"Želela sem si, da bi moj mož umrl ... Nato pa se je res zgodilo" (resnična zgodba)

Najino razmerje že od začetka ni bilo enostavno; Oliver je bil 13 let starejši od mene in imel je dve hčerki iz dveh prejšnjih razmerij. Prav tako je bil rojen v Parizu in je bil nepoboljšljiv romantik, jaz pa sem bila tipična punca iz New Yorka.

Mislim, da je to bilo tisto, kar naju je privlačilo pri drugem – vse te razlike. A sčasoma so te razlike postale težava.

Oliver je bil zadovoljen s tem, da je delal le nekaj večerov na teden – pel je v kabareju, kjer sva se spoznala – in živel od toliko denarja, koliko mu je to pač prinašalo. Jaz sem bila po drugi strani ponosna na svojo kariero pisateljice in tega se nisem mogla naveličati. To, kar sem počela, sem imela tako rada, da sem delala celo na najinih medenih tednih. Ko nisem delala, sem se počutila krivo, vendar njega to ni motilo.

Sprva sem mislila, da mi ne bo težko zapustiti svojega življenja v New Yorku in biti srečna v skorajšnji revščini s starejšim, čudovitim francozom, a ni bilo tako.

Preprosto nisem bila iz pravega testa, da bi jaz bila tista, ki prinaša kruh, in to v razmerje, ki nikoli ne bo moglo biti enakopravno. Če bi jih imela 21, se s tem ne bi tako obremenjevala. Jaz pa sem bila stara 34 in sem že dobro vedela, da svojih sanj ne moreš uresničevati v udobju svojega kavča.

Zaradi teh neusklajenih pričakovanj so iskrice v mojih očeh počasi začele ugašati. Medtem me je tudi on začel ignorirati in se spustil v razmerje z novo osebo, ki ga je videla tako, kot sem ga jaz včasih.

Pred Oliverjem me prej še nihče ni prevaral. Spoznala sem, da čustva, ki pridejo s to izdajo, vplivajo nate na način, ki ga ne moreš niti predvideti. In lahko te pripeljejo do roba norosti.

Kakšne dni sem bila zlomljena in globoko užaloščena, z glavo v stranišču in nezmožna funkcioniranja. Druge dni sem bila hvaležna za to, da se je Oliver odločil za prvi korak, saj iz izkušenj vem, da bi vztrajala veliko dlje kot bi morala.

A najbolj od vsega sem čutila ponižanje. Misel na to, kako sem skoraj zapustila svoje prijatelje in sodelavce, da bi začela življenje z njim – samo zato, da bi me na koncu zapustil zaradi mlajše ženske, je bila sramotna.

In ko sem se spomnila, kako so moji najbližji prijatelji in družina prileteli vse do Pariza, da bi bili na najini poroki, se je ta občutek še poglobil. Poleg tega pa Oliver ni nikoli pokazal, da mu je bilo kaj preveč mar za to; finančnega bremena pravzaprav ni poznal.

Bilo me je sram – ne samo zaradi tega, ker sem se poročila z nekom, ki je bil s popolnoma drugega sveta, ampak ker se ni niti potrudil, da bi se pridružil mojemu.

Del mene je bil prav tako osramočen, da se najin zakon ni obnesel kljub temu, da se vsem okoli sebe obljubila (še posebej pa tistim, ki so dvomili), da se bo.

Počutila sem se dolžna večini pomembnih oseb v svojem življenju in ker so me ta čustva tako močno mučila, Oliverja nisem zlahka odpikala – odločila sem se, da se od njega ločim in iz njega izvlečem vsak cent, ki ga ni imel. Nato pa poskrbim, da ga bo vsak dan njegovega življenja opominjal na to, kaj mi je naredil.

Sovražnost, ki sem jo nosila v sebi, je bila nekaj, česar prej še nikoli nisem izkusila. To, da me je kljub moji sicerjšnji sproščenosti tako prevzela, me je strašilo.

Oliverjevo prepričanje, da sem ljubosumna na njegovo novo punco, me je še bolj razjezilo. Ko je bila bolečina najhujša, sem molila k bogu, v katerega nisem verjela, da bi Oliver umrl. Kar se mene tiče, si ni zaslužil več dihati, med tem ko sem jaz sedela sama v svojem stanovanju – v neredu, ki ga je on ustvaril. Ni si zaslužil zaživeti naprej in me pozabiti, preden sem bila jaz pripravljena pozabiti njega. Ni si zaslužil sreče, ljubezni ali življenja.

In nato je umrl. Zares.

V petek, 7. julija 2017, sem dobila klic, da je Oliver doživel srčni infarkt. Moškega, za katerega sem si želela, da bi umrl, se potrudila, da bi bil nesrečen, dejansko ni bilo več.

Nisem si mogla pomagati, da se ne bi počutila odgovorne. Konec koncev sem bila jaz tista, ki je molila k vsemu, da bi umrl. In zdaj, ko se je to zgodilo, sem imela občutek, da se mi bo zmešalo. Me je neka višja sila poslušala in se strinjala, da bi moral biti kaznovan za vse, kar mi je naredil?

Zdelo se je absurdno, ampak kako drugače bi se lahko to zgodilo? Kako bi lahko 50-letni moški umrl zaradi srčnega infarkta, še posebej moški iz države z eno najnižjih stopenj srčno-žilnih bolezni na svetu? To ni imelo smisla.

Prav tako sem se počutila krivo, ker sem od trenutka, ko sem izvedela za Oliverjevo varanje, naredila vse, da bi mu povzročala stres.

Ni minil dan, da mu ne bi poslala kakšnega brezveznega e-maila, da bi ga razburila. Puščala sem mu glasovna sporočila o znesku denarja, do katerega sem bila po besedah odvetnika upravičena. Ob tem sem se zavedala, da mi tega ne bi odplačal, pa če bi živel 1000 let. Zato sem se, ko je umrl, spraševala, če je ves ta stres prispeval k njegovi smrti.

Dolgo časa sem imela težave. O tem sem se pogovarjala s svojim terapevtom, prijatelji in družino. Vsi so mi zagotovili, da čeprav mu stvari nisem olajšala, ga nisem ubila.

Bilo je veliko bolj verjetnih faktorjev, ki bi lahko prispevali k temu – ne samo, da je njegov oče umrl na enak način, ampak je Oliver tudi vse življenje kadil ter se izogibal obiskom zdravnikov in zobozdravnikov. Mesece sem se morala opominjati na te stvari, preden sem se lahko ponovno pogledala v ogledalo in na glas izgovorila: "To je bil preprosto njegov čas."

S tem sem se morala sprijazniti.

Podobno, kot sem spoznala, da mu ne bom nikoli mogla odpustiti prevare, sem se odločila, da se moram tudi nehati kriviti za njegovo smrt. Preteklosti ne morem spremeniti ali se boriti proti nečemu, ki je izven dosega mojih rok.

Nisem imela več energije, da bi se borila proti nečemu, kar ni odvisno od mene, in nisem več imela energije, da bi se krivila.

Zato sem naredila edino stvar, ki sem jo lahko: Odpovedala sem se mu.

Ko je Oliver umrl, sem bila v Španiji. Naslednji teden sem imela v načrtu iti v Pariz in pogovarjala sva se, da se v torek dobiva na kosilu. A namesto tega so ga tisti dan pokopali. Nisem se udeležila njegovega pogreba; morda sem še zmeraj bila njegova žena, legalno, a moja prisotnost ni bila dobrodošla. In poleg tega mi ni bilo treba iti na pogreb, da bi se od njega poslovila – to sem storila na svoj način.

Od Oliverjeve smrti so minila že tri leta in ne mine dan, da se ne bi spomnila nanj. Vsak dan me spomni na moškega, ki sem ga nekoč ljubila, in ne glede na to, kako se je končalo, imam nanj lepe spomine.

Čeprav vem, da bo sčasoma bolečina manjša, sem sprejela, da ta nikoli ne bo popolnoma izginila. To je bil Oliverjev čas za odhod in iskanje smisla v tem me ne bo pripeljalo nikamor. Sprejetje je vse, kar imam.

Po predlogi Amande Chatel 

Preberi še: "Če sem površna pri pospravljanju, me zmerja, da sem ničvredna, gnoj" (zgodba Slovenke)

Priporočamo tudi: "Najboljši seks v življenju sem doživela s ... prijateljičinim zaročencem" (resnična zgodba)