Na adidas šolo teka sem se prijavila precej spontano in niti nisem razmišljala kaj bo, če bi me izbrali...
Štirinajst dni po prijavi me je iz Cosma kontaktirala Urška s prijetno novico, da sem bila izbrana za tekačico na Ljubljanskem maratonu in v skupino adidas šole teka.
Po moji glavi so švigale pozitivne misli. A v ozadju se je kot vedno oglasil zloben glasek: »A se ti bo dalo vsak petek, namesto na »Odprto kuhno«, na tek po Kodeljevem?«, »Kaj če bom zadnja in se mi bodo vsi smejali?«, »Nimam nove športne opreme!«, »Ali bomo v dežju tudi tekli?« in podobni izgovori.
Pa je prišel tisti deževni petek v aprilu. Bilo je mrzlo in skoraj sem podlegla skušnjavi, da bi se zvalila na kavč, pred televizijo in zgrabila vrečko piškotov. Pa sem bila kruta sama do sebe in se dobesedno brcnila in odšla na Kodeljevo. Prišla sem na zbirno mesto, kjer sem bila prijetno presenečena. Na kupu smo bili rekreativci, težki maratonci, starejša populacija, mladi,... Nas ta »počasne« je prevzel mladenič Samo in smo šli tečt. Kaj a že?! Kaj pa kakšen uvod in pa kakšno vprašanje??
Vprašanja sem si sama zastavljala v mislih, ko sem pridno dohajala skupino pred sabo. Za prvič je bilo naporno, a osvobajajoče! Tekli smo v skupini, intervalno in delali kondicijske vaje, ter vaje za moč. Ura in pol je minila prehitro!
Moja črna napoved se je uresničila. Bila sem zadnja, pa kaj? Nekdo mora biti! Vem pa, da če bom pridna in se udeležila vseh priprav, bom zadnjo soboto v oktobru tekla kot gazelca :). Tudi 10 km, ni mala malica kajne?
Se beremo,
Nuša
(Napisala: Nuša Ferkulj)
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
