Res potrebujemo priročnike za svoje spolne organe? (piše: Petra Arula)

»Razkrila nam bo vse, kar moramo ženske vedeti, da lahko dobro poskrbimo za svoje zdravje in užitek …« sem prebrala na zadnji platnici. Pa saj nismo v avtomehanični delavnici! Je bila moja prva misel. In druga: avtomehaniki morajo zelo dobro poznati vsak del avta, mi pa … ali res tako dobro poznamo svoje telo in še posebej – spolne organe?

Bolj ali manj jih znamo uporabljati vsi. Vsaj svoje. K temu nas vodi narava. Je torej pomembno, da o spolnih organih beremo knjige, je vredno svoj čas posvetiti 336 stranem in takšni knjigi nameniti 24,99 evrov? Nam, odraslim?

Ko sem bila sama v letih, ko so nas predeli na jugu najbolj zanimali, sta bili edina literatura knjižna zbirka Spolna vzgoja in Antena … Prebrali smo vse. Večkrat. Fantje so že v osnovni šoli gledali pornografijo in svoja spolna 'obzorja' širili skoznjo.

Danes svetovni splet ponudi vse, od a do ž. Vse razlage, ki jih mrzlično iščejo mladi in tudi manj mladi ljudje. Naj bodo strokovno podkovane in prave ali ne. Pornografija je na dosegu klika.

Starši se danes lažje pogovarjajo o spolnosti s svojimi otroki, a koliko pogovorov resnično nanese na spolne organe, odštevši pogovore o menstruaciji in nosečnosti? Pravzaprav se nikoli nismo kaj dosti pogovarjali tudi o ušesih, očeh, rokah, nogah … če smo natančni. A ti deli telesa so vsaj dobili ustrezne slovenske izraze.

Vulva (res mikavna beseda, ni kaj) pa je ostala zapakirana v latinski medicinski izraz. Slovenskega izraza zanjo preprosto ni. Majhne punčke sicer še imajo lulike, ko odrastemo pa ... No, jaz tam spodaj nimam niti češplje niti muce, izposojene besede iz južnjaških jezikov so del kletvic, v slovarju označene z vulgarno ... Brez nič ni nič, ali pa v tem primeru le veliko neznanega.

Pa vendar brez spolnih organov ne bi bilo niti rok niti nog, ker ne bi bilo nas. Ker so skriti v spodnjice (večino časa) ali kopalke (razen na nudističnih plažah) tudi takrat, ko kažemo vse druge dele telesa. Niso ravno nekaj, kar bi gledali ves čas, pri sebi ali drugih, tako kot ušesa, oči, roke, noge … Morda so prav zato toliko bolj zanimivi. In morda prav zato (in zaradi vzgoje) v nekaterih prebujajo sram.

Ker so na spletu, v revijah in filmih velikokrat retuširani ali celo zamenjani (pišem za revije, zato me tu nihče ne more prenesti okoli), pravzaprav vemo le to, kakšni naj bi bili po nekih standardih. Celo v savnah ne moremo videti 'vsega', ker tja pač ne gredo vsi. Ginekologi in urologi vidijo največ … in povedo marsikaj.

Naši spolni organi so si ravno tako različni kot naše noge, roke, oči, ušesa … Morda je to prva stvar, ki bi jo morali vedeti vsi o spolnih organih, tudi odrasli. Po raziskavah, ki sta jih preštudirali avtorici knjige, ginekologinji Nina Brochmann in Ellen Støkken Dahl, ne vemo niti tega. Kaj šele o anatomiji. Boleznih. Celo higieni, ciklusih in menstruaciji.

»Nekateri bi rekli, da živimo v najbolj spolno odprti družbi v zgodovini. To je ustvarilo velikansko dvojnost. Do navdiha in podatkov o pohoti, poželenju in človeškem telesu imamo večji dostop kot kdaj prej. Samo klik z miško, in že je znanje na voljo. Toda ta odprtost ni okrepila naše samozavesti – pravzaprav je verjetno prav nasprotno.«

Nam je nerodno, nam ni mar ali mislimo, da preprosto vse vemo? Ko kot urednica zdravja revije Cosmopolitan omenim, kako veliko številko ljudi se sooča s SPO, me ljudje (ne le mladi) vprašajo, kaj zaboga je SPO (spolno prenosljive okužbe, žal).

Do SPO pa ne bi prišlo, če nam spolni organi ne bi zmogli ponujati tako neopisljivih užitkov, ki jim drugi organi zlepa niso kos. In prav zato taisti organi lahko povzročijo neskončno bolečino, če so jih zlorabili drugi ali če smo jih v mislih, da jih moramo dati v uporabo, če imamo nekoga radi ali si to le domišljamo, to storili sami.

Nič koliko zgodb na to temo sem slišala od množice žensk – izobraženih in ne, mladih in starih … Če bi več vedele o sebi in tudi o svojih spolovilih, bi bilo morda drugače.

Spolni organi so tisti, zaradi združitve katerih smo se rodili. Ni zgoraj našteto že dovolj, da bi o njih morali vedeti vse – in še več?

Prav zato sem iskrivemu, naj ne rečem kar sočnemu priročniku Zala Tamala, ki razbija mite o ženskih spolnih organih ter prinaša številna pomembna dejstva o ženskih intimnih delih, njihovi zgradbi in rabi, o menstruaciji, igri hormonov ter seveda o seksu in orgazmu, v njem pa so opisane tudi bolezni in tegobe, ki nas lahko pestijo 'tam spodaj', namenila ta zapis. Je knjiga, ki bi jo morala imeti na polici vsaka ženska. In prav nič ne bi bilo narobe, če bi jo prebral tudi njen moški.

Preberite še: Zakaj ni več spolne vzgoje v šolah in zakaj dopuščamo, da otroke o spolnosti uči le še Google? ali pa "Genitalni herpes mi je podarila njegova sodelavka" (SPO na pohodu)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ