvema letoma sem odkrila, da imam kandido albicans oziroma pretirano število kvasovk v prebavnem sistemu, ki zastrupljajo moje telo. Kandido ima približno 70 odstotkov ljudi na svetu, a tega ponavadi sploh ne vedo. Edini način, da se nadloge znebiš, je, da začneš z dieto ter ne ješ sladkorja, kvasa, gob, ogljikovih hidratov in vseh drugih snovi, s katerimi se kvasovke najraje hranijo.

Svojo prehrano sem torej tako zreducirala, da sem bila pri kupovanju in tudi druženju med hranjenjem zelo omejena. Nisem mogla iti več v restavracijo, saj nikjer ne strežejo jedi, ki jih sploh lahko uživaš. Postala sem veliko bolj pozorna na to, kaj dam v usta, in danes menim, da se mi je to maščevalo. Zdi se mi, da nikoli več ne bom popolnoma sproščeno pojedla kosa peciva, saj imam občutek, da s tem zastrupljam svoje telo.”

‘Zdrava’ prehrana

In v katero skupino spadaš ti? Si tako kot Katja tudi ti privoščiš tisto, kar si zaželiš, in se tako malo potolažiš, ali si obremenjena, tako kot je Vlasta? Žal je čedalje več ljudi, še posebej pa žensk, ki razmišljajo tako kot Vlasta. Obrok, ki nam je včasih dajal občutek ugodja in nagrade, zdaj postaja čedalje bolj mučno doživetje. Dr. Sernečeva pravi: “Oseba, ki se po zaužitem obroku počuti umazano in grešno, je v rizični skupini za razvoj motnje hranjenja ali pa jo morda že ima, a še ni nujno postala kritična do svojega stanja. Taka oseba zagotovo nima dobre samopodobe niti ustreznega samospoštovanja, kar je jedrni problem ljudi z motnjami hranjenja.”

Poleg tega Sernečeva omenja čedalje bolj pogosto motnjo, imenovano ortoreksija, ki pomeni “pretirano ukvarjanje z ‘zdravim’ prehranjevanjem, torej s tem, kaj pojesti, predvsem v smislu popolne biološke in kemične neoporečnosti. Motnja lahko postane tako izrazita, da moti vsakodnevno funkcioniranje, saj postane ‘zdrava hrana’ glavna preokupacija. Uradno ortoreksija sicer še ne sodi med motnje hranjenja, a se bo to ob naslednji reviziji mednarodnih klasifikacij duševnih bolezni zagotovo spremenilo”.

Ortoreksija bo v prihodnosti zagotovo ena najpogostejših motenj hranjenja. Zakaj? Vsi po vrsti smo postali obsedeni s kakovostjo, hranljivostjo in zdravim učinkom hrane. Trgovine s tako imenovanimi bio izdelki čedalje bolj cvetijo, vse več pa je tudi ljudi, ki prisegajo na makrobiotiko.

Od staršev na otroka

Ali bomo ob vseh pogovorih o tem, kaj je zdravo in kaj ne, ob vseh novih boleznih in čedalje večji obsedenosti s hrano pred tako obremenjujočimi učinki sploh lahko zaščitili svoje otroke? Dr. Sernečeva meni, da je pri preventivi pomembno “omogočiti razvoj dobre samopodobe in ustreznega samospoštovanja pri naših otrocih. Predvsem se morajo starši zavedati, da smo otrokova prva avtoriteta in vzor.

Če bo naš odnos do hrane zavračajoč, pretirano previden, vedno v skrbeh, katera strupena snov se nahaja v kateri hrani, bo zelo verjetno razvil podobno škodljiv odnos do hrane tudi naš otrok ... Otrok se bo naučil le tistega, kar znamo in prakticiramo tudi starši. Zagotovo moramo najprej vedeti, kaj je zdrava hrana. To je uravnotežen, a pester obrok, ki se ga veselimo in v njem uživamo”.

In kaj storiti, ko se najstniki namesto k toplim obrokom začnejo zatekati k čipsu, čokoladi in sendvičem?

“Najbrž otroku ne moremo preprečiti, tako kot mu ne moremo preprečiti še mnogo bolj škodljivih vedenj, kot je pojesti vrečko čipsa ali zmazati cel zavitek čokolade. Vse, kar mu prepovemo, bo še raje poskusil, seveda na skrivaj. Naš cilj je torej s svojim vzorom sporočiti, kaj je dobro in kaj ni. Ob tem bomo še prej dosegli svoj namen, če bo otrok videl, da tudi mi kdaj pojemo čips, čokolado ali sendvič, skratka grešimo, pa zaradi tega ni konec sveta.”

Posebno pozornost Sernečeva namenja skupnim obrokom, ki naj vedno potekajo v sproščenem in vedrem ozračju:

“Otrokova izkušnja skupnega obroka mora biti prijetna, ne pa povezana z občutkom zasliševanja (npr. kako je bilo v šoli, koliko si pisal matematiko in ali si že naredil domače naloge) ter nadzora (npr. kdaj greš ven in s kom). To seveda ne pomeni, da svojih otrok ne smemo spraševati zgoraj omenjenih stvari, le med obrokom ne.”

Kosilo se ne spodobi

Kljub vsem lepim besedam o skupnih obrokih in uživanju v hrani je realnost žal čisto drugačna. Užitka, ki bi spremljal tako hranjenje kot samo pripravo hrane, skorajda ni več. Čedalje manj časa posvečamo kuhanju in skoraj nobena sodobna mama ne porabi več dveh ur za to, da v nedeljo skuha slastno družinsko kosilo. In med tednom? Zadovolji nas sendvič pred računalnikom, namesto da bi se odpravili v restavracijo in si vzeli uro časa, da bi pojedli topel obrok. In tudi kavo si dandanes raje privoščimo v plastičnih lončkih, da jo lahko vzamemo s seboj v pisarno, ne pa brezdelno posedamo v kavarni. Dr. Sernečeva meni, da gre pri tem tudi za močan pritisk družbe:

“Pogosto poslušam mlade in uspešne ljudi, ki so pravkar z vsem žarom in energijo planili k ustvarjanju svoje poklicne kariere, in čez čas ugotovijo, da kljub dobri plači in pomembnemu položaju niso zadovoljni. Začudeni se sprašujejo, zakaj? Povedo, da se ne spodobi vsak dan hoditi na kosilo, v miru popiti kavo ali čaj, saj bi okolica to razumela, kot da imajo preveč časa, da torej niso dovolj zaposleni, dovolj dobri, da so neuspeš­ni. Neuspeh pa je najhujši greh. Nekoliko karikiram, toda moje izkušnje so, da je v današnjem času in v našem okolju najvišje vrednoten uspeh. Veljajo namreč zelo jasni in prepoznavni kriteriji uspeha in eden od njih, poleg statusnih simbolov, je zagotovo kronično pomanjkanje časa ob ustreznem zunanjem videzu, vsaj navzven.”

Bomo kdaj razmišljali drugače? Ali nas bodo družbena pravila, ki čedalje bolj narekujejo naš vsakdan, pogoltnila s svojimi zahtevami? V veliki meri je vse odvisno od tebe. Ko se boš torej naslednjič izgovarjala, da si preobremenjena in da nimaš časa za pošten obrok, premisli, ali se glede tega res ne da nič ukreniti. Naj ti bodo besede dr. Sernečeve pri tem v spodbudo:

“Zagotovo kdaj pride dan, ki je dejansko prenapolnjen, a tudi to smo povzročili sami. Takrat svoje hranjenje prilagodimo danostim. Sicer pa ne verjamem, da se ne da urediti ustreznega načina hranjenja. Gre le za lastno odločitev.”

Motnje hranjenja v preteklosti

Sernečeva navaja nekaj zgodovinskih primerov, ko so se ljudje zavestno odrekali hrani:

‘Močna devica’ Wilderfortis iz 10. stoletja: Ko jo je njen oče hotel prisiliti v poroko z okrutnim sicilijanskim kraljem, se mu je uprla tako, da se je izstradala do smrti. Njenemu zgledu so sledila številna druga mlada dekleta, ki so tako izražala upor proti takratnim zapovedanim družbenim normam.

Številni svetniki in blaženi: Izhajajo iz različnih ver, kot je budizem, krščanstvo in islam, vsem pa je skupna določena manipulacija s hrano, predvsem v smislu odrekanja oziroma stradanja, kar je bil v primeru krščanskih vernikov način čaščenja Kristusa.

Hitlerjevi vojaki: Zapisi iz konca leta 1945 in začetka leta 1946 govorijo o nenavadnem vedenju mladih fantov v Berlinu, ki so bili vpoklicani v Hitlerjevo vojsko – prenajedali so se in bruhali.

Jej in uživaj!

Dr. Karin Sernec ti ponuja nekaj nasvetov, ki ti lahko pomagajo, da boš v hrani bolj uživala in se manj obremenjevala s slabo vestjo.

  • Ne odrekaj se stvarem, ki te veselijo in izpolnjujejo, saj ni ‘višjega’ cilja, ki bi to opravičeval.
  • Naj tvoje samospoštovanje ne bo vezano na to, kaj in koliko poješ.
  • Hrana in hranjenje ne smeta biti obremenitev, povezana z zapletenimi miselnimi in čustvenimi procesi, kot so kje kupiti ‘pravo’ hrano, kdaj in kako jo zaužiti ipd.
  • Vsi se kdaj pregrešimo, to je normalno in celo funkcionalno, je del našega sproščenega odnosa do sebe in svojega telesa.
  • Če ješ izključno zdravo hrano, s tem ne nadziraš svojega življenja, temveč izgubljaš nadzor nad njim.
  • Užitek ob obroku naj bo posledica prijetnih občutkov (druženje, dober okus hrane ...) in naj bo pomembnejši kot sama prehranska vrednost ter neoporečnost hrane.

Marta Pirnar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri