So ljubezni, ki nam pomagajo, da se razcvetimo kot najlepše vrtnice, in so ljubezni, ki nas pripeljejo na rob razuma in nas z nevidno močjo prisilijo v najbolj nenavadna dejanja – takšna, za katera pozneje, ko najhujše mine, komaj verjamemo, da so se res zgodila.
Čeprav se nas večina zaljubi v ‘mejah normale’ oziroma celo v času najmočnejše brezglave zaljubljenosti ne počnemo stvari, ki bi nam pozneje povzročale skrbi in slabo vest, se je štirim našim bralkam, ki so nam zaupale svoje zgodbe, pripetilo prav to.
Ker verjamemo, da to vendarle niso osamljeni primeri, ti njihove izpovedi, v katerih se boš morda vsaj delno prepoznala tudi sama, ponujamo v branje, zraven pa dodajamo še mnenje psihologinje ter specialistke zakonske in družinske terapije Ane Zarnik Horvat.
“Ko smo zaljubljeni, je tako, kot da svet zunaj ne obstaja, niti ni potreben. Ko pa zaljubljenost mine, nastopi začetek partnerskega odnosa, ljubezni, ki bolj temelji na osebnih vrednotah in komunikaciji kot pa na vznesenem občutku metuljčkov v telesu.
Vse nespametne stvari v času zaljubljenosti počnemo zato, da bi v očeh partnerja izpadli čim bolj popolno,” meni sogovornica in poudarja, da ta dejanja govorijo o notranjih šibkostih, o delih sebe, ki se jih sramujemo, jih ne sprejemamo in jih tlačimo v svojo podzavest.
1. Svoje prejšnje življenje in svet je obesila na klin
Tadeja in njene tri najboljše prijateljice ter sošolke iz gimnazije so bile nepremagljiva štiriperesna deteljica.
Imele so kopico skupnih hobijev: hodile so na pilates, kolesarit in rolat, na koncerte in na žure, skupaj pa so se tudi učile. Druženje so nadaljevale celo po maturi, čeprav se je vsaka vpisala na drugo fakulteto.
Močno prijateljstvo jih je povezovalo vse do trenutka, ko se je Tadeja v drugem letniku faksa zaljubila v svojega kolega.
“Kar naenkrat se je pojavil na predavanjih in vsakič ko sem ga zagledala, mi je srčni utrip podivjal do neba, noge pa sem imela mehke kot kuhane špagete,” priznava.
S fantom sta postala sanjski par, ker pa sta ves čas tičala skupaj, je Tadeji začelo zmanjkovati časa za prijateljice.
“Spomim se, da sem se kakšen mesec še trudila, da bi vse usklajevala, a me je skrbelo, da bo fant mislil, da so mi prijateljice bolj pri srcu.
Potem pa sem dobila tudi občutek, da so mi punce nevoščljive ali da so ljubosumne zaradi moje ljubezni in sem sklenila, da se z njimi ne bom več ukvarjala, opustila pa sem tudi naše aktivnosti, ker so me preveč spominjale nanje. Raje sem se vključila v fantovo družbo,” razlaga.
Po dveh letih se je Tadeja s fantom, ki je njen svet obrnil na glavo, razšla in ostala je sama. Šele takrat se je zavedla, kako nesramno je zapustila svoje najboljše prijateljice.
“Spremenila sem se pravzaprav le jaz, ne one. Pomemben se mi je zdel samo moj dragi, vse ostalo pa je zbledelo in izgubilo ves pomen. Bila sem polna ljubezenskih čustev, ki sem jih komaj dohajala, nisem pa vedela, da so me tako zaslepila,” ugotavlja in dodaja: “Če bi se danes lahko vrnila v preteklost, bi vsekakor ravnala drugače.”
Mnenje terapevtke:
Tadeja se je znašla v konfliktu sama s seboj, in sicer v odnosu do fanta in prijateljic. Po eni strani je bila noro zaljubljena in je želela čim več časa preživeti z njim, a morala bi vzdrževati tudi socialne mreže zunaj odnosa, ki jih potrebuje, da zadovolji potrebe po druženju, pogovoru, kakovostnem preživljanju prostega časa z drugimi ljudmi ... in s tem poskrbi za svoj socialni jaz.
Ker ni hotela, da bi fant mislil, da ji prijateljice pomenijo več, je, nezavedajoč se posledic, tvegala prijateljske odnose.
Čutila je tudi, da so prijateljice ljubosumne in nevoščljive. S temi občutki se ni znala spoprijeti in se s prijateljicami odkrito pogovoriti, ampak je z njimi raje popolnoma prekinila. Dejstvo, da z nobene strani (ne s Tadejine ne s strani prijateljic) ni prišlo do pobude za pogovor, nakazuje tudi na to, da jih je vezalo kaj drugega kot prave in pristne vezi.
Tadejino obnašanje je bilo, gledano skozi njene oči, povsem naravno, saj je bila zaljubljena do ušes in bi za fanta ter odnos naredila vse. Zdelo se ji je, da ne potrebuje drugih ljudi, videla je le sebe in njega. Ko pa je hormonski koktajl zaljubljenosti minil, se je zavedla, da bi bilo dobro ob sebi imeti tudi kakšno prijateljico, sploh ko so se v ljubezenskem odnosu začele težave.
2. Vsak trenutek je hotela vedeti, kaj dela njen moški
Nikoli si ni mislila, da bo postala tako obsedena s preverjanjem svojega fanta, pa vendar se je zgodilo prav to.
Sabina mu ni verjela na besedo, ko ji je povedal, da bo v službi do večera in da ima delo tudi ob koncu tedna, ko ji je rekel, da gre s kolegi na pijačo, in ko je moral na službeno pot v tujino.
“Iz prejšnje zveze sem imela grozno slabe izkušnje, zato sem se ob vsakem trenutku želela prepričati, da se za mojim hrbtom ne dogaja kaj sumljivega,” pripoveduje.
“Na skrivaj sem brskala po njegovem telefonu, prebirala njegovo elektronsko pošto, iskala dokaze nezvestobe ali česa drugega, pa še sama ne vem, česa, po njegovih žepih, ga nenehno klicala, da sem preverjala, kje in s kom je ter kaj počne, ga zasledovala ...
Enkrat sem celo zvečer prišla v njegovo pisarno – z izgovorom sem prelisičila varnostnika in fanta 'presenetila' pri delu – samega, z neobvladljivo goro papirjev na mizi. Moje življenje se je vrtelo samo okrog tega, ali ga bom zasačila pri nečem, kar mi je po mojem mnenju prikrival, ali ne. Če takole pomislim, šele zdaj vidim, kakšna tepka sem bila.”
Njuna zveza prav dolgo ni obstala.
“Začel je izgubljati potrpljenje, sama pa sem tudi spoznala, da z nekom, ki mu ne zaupam, ne morem živeti,” se spominja Sabina.
“Poslovila sva se prijateljsko, a sva kmalu izgubila stike. Ko sem se čez čas zavedla svojih dejanj in jih nekako ovrednotila, me je postalo pošteno sram. Moram reči, da mu ne zamerim, ker se me je naveličal in me zapustil.”
Mnenje terapevtke:
Sabinin čustveni svet, ko se je zbližala s fantom, so preplavili občutki nezaupanja, strahov in dvomov. Vzroki za njena občutja in vedenja so najverjetneje v otroštvu – v njeni družini in odnosih, kjer si starša na primer nista zaupala, prikrivala ali skrivala sta dejstva, potvarjala resnico ...
Zaupati nista mogla niti otrokom, oni pa ne njima, zato so postali sumničavi, nezaupljivi, polni dvomov, kaj je res in kaj ni.
Vse to, kar je kot otrok čutila v družini, se je zdaj v intimnem odnosu s fantom ponovilo.
Njeno obnašanje je resno načelo partnerski odnos in njo samo. Vodila so jo močna in neustavljiva negativna čustva ter iskanje potrditev njenih katastrofalnih domnev. S svojim vedenjem je poniževala sebe in partnerja, ki se je verjetno ni naveličal, temveč je zbežal iz odnosa.
Ustrezno bi bilo, če bi Sabina prevzela odgovornost za svoje vedenje in si odgovorila na vprašanja: zakaj sem bila ob fantu sumničava in nezaupljiva? Zakaj sem morala iti do skrajnosti, da bi ugotovila, ali mi je nezvest? Kaj to pove o meni?
Druga rešitev, da pride do spoznanj ter prepreči ponavljanje uničujočih čustev v prihodnosti je, da poišče strokovno pomoč pri psihologu ali psihoterapevtu.
3. Zašla je v zelo hude težave s prehranjevanjem
“Še zdaleč nisem nekakšna manekenka, za 'v smeti' pa tudi nisem – ampak to vem šele danes,” svojo zgodbo začne Monika.
Svojega prvega fanta je spoznala pri sedemnajstih, v tistih najbolj kritičnih in občutljivih letih, ko punce mislijo, da je tudi kilogram preveč (oziroma na napačnem mestu) lahko usoden za njihovo ljubezensko življenje.
“Z mojo težo ni bilo pravzaprav nikoli nič narobe, za današnje lepotne smernice in ideale bi morala svojo postavo morda le nekoliko preurediti. A mati narava si jo je pač zamislila drugače, pri tem ne moremo nič,” se zasmeje.
Dokler ni začela hoditi s fantom iz paralelke, svojemu zaobljenemu trebuščku in ploskim prsim niti ni posvečala pretirane pozornosti.
“Težava pa sploh ni bila v fantu, temveč v njegovi bivši punci, ki je imela za moj okus res idealno postavo – mehko zadnjico, polne prsi ter ozek pas in trebuh brez enega grama odvečne maščobe, zato sem se sama s sabo in svojo postavo začela močno obremenjevati. V glavo sem si vtepla, da moram nujno shujšati in si tudi preoblikovati postavo, sicer me bo fant najverjetneje zapustil,” pojasnjuje Monika.
Začela je manj jesti in veliko več telovaditi. V šoli je precej popustila in spremembe so opazili vsi, le ona je trmasto vztrajala pri svojem in vsem zagotavljala, da je vse v najlepšem redu.
Šele ko jo je fant postavil pred kruto dejstvo, da se bo morala odločiti med njim in svojim novim življenjskim slogom, se ji je prižgala luč, da že od začetka nima nobene resnične osnove za cirkus okoli hujšanja in da si v zdravstvenem smislu, če bo tako nadaljevala, lahko zelo škoduje.
“Po napornem maratonskem pogovoru sem sprejela tisto, kar sem globoko v sebi vedela že dolgo, in sicer, da mojemu fantu ni bilo do nobene lutke z modne brvi, temveč do točno tiste punce, kakršna sem bila pred svojo ‘popolno preobrazbo’ – na slabše,” strne.
V enem letu je dobila nazaj svojih šest izgubljenih kilogramov, s fantom pa sta se na pravljično sedmo obletnico zveze tudi poročila.
Mnenje terapevtke:
Moniko je v odnosu s fantom prežel strah, da ga bo izgubila, če ne bo vsaj tako suha in postavna kot njegova bivša. To priča o njenem občutku manjvrednosti, ki se nanaša bolj na temeljni občutek spoštovanja samega sebe, zlasti tistega, ki se nanaša na dojemanje telesa.
S takim vedenjem je zgrešila, ker je bila pripravljena zastaviti svoje telo – s ciljem doseči idealno postavo in biti tako bolj všeč njemu. Verjetno bi se njeno hujšanje in telovaba še stopnjevala, če vmes ne bi posegel fant, ki jo je postavil pred dejstvo.
Razmisliti bi morala o odnosu do svojega telesa in o občutku manjvrednosti, ki se je razvil v primerjavi s fantovo bivšo punco. Če bi imela Monika te odgovore že na začetku zveze, ji cilj ne bi bil idealna postava, ampak dober partnerski odnos.
4. Prezgodaj je delala načrte za skupno prihodnost
Polona je svojega gospoda Pravega (v to je bila stoodstotno prepričana) našla pri devetindvajsetih. Bil je bister, prijetne zunanjosti in ljubitelj športa, kar jo je od vsega najbolj navduševalo, saj je tudi sama oboževala gibanje.
“Že po drugem zmenku sem vedela, da je to tisto pravo,” zagotavlja.
“Ujemala sva se na vseh področjih in zdelo se mi je, da mi ga je na pot poslala usoda. Bila sem namreč na pragu tridesetih in sem resnično dvomila, da bom sploh kdaj doživela kaj več kot le kratke zveze, medtem ko so bile moje prijateljice že več let srečno poročene.”
Novi fant je Polono tako očaral, da je kmalu začela po tihem premišljevati, kako lepo bi bilo, če bi si obljubila večno zvestobo. Toda razmišljanje se je sprevrglo v obsedenost.
Po štirih zmenkih je imela natančno izdelan načrt za poroko in vse podrobnosti v zvezi z njo, celo seznam imen za otročička je že sestavila.
“Nekega dne sem ga poklicala v službo in mu povedala, da imam za popoldanski zmenek v mislih nekaj prav posebnega – peljati sem ga hotela v salon poročnih oblek, da bi med dvema izbral tisto, v katei sem mu bolj všeč,” opisuje.
“Ko sva se ustavila na parkirišču, je bil zgrožen, in ko je vztrajal, da niti slučajno ne bo vstopil, sem bila seveda do konca užaljena in sem takoj začela kuhati zamero.”
Po nekaj dneh, ko se nista nič slišala, in po večurnem pogovoru s prijateljico psihologinjo je Polona spoznala svojo zmoto. Prihodnosti ni mogla imeti pod svojim nadzorom, pa če si je to pod vplivom rožnatih očal nove zaljubljenosti še tako želela. Fanta je povabila na kosilo, da bi se mu opravičila, takrat pa sta se tudi zadnjič videla.
Mnenje terapevtke:
Preprosto in povsem razumljivo je, če rečem, da je Poloni tiktakala ura. Ker se je tega zavedala, novega odnosa ni sprejela kot priložnosti za navezanost, intimo, samouresničevanje, ampak novega moškega kot orodje, s katerim bo zadovoljila svoje želje in pričakovanja (poroko, otroke).
Želela je izsiliti nekaj, kar si človek počasi izgradi (partnerski odnos, želja po otroku, biti žena, mati, odpreti še neznane koščke notranjega sveta) in stopi korak naprej, ko čuti, da je čas pravi – ko je o tem prepričan, ko zaupa, da bo z neko osebo in ob njej srečen ter izpolnjen.
Polona bi se morala ustaviti in si priznati, da se ljubezni in odnosa ne da izsiliti. Zaradi tega ni nič slabša od prijateljic, samo pozneje je našla parterja. Energijo bi morala vložiti v odnos, ki počasi raste in se razvija, in ne v svoje egoistične želje ter načrte.
Napisala: Manca Kraševec
Strokovna pomoč: Ana Zarnik Horvat, psihologinja in specialistka zakonske in družinske terapije
Preberi še: 6 ovir, ki lahko okrepijo ljubezen