"Zakaj se v odnosu včasih počutim tako zelo osamljeno?"

27. 2. 2016
Fotografija je simbolična. (foto: Profimedia)
Profimedia

Ena od naših bralk se je znašla v stiski, saj se ob fantu včasih počuti zelo osamljeno. Zakonska in družinska terapevtka Alenka Lanz iz centra Toplina je raziskala, kaj se lahko skriva za tem.

"Pozdravljeni! Na spletni strani Cosmopolitan sem zasledila, da lahko pošljem vprašanje in mi odgovorite. Moj problem se glasi takole.

V bistvu grem proti 30. letom in sem še vedno iskalka zaposlitve, saj je pri nas v Sloveniji resnično zelo težko dobiti službo. Trenutno imam fanta (1 leto), s katerim sva se preselila v Nemčijo. Meni je bilo zelo težko, ko sem morala narediti ta podvig. Namreč trenutno ne znam niti v redu nemško, kar pomeni, da se je moram naučiti, da bom potem lahko tukaj dobila službo.

Včasih se počutim tudi zelo osamljeno, ker on cele dneve igra igrice in ima svoje hobije.

Vem, da mora imeti vsak svoje hobije, ampak jaz se vseeno počutim osamljeno. Zdaj, ko sem tukaj z njim v Nemčiji en teden, se mi ta občutek zdi še močnejši, saj nimam nikogar tukaj.

S svojimi prijateljicami lahko komuniciram le preko facebooka in podobno. In potem sem sama s svojimi mislimi in razmišljam, kaj pa če mi Nemčija ne bo všeč? Kaj če bom potem pač šla nazaj v Slovenijo?

Seveda mi je fant povedal, da naj dobro premislim, če hočem zraven, ker on ne misli nazaj v Slovenijo, v Nemčiji mu je namreč zelo lepo.

Kar pomeni, da če grem stran, bom ponovno samska in ponovno si bom morala iskati partnerja. Pa še službe ne bi imela v Sloveniji.

Ne vem, moje življenje se je nekako zakompliciralo in ne vem, kaj narediti in katera je tista prava pot. Hvala za odgovor."

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka iz centra Toplina, svetuje ...

"Pozdravljeni draga bralka! Najprej hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. V zahtevni situaciji ste, obdani z neznanim okoljem, med povsem novimi ljudmi in naravno je, da se na začetku težko znajdete, da ste prestrašeni, zaskrbljeni in negotovi.alenka

To, da ste se odločili za tako velik korak mi hkrati veliko pove o vas, o vašem pogumu, samozavesti, veri vase, odločenosti in prodornosti. Zelo močni ste, ker se drugače za selitev sploh ne bi odločili.

Verjamem tudi, da imate sedaj povsem drugačen občutek, kot to. Novo okolje, drugi ljudje in jezik, ki ga ne razumete dobro, oddaljenost vaše družine in prijateljev, spremenjeni stiki z njimi, vse to v vas prebuja občutek odtujenosti, osamljenosti, kot da ne spadate sem, da tu ni mesta za vas. Pogrešate svoje bližnje, svoj dom in s tem varnost in toplino.

Žal mi je, da preživljate tako težke čase. Vendar verjemite, minili bodo, saj ne morejo trajati večno. Pravzaprav greste sedaj čez povsem naraven proces; privajate se na okolje in ta prilagoditev od vas zahteva velike napore. Mogoče se zdi, da ta intenzivna čutenja še dolgo ne bodo minila, pa temu ni tako. Vse, kar se vam dogaja, je naravno in bo minilo. Le zdržati je potrebno.

Selitev v tujino je zahteven korak in naivno bi bilo pričakovati, da bo začetek lahek, da se ne boste nikoli vprašali, ali je to nekaj, kar vi zmorete, ali ste se odločili pravilno, ali imate dovolj moči za kaj takega.

Pa vendar ste sedaj tu, kjer ste, zato vam želim, da poiščete nazaj vso tisto moč, ki vam je pomagala pri odločitvi za selitev. Oklenite se je, saj vam bo pomagala pri tem prehodu.

Mogoče čez čas celo pričnete prepoznavati dobre strani nemškega okolja in sebe odkrivati na nek nov, razburljiv način. Res pa je, da dobre stvari sedaj težje opazite, ker ste pod stresom. Ko smo ljudje obremenjeni, v skrbeh in polni strahu, se težko sprostimo na način, ki bi nam omogočil videti in uživati v lepem in prijetnem.

Če je stres dolgotrajen, lahko izgubimo občutek, da nas sploh še kaj lepega čaka, da so ljudje okoli nas dobri in da smo sposobni priti ven iz teh težkih časov.

Na tem mestu vas povabim tudi, da pri sebi najprej malo premislite, koliko stresa doživljate zaradi selitve in koliko zaradi odnosa, v katerem ste.

Dobro bi bilo razmejiti to dvoje. Po tem boste lažje videli, ali je novo okolje res tako zahtevno, da se vi ne bi mogli privaditi nanj, ali je enostavno prehudo tudi zato, ker niste v odnosu, ki si ga želite zase in je to tujina le še bolj razkrila.

Oprostite, če vam na tem mestu delam krivico, vendar mi ob branju vašega pisma ostaja občutek, kot da vam odnos s fantom predstavlja še večji stres kot novo okolje.

Ob njem se počutite odrinjeno, zapostavljeno, želite si njegove bližine in ker tega ne dobite, se počutite še bolj osamljeno in žalostno.

Ob vsej tej potrtosti se v vas prikrade še strah in pričnete dvomiti v lastne odločitve in svoje sposobnosti. Ker nimate občutka varnosti v tem odnosu, postane nevaren in prezahteven tudi svet okoli vas.

Občutek je, da vas je bolj strah tega, da boste ostali sami, kot pa tega, da boste nekje na poti povozili sebe, svoje želje in hrepenenja.

Začetno vprašanje torej ni v tem, ali ostati v tujini ali oditi nazaj domov, ampak bo potrebno predvsem pogledati, kaj vi čutite v sebi in koliko pripadnosti in ljubezni doživljate v tem odnosu.

Žal ste o tem, kakšen je vajin odnos na sploh, napisali zelo malo, zato vam tudi sama težje pomagam. Tako bi me zanimalo še veliko drugega. Recimo to, kako ste doživljali vajin odnos pred odhodom? Ste imeli občutek, da je dovolj trden, da sta si dovolj blizu za tako pomemben korak? Koliko sta lahko oba izgovorila občutke, strahove, pomisleke, koliko sta našla varnosti drug v drugem? Ste bili pred odhodom vsaj približno pomirjeni z odločitvijo?

Je ta padla naravno na vaše telo, ste bili s srcem pri stvari? Kako so vaš odhod sprejeli starši, prijatelji, od česa vse ste se morali posloviti in kaj je bilo za vas najtežje? Ali vašega fanta sedaj kaj skrbi za vas, glede na to, da se vi počutite tako slabo? Dobite od njega dovolj sočutja, ljubezni in bližine, ki bi vas pomirila? Od kje strah pred tem, da boste brez partnerja, ali bi bilo to res tako katastrofalno?

Občutek je, da ste se v odhod kar malo prisilili: doma niste dobili službe in ste zato imeli občutek, da s selitvijo nimate kaj izgubiti, hkrati pa boste s tem še rešili oz. obdržali odnos. Občutek je, kot da se je fant za selitev odločil prvi in vi ste mu bolj kot ne le sledili.

Če je temu tako, ste se morali počutiti zelo prestrašeno in ujeto; slednje se vam pravzaprav ponavlja oz. vleče že kar nekaj časa. Ob enem vam daje občutek, da nimate nikogar ob sebi, da nimate izbire in tudi nobenega vpliva na to, kako kvalitetno bo vaše življenje.

Vprašanje, kaj vse se vam je do sedaj zgodilo, da se počutite tako ujeto, osamljeno in zakaj tako težko zaščitite sebe.

Za začetek bi bilo zato dobro, da pričnete razmejevati, kaj v vas sproža tujina in kaj odnos s fantom. Nadalje pa pričeti ugotavljati, ali je to nekaj, kar si želite, potrebujete in kaj je tisto, kar vas pomiri, kaj pade naravno na vaše telo in pri čem lahko sebe najbolj uresničite.

Kje ste vi, kaj si želite zase? Ko boste enkrat vedeli to, se bodo odgovori ponudili sami od sebe.

Verjamem, da imate sedaj občutek, da je vaše življenje zapleteno in težavno, zato bi bilo dobro, da se vrnete na začetek. Kdaj se je vse skupaj začelo zapletati, ste na tej poti kdaj povozili sebe in svojo intuicijo in zakaj menite, da se je to zgodilo?

Vsi odgovori so v vas, vaše telo jih čuti, le pogumno jim prisluhnite. Ko boste enkrat slišali sebe, potem temu sledite, ne glede na to, kako težko bo na začetku.

To lahko pomeni, da se boste morali pričeti učiti nemščino in iskati službo, ali pa, da se boste od tega odnosa in tujine poslovili. Želim vam, da o tem premislite, prečutite tisto, kar se vam bo odprlo in pri tem nikoli ne izgubite vere vase.

Draga bralka. Ne vem, če sem vam lahko kaj pomagala. Verjetno sem le izgovorila vprašanja, katera si že sami zastavljate. Največ, kar vam lahko dam in kar vi sedaj najbolj potrebujete je verjetno prav občutek, da niste sami. Niste sami in čeprav so vaši bližnji lahko daleč, so v mislih z vami, radi vas imajo in ni jim vseeno za vas.

Res vas čakajo velike odločitve in karkoli se zgodi, vam je podarjeno z razlogom. Tudi če na koncu ugotovite, da bi radi tok življenja obrnili v drugo smer, to ni neuspeh ali poraz.

Je samo izkušnja, ki vas je nekaj naučila in zaradi katere ste vi že danes močnejši in pogumnejši. Veliko ljubezni in zaupanja vase vam želim ter vse dobro na vaši poti, draga bralka. Sem v mislih z vami. Pa srečno!

Si se tudi sama znašla v kakšni življenjski stiski, pa ne veš, kako naprej?

Svoje vprašanje pošlji na alenka.lanz@toplina.net, z veseljem ti bomo odgovorili in pomagali.

Če bi se rada z Alenko pogovorila osebno, pa te toplo vabimo, da obiščeš spletno stran centra Toplina ali slediš njihovemu Facebook profilu, kjer boš našla še več tovrstnih vsebin.

...

Preberi še: