Cimrstvo ima svoj ritem. Na začetku je praktična odločitev: delitev stroškov, hišnih opravil, morda priložnost za hitro kavo ali pivo po službi.
Veliko ljudi ta model brez težav prenese iz študentskih let v "odraslo" življenje. A slej ko prej se zgodi nekaj, kar poruši ta ritem: eden od cimrov ni več samski.
Na Redditu je Slovenec delil svojo izkušnjo sobivanja, ki se je začelo precej idealno – in končalo z občutkom, da je v lastnem domu postal odveč.
Njegovo urejeno in skrajšano izpoved objavljamo spodaj:
"Pred malo več kot enim letom, po zaključku faksa, sva se s prijateljem preselila iz študentskega doma v prijetno in poceni (kolega je imel veze) dvosobno stanovanje za Bežigradom. Ker sva bila oba navajena biti obkrožena s znanci in prijatelji v študentskem domu, se nama je zdelo, da bi bilo vseeno fajn še naprej imet cimra, pa tudi najemnino si je fajn razdelit.
In tako se je začelo najino sobivanje. Sprva je bilo življenje v novem stanovanju super. Po službah sva klepetala, kdaj sva si tudi kaj skupaj skuhala, zvečer spila kakšno pivo. Na tisti točki je cimer že bil v zvezi z novo punco in sem jo pogosto srečeval v stanovanju, ampak je bila prijetna in me ni motila.
Po približno osmih mesecih življenja v novem stanovanju pa je prišla ideja: cimrova punca tudi zaključuje faks, kmalu se bo morala izseliti iz študentskega doma, kaj če bi prišla kar k nama? Rekel sem, da brez problema, prostora je dovolj, razumeva se, pa še najemnina bi se potem delila na 1/3. Čez kak mesec je bila že vseljena.
Nedolgo po njeni vselitvi sem ugotovil, da pa morda nisem dovolj dobro premislil, kaj pomeni živeti s parom. Namesto tistih klepetov po službi je cimer zdaj raje gledal serije s punco v sobi, namesto večernega piva so bile na vrsti romantične večerje. Poleg tega se mi je, odkar živim z njima, začelo gnusiti, kadar s hodnika poslušam "juj pogrešala sem te mucek", "kako te imam rad muckica moja".
Kar naenkrat se ne počutim več enakovredni del tega gospodinjstva, temveč kot gost, ki slučajno živi v stanovanju para. Kar se tiče odločanja, smo sicer vsi enakopravni in načeloma upoštevata moje želje, ampak že samo pogajanje ni več "jaz-ti" ampak "midva-ti". Morda je problem v moji splošni ustrežljivosti, ampak imam stalno občutek, kot da sem jima v napoto in se poskušam odmikati.
Seveda me moti tudi to, da smo zdaj trije v stanovanju. Zjutraj imamo službo ob isti uri, kar pomeni, da če malo prepozno vstanem, mi bo en zasedel štedilnik in drugi WC, nato pa, če ne bom urno čakal pred WC-jem ali štedilnikom, se bosta zamenjala, kar pomeni, da ne bom uspel uporabljati ne enega ne drugega tudi po 20 minut. Imamo pomivalni stroj in oba sta ga vajena uporabljati, ampak to pomeni, da če je posode več, kot stoji v pomivalcu, bo ta posoda stala v lijaku dokler se ne cikel konča in se en od njih ne spravi ga spraznit. Velikokrat zaradi tega potem tudi zmanjka posod in ponev, ker sta se šla fancy kuhe za zmenek in porabila bistveno več ponev in loncev, kot bi jo oseba, ki kuha sama zase.
Skratka, na živce mi gresta in komaj čakam, da se izselim čez kak mesec, pa naj imata svoje popolno poparčkano življenje skupaj."
Morda vas zanima tudi:
- "Dobesedno vsak vikend sva pri tašči in res imam že občutek, da ..." (izpoved obupane Slovenke)
- Sostanovalka iz pekla: “Želim si samo mir, ona pa …” (resnična izpoved)
Tretje kolo v lastnem stanovanju
Uporabniki Reddita so bili jasni. "Mislim, da bo najlažje, da si ali ti ali pa onadva najdete svoje stanovanje," se glasi najbolj všečkan komentar.
"Res si tretje kolo v lastnem stanovanju," je pripomnil nekdo drug. "Hvala za opomnik, da se iz študenta ne vselim s kakšnim parom. Vrni jima s tem, da ti pripelješ kakšno v stanovanje. Na papirju res deluje super ideja, v praksi pa ni najbolj praktično."
Nekateri so piscu objave sicer očitali, da je ljubosumen na punco, ki mu je "vzela" prijatelja, nakar je on res priznal, da pogreša njune samske čase in da je nekaj časa dejansko upal, da se bosta s punco sprla in razšla.
Takšne zgodbe so sicer presenetljivo pogoste. Ne zato, ker bi bil kdo posebej neuvideven, ampak ker se dinamika preprosto spremeni. Par začne stanovanje doživljati kot skupen prostor, tretja oseba pa kot nekdo, ki se temu prostoru prilagaja.
Kako se prilagoditi novi situaciji?
Čeprav je najlažje reči "izseli se", realnost pogosto ni tako preprosta. Nekaj stvari pa se vedno znova pokaže kot ključnih:
- Ko se vseli še ena oseba, bi se morali pravila postaviti na novo – ne samo glede stroškov, ampak tudi glede uporabe skupnih prostorov.
- Ni nujno, da želiš več druženja – včasih je dovolj že to, da se ne počutiš kot obiskovalec.
- Kopalnica in kuhinja sta pogosto večji problem kot odnosi. Preprost dogovor lahko reši več kot dolgi pogovori.
