Začasna prekinitev razmerja je tvegano početje, ki se lahko razvije v dve smeri

Sobotno jutro, vaša prva misel je strašen prepir, ki sta ga imela s fantom prejšnji večer. Bil je nadaljevanje predvčerajšnjega.

Sredi kričanja on zapusti vajino skupno stanovanje. V jezi razmečete njegove stvari, med jokom jih ponovno pospravite, spat odidete z oteklimi očmi, polnimi solz. On se vrne proti jutru.

Sedite v postelji in ga opazujete, zastavlja se vam vprašanje, ali je to res moški, s katerim ste se še pred kratkim nameravale poročiti.

Zadnje tedne je vajino razmerje postalo pekel. Nikakor ne najdeta skupnega jezika, vsak pogovor se sprevrže v divje prerekanje.

To se stopnjuje, saj drug drugemu očitata vse mogoče, nikakor pa se ne moreta uskladiti glede rešitve vajinega razmerja. Postajate brezvoljne in izgubljate energijo.

Ko vas pogleda, v njegovih očeh ne vidite več ljubezni, temveč le sovraštvo in neugodje. Ko se končno le pogovorita, skleneta, da je treba nekaj storiti, da se stvari umirijo.

Ker sta skupaj že nekaj časa in je bilo razmerje pred krizo dobro, se zdi ideja o dokončnem končanju razmerja seveda preveč odločna.

Zato najdeta kompromis: rešitev vidita v začasni prekinitvi vajinega razmerja: na voljo si dasta 30 dni, da razmislita, kakšna so vajina čustva.

Početje z visokim tveganjem

Belinda Buys, svetovalka za medosebne odnose, pravi:

“Začasna prekinitev razmerja je tvegano početje, ki se lahko razvije v dve smeri: partnerja lahko znova najdeta skupni jezik, lahko pa se razideta. Med prekinitvijo na primer ženska razmišlja, kako bi izboljšala razmerje, njen partner pa prekinitev jemlje kot poskus vnovičnega samskega življenja, kar ga lahko pripelje do ugotovitve:

(a) da mu je samsko življenje všeč,

(b) da se je zaljubil v drugo žensko.”

Psihologinja Birgit Schreiber ugotavlja:

“Večina začasnih prekinitev pomeni tudi dejansko končanje razmerja. V tem času sta namreč partnerja osvobojena drug drugega in vseh spon ter preprek, ki sta jih imela v razmerju.

Čas, ki ga preživita vsak zase, zato zanju pogosto prinese olajšanje in odločitev za razhod. Res je tudi, da se partnerja za dokončen razhod odločata najpogosteje v kriznih trenutkih, ko razmišljata le o negativnih vidikih zveze.”

Buyseva dodaja, da vidijo pari v začasni prekinitvi rešitev za njihovo razmerje predvsem zato, ker mislijo, da se bodo stvari rešile same po sebi, ko bosta zopet skupaj.

To pa je napačno mišljenje, ker je treba za rešitev problemov trdo delati, nobena stvar se ne reši sama po sebi.

“Če ne delamo na medosebnih odnosih, potem se bodo v razmerju pojavljali vedno isti problemi, kot pred začasno prekinitvijo, saj partnerja nista rešila praktično ničesar.”

Prekinitev kot zdravilo

V določenih primerih pa lahko začasna prekinitev odnosa med partnerjema vendarle prinese rešitev: Katarina in Luka sta bila skupaj leto dni, ko so se med njima začeli vrstiti prepiri.

Katarina pravi: “Oba z Luko sva zelo čustveni in osebi, ki potrebujeta veliko zasebnosti. Zato sva vedno več časa začela preživljati sama, brez družbe prijateljev ali najinih družin.

Drug drugega sva bila že pošteno sita, med vikendi nisva počela ničesar, saj se nisva potrudila, da bi si organizirala vsaj krajše izlete v naravo ali povabila prijatelje na obisk. Prepirala sva se za vsako malenkost. Nekoč mi je prekipelo in sem odšla.

Po nekaj tednih, ki sem jih preživela sama, sem ugotovila, da Luko pravzaprav zelo pogrešam. Očitno pa sva oba potrebovala čas zase. Ko sva zopet prišla skupaj, sva se odločila, da bova hodila ven tudi samostojno, vsak s svojimi prijatelji. Med začasno prekinitvijo sva ugotovila, kaj je narobe v najinem razmerju. Sklenila sva, da bova stvari popravila."

Šok terapija

Začasna prekinitev je dobra terapija v primeru, ko eden od partnerjev prelomi ali je prelomil obljubo zvestobe.

Mojca in Tomaž sta že začela s pripravami na poroko, ko je Tomaž izvedel, da ga je Mojca prvo leto, ko sta bila skupaj, prevarala z njegovim prijateljem.

Tomaž: “Zgodilo se je, ko sem bil na službeni poti v tujini. Čeprav je od takrat minilo že nekaj let, sem se vsakič, ko sem pogledal Mojco, spomnil na njeno nezvestobo. Mojca je priznala, da se je zagledala v mojega prijatelja, prosila me je, naj ostanem, ker me ima rada in ji je iskreno žal.

Čeprav sem bil jezen in prizadet, sem med začasno prekinitvijo spoznal, da smo vsi samo ljudje in delamo napake ter da moramo odpustiti in iti naprej. Mojco sem vedno postavljal na ‘oltar’, po razkritju nezvestobe pa sem spoznal, da lahko tudi ona naredi napako. Medtem ko sva bila narazen, je lahko tudi ona premislila o posledicah svojega dejanja. Prepričan sem, da ne bo več nezvesta.”

Odločitev iz strahu

Začasna prekinitev razmerja je problematična takrat, ko želi eden od partnerjev dokončno prekiniti razmerje, vendar se boji, da ni sposoben samskega življenja. Tako mu začasna prekinitev predstavlja možnost vrnitve v razmerje, če se v samskem življenju ne bi najbolje znašel.

Iz tega lahko zaključimo, da so takšne odločitve v bistvu strahopetne, saj takšen partner za dokončanje razmerja ne zmore prevzeti lastne odgovornosti. S tem, ko se izogibamo odgovornosti, samo zavajamo partnerja.

Zato morate partnerju, kadar se odločate za začasno prekinitev razmerja, odkrito, brez olepševanja, povedati, kakšni so vaši nameni, in zakaj ste prepričane, da je začasna prekinitev dobra rešitev.

Po mnenju Schreibnerjeve so trdna in dolgotrajna razmerja uspešna predvsem zaradi dela, ki sta ga partnerja vložila v odnos.

Povedano drugače: pogovarjata se o svojih problemih in skupaj iščeta rešitve, to pa vodi v medsebojno zaupanje in intimnost. Solidno razmerje naj bi bilo sposobno preživeti jezo, bolečino, nelagodje, razočaranje in celo občasni dolgčas partnerjev.

Od časa do časa pa tudi partnerja v resnih zvezah potrebujeta začasno ločitev. Med odsotnostjo drugega namreč lažje obnovita medsebojne dobre in tudi slabe lastnosti.

V razmerju se lahko navadite na ozaveščanje njegovih pozitivnih lastnosti in jih začnete jemati kot same po sebi umevne. Tako kot se lahko osredotočite zgolj na negativne strani istega pojava.

Hkrati pri tem zlahka pozabite, da je za trdno in osrečujočo zvezo med dvema treba ne samo delati, marveč pogosto tudi garati.

Schreibnerjeva parom, ki niso popolnoma prepričani, da želijo končati razmerje, predlaga ‘popolnoma’ pravo ločitev, med katero bosta partnerja občutila izgubo drugega.

Ko bosta spoznala, kaj dejansko pomeni biti sam, brez partnerja, bo lahko ljubezen znova prešla v ospredje, ali pa v pozabo. To je pravi test.

Kdaj se potruditi

• Ko ima eden od partnerjev stresno obdobje, ki se odraža tudi v razmerju.
• Čeprav vas partner spravlja ob živce, si želite biti z njim, bolj kot s komer koli drugim.
• Če se še nikoli niste potrudile, da bi razmerje uspelo (vsa dobra razmerja potrebujejo delo).
• Ko sta s partnerjem dober ‘tim’.

Kdaj odnehati

• Ko je vpletena še tretja oseba (razen v primeru, če ste poročeni in je razmerje dolgotrajno).
• Ko ne morete ponovno prebuditi spolnega poželenja.
• Ko je razmerje osnovano na odvisnosti namesto na zaupanju, ljubezni in skladnosti.
• Ko se v razmerju naseli mrtvilo.

Napisala: Elena Žnidarčič

Preberi še: Zakaj je nekoga, s katerim smo resno povezani, tako težko spustiti iz rok?

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc