"Bila sva izčrpana od pre­tvarjanja" (Resnične zgodbe o tem, zakaj se v resnici ločujemo)

Težko se je znebiti občutka, da je v zadnjem času veliko ločitev. Pred meseci sta se ločila igralca Johnny Depp in Amber Heard, junija je vlogo za ločitev vložila igralka Drew Barrymore, največ poznornosti pa je pritegnila ločitev Brada Pitta in Angeline Jolie.

Razveze zakonske zveze niso značilne samo za zvezdniške pare, ampak so pogoste tudi pri nas.

Po podatkih Statističnega urada se je leta 2015 v Sloveniji ločilo 2432 zakoncev. 

Odgovor na vprašanje, zakaj se ločujemo, ni preprost. To dokazujejo tudi ženske, ki so nam zaupale svoje izkušnje.

Razlogi za ločitev so različni, zagotovo pa izkušnja ni za nikogar prijetna, saj gre za čustven proces, ki običajno traja dlje časa.

Nekateri ločitev doživljajo kot osebni neuspeh in pomeni zanje travmatično izkušnjo, ki jih navda z nezaupanjem.

Razveza zakonske zveze je zelo boleča, kadar je posledica odločitve zgolj enega od partnerjev, ali pa je razlog zanjo nezvestoba.

Odgovor na vprašanje, zakaj se ločujemo, ni preprost. To dokazujejo tudi ženske, ki so nam zaupale svoje izkušnje.

Maja Monrue, avtorica knjige Pot do Nje, pravi:

“Ločila sem se, ker je nastopil trenutek v odnosu z bivšim možem, ko sva se vprašala, ali naju odnos, ki je bil takrat med nama, še povezuje.

Vprašala sva se, ali je vrzel, ki je nastala med nama zaradi težke finančne situacije, v kateri sva se znašla zaradi propada podjetniške zgodbe, nekaj, kar lahko zapolniva z ljubeznijo?

In ali sploh premo­reva dovolj ljubezni, da bi reševala odnos, ki sva ga v nekem trenutku popolnoma nezavedno prepustila propadanju?

V boju z dolgovi in vsakodnevnimi obveznostmi sva preprosto pozabila nase in v nekem trenutku je bilo prepozno.

Bila sva izčrpana od pre­tvarjanja, da je vse v redu in da je to zgolj prehodna kriza.

Zelo prijateljsko sva se nekega večera odločila, da prekineva in se osvobodiva iz pozabljenega odnosa, v katerem je bila sreča in povezanost le še boleča misel na to, kako naj bi v resnici bilo.

Za oba je ločitev resnično pomenila osvoboditev – osvoboditev iz zgodbe, ki ni imela konca.

Vsak nadaljnji korak v najinih življenjih po ločitvi je pomenil nov začetek in prav zaradi tega sva danes hvaležna.

Vprašanje, zakaj se odločimo za ločitev, lahko prinese precej pomanjkljivo sliko o ljubezni in sreči dveh oseb.

Če poslušaš samo konec zgodbe, lahko dobiš občutek, da je sploh ni bilo vredno živeti. To seveda ne drži, saj se veliko zgodb, ki se končajo z ločitvijo, začnejo z ljubeznijo, upanjem in vero v to, da smo lahko srečni.

Ljubezenske življenjske zgodbe so zato vedno polne najlepših trenutkov v življenju, ločitev pa je pogosto zgolj posledica porušenega ravnovesja med dobrim in slabim, ki nastopi v odnosu.

Veliko ljudi se znaj­de v težkih situacijah in niso pripravljeni na stvari, ki jih doletijo.

Takrat gre predvsem za boj s seboj, ki izključuje partnerja, in le najmočnejše partnerske povezave, ki pa so tudi povezane z osebno zrelostjo posameznika, lahko z ljubeznijo zdravijo bolečine enega in drugega hkrati.

Samo v redkih primerih resnično duhovno zrelih ljudi je ljubezen, ki jo negujejo, lahko zavetje v velikih ne­vihtah, ki včasih docela razburkajo odnos.”

Precej bolj naporna in boleča je bila ločitev za 33-letno Barbaro.

Z bivšim možem imata mlajšo hči, ki jo je ločitev zelo prizadela, čeprav sta se z njo veliko pogovarjala o nastali si­tuaciji.

Na vprašanje, zakaj se je ločila, odgovori: “Ločila sem se, ker enostavno nisem mogla več zdržati v odnosu.

Tisti glas v meni se je začel oglašati, da v sebi umiram. Da me bo najino razmerje uničilo.

Več let nisem bila srečna v zakonu. Najprej sem se doživljala kot žrtev, nato pa sem spoznala, da je stvar odločitve, kaj si želim in česa ne.

Ko sem spoznala, da mi zakonska zveza bolj škodi kot koristi in da sem se naučila, kar sem se imela naučiti iz tega odnosa, sem se odločila za ločitev.

Najprej sva se dogovorila, da se razideva, in smo živeli ločeno. Toda nesoglasja med nama so se začela povečevati.

Z njegove strani so se pojavljala nihanja in prepričevanja, naj še enkrat poskusiva.

Sledilo je eno leto psihičnega mučenja in še vedno se ni želel ločiti. Po skoraj dveh letih je končno prišlo do uradne ločitve, kar je bilo naporno tudi zaradi skrbništva.

Najprej ni sprejel, da je skrbništvo moje. Zaradi ločitvenih postopkov sem bila nenehno pod stresom in srčno sem si želela uradno ločitev, da po dveh letih vendarle končam to poglavje.

Razprava na sodišču ni bila niti malo prijetna, čeprav je bila povsem formalna. Toda ločitev me je osvobodila in po njej sem se počutila zelo dobro. Predvsem pa sem bila presrečna, ker sem spet prevzela svoj dekliški priimek. Potem se je vse začelo obračati na bolje. Toda dve leti do ločitve sta bili peklenski, psihično, fizično in čustveno naporni.”

Barbara ločitve ne obžaluje, vsekakor pa se zaveda, da je ločitev globoko prizadela njeno hčer.

“Ločitev je nanjo zelo močno vplivala. Dodatno so jo prizadela nihanja in odzivi njenega očeta.

Zelo naporno je bilo zanjo tudi to, da je bila en dan pri meni, en dan pri njem. Najprej sva mislila, da je to zanjo najbolje, a sva pozneje spoznala, da ji je to škodilo, saj ji ni zagotovilo stabilnosti.

Naredila sem vse, kar je v moji moči, da sem ji ustvarila stabilno, varno okolje, kjer se bo lahko znova sprostila in zažarela. Tudi srečanja z očetom so se čez čas uredila in imamo zdaj lep odnos. Stojiva ji ob strani in ji skušava pomagati pri premagovanju strahov in bolečine, ki ji jo je ločitev povzročila.”

Zdaj sta s hčerkico srečni. Barbara je prepričana, da je ravnala prav, in verjame, da ji je ločitev dala krila in moč.

“Preživela sem vse možne ločitvene postopke, strahove, bolečino in sem vendarle zaživela. Veselim se vsega, kar mi prinaša življenje, in sem resnično srečna, čeprav sem samska in sama za vse. Hvaležna sem, ker imam življenje v svojih rokah in lahko ustvarjam pravljico.”

Šestintridesetletna Mateja se je za ločitev odločila pred šestimi leti.

Ločila se je, ker je spoznala, da ne more žrtvovati strasti, vznemirjenja in ljubezni v zameno za dober, vendar zgolj povprečen odnos brez prepirov.

Vedno bolj platonsko partnerstvo ji je sicer ponujalo mirnost in stabilnost, vendar tudi dolgočasje in monotonijo.

“Verjela sem, da je nekje nekdo, ob katerem lahko najdem ravnovesje med stabilnostjo in mirnostjo ter strastjo in vznemirjenjem.”

Ločitve ni doživela kot osebni neuspeh, temveč kot uspeh.

“Končno sem si upala in verjela, da sem lahko resnično srečna in zadovoljna v partnerskem odnosu. Bila sem pripravljena čakati. Nisem se več nameravala zadovoljiti z manj, kot sem si globoko v sebi želela. Utopično? Mogoče. Vendar je bila to zame edina pot.”

Ločitev ni bila sporazumna.

“Na žalost sem svojega bivšega moža prizadela, čeprav sem iskreno verjela, da nama bo bolje tako. Bila sem prepričana, da si ne bi želel nezadovoljne, zagrenjene žene, ki ga ne bi mogla nikoli bolj ljubiti. Imela sem prav. Zdaj je srečen, tako kot jaz.”

Po ločitvi ji je bilo nekoliko težko sprejeti misel, da jo čaka sreča in da si mora dati priložnost.

“Dolgo sem namreč mi­slila, da sem kot don Kihot, ki ne loči fantazije od stvarnosti. Mislila sem, da upam zaman, da je moj zakon več, kot si marsikdo želi, in da si ne zaslužim več.

Dolgo sem tlačila svoja čustva in se pretvarjala, da je vse popolno. Na skrivaj pa sem sanjala o odnosu, ki ti spodnese tla pod nogami.”

Življenje jo je presenetilo, saj je zdaj v izpolnjujočem odnosu z novim partnerjem.

Na vprašanje, zakaj se ločujemo, v kolumni za revijo Sensa odgovarja Vesna V. Godina:

“Seveda je vzrokov za to, kot za sleherni pojav, veliko. Nekaterih se zavedamo. In o njih radi govorimo. Kot na primer o ekonomski samostojnosti žensk, ki jim omogoča izstop iz zakona, s katerimi niso zadovoljne, saj lahko preživijo same. Kar v (slo­venski) preteklosti ni bilo vedno mogoče.

Nekateri pa so bolj prikriti. Celo nevidni. In se jih večina ne zaveda. Gledano z zornega kota teh nevidnih, a družbeno jasno prisotnih in delujočih vzrokov, bi lahko na vprašanje, zakaj se ločujemo, odgovorili takole:

• 1. ker se poročamo zaradi napačnih razlogov;
• 2. ker so partnerski odnosi trg; in
• 3. ker v partnerskih odnosih skušamo zadovoljiti željo, ne pa potrebe.”

Socialna in kulturna antropologinja poudarja, da je eden najpogostejših razlogov za razhode stavek:

“Šla sva narazen, ker nisva več srečna!”

Sabina in Tomaž Stanovnik, specialista zakonske in družinske terapije, Zakonski in družinski center Midva (www.midva.si), med najpogostejše vzroke za ločitev uvrščata pomanj­kanje skupnega časa in iskrenih pogovorov.

“Najpogostejši vzrok za ločitev je, da pari poza­bimo, da potrebujemo tudi čas za naju, predvsem za pogovor o najinem odnosu in o občutkih, ki jih dnevno doživljamo.

Takšnim pogovorom pa se nevede izogibamo, ker so pogosto lahko preveč ranljivi, saj se hitro pojavijo kritike in obsojanje, ne pa vsebine, kot so hvaležnost, zahvala in izražanje tistega, kar ti pri partnerju veliko pomeni.

Zaradi tega ne pride do povezanosti, čustvenega stika med pari, kar lahko traja več let, saj zaradi prezaposlenosti s službo, otroki, gospodinj­skimi opravili dan prehitro mine, enako pa teden, mesec, leta.

Pogosto eden od partnerjev išče čustveni stik (najpogosteje partnerica), in če ga ne najde, to vodi v občutek osamlje­nosti, žalosti, odvečnosti, kar pa dodatno poveča agresivno komunikacijo do partnerja, s podzavestnim namenom, da bi jo slišal in začutil, da ga pogreša.

Partner to razume kot kritiko, da je zaradi njega nezadovoljna, zato se še bolj umakne, saj se ji ne zna nežno, s sočutjem približati in se pogovoriti tako, da bi ji dal prostor, da lahko izrazi, kar čuti. Zaradi tega je med partnerjema vedno več stresa in občutka, da se nimata rada, s čimer pa ne gradita partnerskega odnosa, ampak ga razdirata.”

Nekateri pari se odločijo za reševanje zakona s pomočjo zakonske terapije.

Na vprašanje, ali lahko zakonska terapija prepreči ločitev, specialista zakonske in družinske terapije pojasnjujeta:

“Ko se je eden od partnerjev že dokončno odločil, da se loči, tudi terapija ne bo uspešna. Oba si morala želeti graditi partnerski odnos, saj partnerski terapevti nimamo čarobne paličice. Potreben je trud vsak dan, saj se mora vsak kot posameznik osredotočiti nase, na svoje drugačne odzive, komunikacijo, in ne čakati partnerja, da se bo spremenil.

Terapevt mora poskrbeti, da se spremembe zgodijo na terapevtskem srečanju, doma pa se utrjujejo, par pa mora redno tedensko obiskovati terapev­tska srečanja.”

Zdi se, da smo Slovenci vse bolj odprti za reševanje zakona s pomočjo terapije. Sabina in Tomaž Stanovnik namreč pravita, da se je v zadnjih letih obisk zelo povečal.

“Pogosto so pri partnerskih terapevtih čakalne vrste, zato menim, da smo odprti za reševanje težav, in terapijo tudi priporočam, saj je za to, da par naredi dolgoročne spremembe, treba vzpostaviti čustveno bližino in povezanost, kar pa se brez zunanje pomoči zelo redko zgodi.

Morda se ob kakšnem šoku, če ga par vzdrži, začneta boriti eden za drugega, sicer lahko le pospeši odtujenost.”

Besedilo: Danaja Lorenčič

Preberi še enega najbolj iskrenih intervjujev z našo igralko Nino Rakovec: "Spomnim se predstave, v kateri je dedi umrl na odru. Komaj so me potolažili" 

ali pa poglej, kakšna čarobna stvar se zgodi, ko moški objame žensko!

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc