To je zgodba para, ki je kljub vmesnemu težavnemu obdobju pravkar praznoval svojo 30. obletnico poroke. Naj ti bo v navdih!
Zakon Ane in Denisa je bil v težavah. Občutek sta imela, kot da nista partnerja, ampak med seboj ves čas samo tekmujeta, in videti je bilo, da jima ne pomaga niti zakonska terapija.
A tik pred ločitvijo sta naenkrat ponovno našla skupno pot naprej in se pri tem naučila zelo pomembne lekcije: odločitev za ločitev je lahko kjuč do uspešnega nadaljevanja zakona.
"Ljudje o zakonih, ki se skoraj ne bi obnesli, ne pišejo pogosto. In v najinem primeru nihče, niti najini otroci, ni vedel, kaj se dogaja z nama.
Tako dobro sva skrivala, da je najine otroke presenetilo celo, da sva kadarkoli v najinem zakonu imela težavo. Njihov odziv je bil: "Počakaj, kaj?" Še sanjalo se jim ni. Obiskovali so v osnovno in srednjo šolo, kjer so bili zaposleni s svojimi stvarmi. Midva pa prav tako nisva kričala ali se fizično znašala drug nad drugim – bolj je šlo za hladno vojno.
Ampak sama sem se dobro zavedala tega, da gre za krizo.
Ko sva stopila iz terapevtove pisarne, sva bila odločena, da je najinega zakona konec. Vse se je zdelo tako upočasnjeno, a hkrati na nek način jasno – v smislu, da sem si zapomnila specifične podrobnosti, kot je na primer to, katere škornje sem nosila in kako težko mi je bilo hoditi. In to, kako sem se morala okleniti Denisa potem, ko sva odšla od tam.
Bila sva prepričana, da imava obupen zakon, zanimivo pa je bilo to, da se najin terapevt s tem ni strinjal. Menil je, da imava pravzaprav čisto okej zakon. Izpostavil je, da sicer drug o drugem govoriva negativne stvari, a če je sam o kateremkoli izmed naju rekel nekaj, kar je bilo vsaj malo negativno, sva drug drugega branila.
Na primer: jaz bi rekla nekaj in terapevt bi me vprašal: "Torej si nagnjena k temu, da si rahlo negativna?" Denis pa bi vskočil v pogovor in rekel: "Negativna? Ne, ona ni takšna. Nikoli je ne bi opisal kot negativno." Enaka stvar se je zgodila pri meni, ko je terapevt govoril o njem.
Zato je vprašal: "Kaj se tukaj dogaja? To se običajno ne dogaja. Ljudje občajno ne branijo drug drugega." In jaz sem mu odgovorila: "Ne, vsi to počnejo," na kar mi je odgovoril: "Pravzaprav ne." Nisva ugotovila, da to počneva, dokler on tega ni izpostavil.
Reči, da je najinega zakona konec, se nama je zdelo tako nevarno in strašljivo.
To je bilo nekaj, o čemer sva že dolgo razmišljala, a ko sva to končno tudi izgovorila, se ni zgodilo nič. Ni bilo konec sveta.
Drug drugega sva pogledala in si rekla, da greva nekaj pojest. In tista intenziteta je preprosto nekako izginila. Poskusila sem celo nadaljevati in Denisu reči, kako je za vse kriv, a on se je predal in rekel: "Oprosti." In to je tudi mislil. "Oprosti, ampak glede tega v tem trenutku nič ne morem narediti," je nadaljeval. In jaz sem mu odgovorila: "O, moj bog, tudi meni je žal. Prav imaš."
Naposled sva šla v kino. Tam sva vedno sedela s prepletenimi nogami, saj ima Denis resnično dolge, in tako je bilo tudi tokrat. Ogledala sva si film z naslovom Ni prostora za starce. Bil je brutalen, a nama je bil zelo všeč.
Denis mi je pomagal, da sem v filmih začela ceniti delo kamere, čemur se sicer nisem posebej posvečala – mene bolj zanima zgodba. Medtem ko sva gledala film in sem bila pozorna na ta vidik (saj sem vedela, da je bil tudi on), sem nenadoma pomislila: "S kom drugim bi si želela gledati ta film?"
Začutila sem nekaj, česar že dolgo nisem. Oba sva to začutila.
Saj veste, ta občutek olajšanja. Odločitev, da se bova ločila, naju je spodbudila, da tega naposled nisva storila.
Po predlogi Ann Leary priredila in prevedla N. Š.
