Številke definirajo naša življenja
Koliko spalnic imamo v stanovanju. Kolikokrat smo morali opravljati vozniški izpit. Koliko mož smo imele. In tako naprej. Ena statistika pa naj bi imela večji pomen kot vse ostale: koliko ljudi smo imeli v postelji. Mnogim se to morda zdi otročje merilo (čeprav veliko odraslih vodi seznam na telefonu). Toda ne glede na to, ali uradno beležiš to številko ali ne – stavim, da svojo poznaš. Ker je to za mnoge med nami še vedno številka, ki ji pripisujemo precejšen pomen.
Ta konec tedna je ena ženska pisala v svetovalno rubriko "The Midults" v časopisu The Daily Telegraph, kjer je izrazila skrb glede števila moških, s katerimi je spala. "Želim si, da ne bi spala z toliko moškimi," je zapisala. "Sem v srednjih štiridesetih in že več let sem z ljubečim moškim, a nenadoma me preganjajo vsi ti telesni stiki iz preteklosti, še posebej, ker večina teh spolnih izkušenj sploh ni bila zadovoljiva. Ne vem, zakaj me to nenadoma tako moti."
V odgovoru sta pisateljici Annabel Rivkin in Emilie McMeekan ugotovili, da je bila ta ženska v mladosti precej divja. Zagotovili sta ji tudi, da družbena pričakovanja ne bi smela voditi do sramu zaradi spolne preteklosti. In res je tako. A pogosto ni tako preprosto – še posebej za ženske. "Na to temo še vedno gledamo zelo zastarelo," pravi Emma-Louise Boynton, ustanoviteljica in voditeljica Sex Talks. "Zdi se, da družba zelo obsoja ženske s t.i. 'višjim številom partnerjev', medtem ko je pri moških to povod za ponos, ne pa nekaj, česar bi se morali sramovati."
Preberite še:
- Ob smrti očeta sem se spraševala: "Zakaj ravno on?" Rekel mi je tri besede, ki so čisto spremenile moj pogled na situacijo
- "Ljubim moškega, ki je od mojega očeta starejši ..." (klic na pomoč Slovenke)
Ta razlika obstaja že od nekdaj
Gre za t.i. kompleks madone in kurbe: ženske, ki si drznejo imeti svojo spolnost, so potisnjene v drugo kategorijo, tiste, ki jo zanikajo, pa sodijo v prvo. To se zelo očitno kaže v oddaji Love Island na ITV2. Iz sezone v sezono se tam pojavlja ista igra: uganjevanje, koliko ljudi so drugi udeleženci imeli v postelji. Moški z velikim številom partnerk so deležni smeha in aplavza. Ženske z enakim številom pa ostrih pogledov in komentarjev (npr. "Ne morem verjeti, koliko jih ima"), kar le še poglobi družbeno obsodbo.
"Občutek sramu, ki ga prinaša visoko število spolnih partnerjev, pogosto izhaja iz zastarelih družbenih norm, kulturnih vrednot in spolnih stereotipov," pojasnjuje psihologinja dr. Louise Goddard-Crawley. "Zgodovinsko gledano so bile ženske veliko bolj stigmatizirane zaradi večjega števila spolnih partnerjev v primerjavi z moškimi. Ta dvojna merila vzdržujejo predstavo, da morajo biti ženske spolno zadržane, medtem ko so moški spodbujeni k številnim osvajalskim izkušnjam. Posledično ženske, ki se ne prilagajajo tem pričakovanjem, pogosto občutijo sram in dvome vase, kar vpliva na njihovo psihično počutje."
Premagovanje tega občutka sramu zahteva veliko osebne rasti in notranjega dela, kar nedvomno vpliva tudi na to, kako pristopamo k seksu in zmenkom nasploh. "To je tako arbitrarna stvar," dodaja Boynton. "Če si bila samska v svojih dvajsetih, je logično, da si spala z več ljudmi v primerjavi z nekom, ki je bil ves čas v razmerju. Sama o tem ne razmišljam preveč, ker sem opravila veliko notranjega dela, da sem se osvobodila občutkov sramu. Imam seznam na telefonu, a predvsem zato, da se lahko spomnim."
Človek bi mislil, da smo leta 2024 te kulturne vzorce že opustili. A še vedno vztrajajo – ljudje se oklepajo svoje številke in razmišljajo, kaj ta pove o njih. "Kot klinična seksologinja, ki dela z ženskami, se pogosto srečujem z vprašanji, kot so: 'Kolikokrat na mesec je normalno imeti spolne odnose?' ali 'Koliko spolnih partnerjev je normalno imeti?'" pravi seksologinja Marie Morice. "Ta vprašanja pogosto v resnici pomenijo: 'Sem dovolj dobra?' ali 'Sem sprejemljiva?' In moj odgovor je vedno: ko gre za spolnost in erotični užitek, ni ničesar, kar bi bilo objektivno 'normalno'."
Tovrstna vprašanja si ne zastavljajo le ženske – tudi moški občutijo sram in obžalovanje
"Odraščal sem v začetku 2000-ih, ko so pop-kulturno slavili moške, ki so veliko seksali z različnimi ženskami – to me je precej zaznamovalo," pravi Mike*, 39. "Hodil sem na šolo, kjer je prevladovala toksična moškost, in kar naenkrat mi je 'spanje naokrog' prinašalo status in potrditev." A, kot dodaja, te izkušnje niso bile ravno nepozabne. "Ne spomnim se niti polovice ljudi, s katerimi sem spal. Ob tem se počutim ogabno in to odvrne ljudi, s katerimi bi želel imeti resno zvezo."
Obstajajo pa tudi druga skrajnost: nekateri se bojijo, da so spali s premalo ljudmi. "Pogosto me skrbi, kako malo spolnih izkušenj imam," pravi Mia*, 31. "Ženske mojih let naj bi zdaj dosegle spolni vrhunec. A bila sem v razmerju skoraj celo desetletje in zdaj šele spoznavam svojo spolnost. Zato me je pravzaprav sram, ker nimam dovolj seksa z dovolj različnimi ljudmi."
"Morda ta obsedenost s tako navidez nepomembnim podatkom kaže na večji problem: na način, kako govorimo (ali ne govorimo) o spolnosti. Dejstvo, da številki še vedno pripisujemo tolikšen pomen, kaže, kako popačene so družbene predstave o seksu – in kako redko o tem zares odprto govorimo. "Imamo občutek, da imajo vsi drugi boljši in bolj pogost seks kot mi," pravi Boynton. "In to ustvarja nezdravo primerjalno kulturo."
Ne glede na to, koliko spolnih partnerjev ste imeli, primerjanje svojega spolnega življenja z drugimi ne bo prineslo nič dobrega – le še poglablja notranjo negotovost, povezano s samopodobo, telesom ali spolnostjo. "To samo dokazuje, da o seksu ne govorimo dovolj ranljivo," dodaja Boynton. "Dokler ne bomo, ne bomo mogli zares preseči teh škodljivih predstav."
Povzeto po Independent.co.uk
