"V postelji sem slaba in to me ubija!" (iskrena izpoved obupanega dekleta)

Sploh ne vem, kje začeti, ampak ko pride do seksa, sem resnično nesamozavestna pri vsem, kar počnem.

Ne glede na to, za kaj gre, zame to pomeni negotovost. Poljubljanje: sovražim jezike. Predigra: ne glej me. Oralno zadovoljevanje: mislim, da imam presuha usta. Seks: preveč sovražim svoje telo, da bi bila zgoraj. Orgazem: se ne zgodi.

Ne vem, od kod je ta neizrečeni pritisk, da moram biti dobra v seksu, sploh prišel.

Že tako predvidevam, da nisem dobra v MNOGIH stvareh: kar se tiče financ, pri ohranjanju skrivnosti, okusu za moške ... A skrivni sram, da sem slaba v postelji, je najmočnejši.

Prav tako se tukaj počutim precej osamljeno, saj nimam nobenih prijateljev, ki bi čutili, da so tako obupni v postelji kot jaz.

Vsakič, ko ne doživim orgazma, ne samo, da se počutim, kot da moram potolažiti partnerjev ego, ampak prav tako čutim, da moram znižati svoja pričakovanja.

Poglejte, jaz razumem najpogostejši nasvet za dober seks: komunikacija, iskrenost, vedeti, kaj vama je všeč, in povezanost med partnerjema. Razumem. Ampak, ko pride do tega, preprosto ne morem. Počutim se kot zguba, saj je pretvarjanje, da uživam, bolj preprosto kot razlaga, da mi vsi antidepresivi, ki jih jemljem, onemogočajo doživeti orgazem.

Kaj praviš? Več žensk doživi orgazem, ko so zgoraj?

Zelo rada bi to naredila, ampak sem preprosto preveč zaposlena s tem, da ne bom mogla slediti ritmu, da tega raje ne poskusim. Včasih doživim orgazem med oralnim seksom, ampak je to tako redko, da se vprašam, če se je res zgodilo.

Kakorkoli, ves seks, ki sem ga doživela v življenju, je povezan s tem, da skušam zadovoljiti neko svojo spolno fantazijo, za katero sploh ne vem, če me v resnici vzburja.

Menim, da mi primanjkuje tehničnih izkušenj. In ko zraven dodaš še dramo, značilno za razmerje (nekdo mi je všeč in sem ranljiva, zato me zagotovo sovraži), stvari postanejo samo še hujše.

Si bila kdaj tako zatreskana v nekoga, da ne moreš z njim dobro seksati?

Ko preučiš vsak gib, saj je lahko že najmanjša neprijetnost dokaz, da nimata kemije in vama ni usojeno biti skupaj, zato je najbolje vse skupaj takoj zaključiti in živeti naprej.

Pred nekaj tedni se mi je tako uresničila moja najhujša nočna mora, ko se je ON, moj občasni fant, strinjal z menoj, da je najin seks obupen.

Videvala sva se že nekaj mesecev in bil je popoln v vseh pogledih: prijazen, zabaven, seksi in hiter pri odgovarjanju na sporočila. V bistvu sem samo sebe krivila, če najin seks ni bil dober. Zato sem se opogumila in mu rekla: "Mislim, da najin seks ni tako dober." Ni se ne strinjal. "Menim, da sem slaba v postelji."

Čeprav najin pogovor ves čas premlevam, se pravzaprav sploh ne spomnim podrobnosti. Kako lepo, ko se tvoji možgani odločijo kar pozabiti na takšne stvari, da lahko v miru dihaš naprej. A spomnim se, da je prikimal, da najin seks ... ni ravno najboljši. Nato je dodal nekakšno šalo, da je "obupen vsakič na drugačen način".

Super!

Ali sem prestroga do naju oziroma, natančneje, do sebe? Morda. A ne vem, kaj naj s to negotovostjo. Del možganov mi pravi, da naj se sprijaznim z njo, saj jo bom tako hitreje prebolela. Nato pa mi drugi del možganov reče: "Kaj?! Se ne bi raje naučila, kako to malo bolje početi?"

Počutim se popolnoma neumno, nemočno in zafrustrirano, da je sicer popolno razmerje zaradi mojega prepričanja in priznanja, da sem v postelji slaba, obsojeno na propad. Sram me je, da sem mu za to povedala, in prav tako me je sram, da sem tako dolgo čakala, da sem to priznala sama sebi. Ves čas sem namreč živela v zanikanju.

Ne vem, kakšen je tukaj odgovor. Če bi prijateljica s takšno situacijo prišla do mene, bi ji rekla, naj pozabi na to in uživa. Ampak očitno je, da tukaj ne gre samo za seks. Prepoznati težavo in ji pustiti, da gnije, na žalost, je eno mojih najljubših opravil v prostem času.

Če naju ne bo oddaljil obupen seks, naju bosta pa moj odnos in negotovost.

In nato me bo moj sram zaradi tega, ker sem negotova, vsakič znova zaj***l. Že vidim, kako se moja prihodnost odvija. Končno se mi uspe splaziti ven iz svojega agorafobičnega gnezda, da bi se ponovno s kom začela videvati. Z nekom, do katerega sprva ne čutim ničesar, ki pa me nato osvoji s svojo neposrednostjo in odprtostjo, česar sem si na skrivaj vedno želela. Nato pa vse skupaj uničim.

Nisem čisto prepričana, kako se bo izšlo z NJIM.

Morda me bo ta vikend zapustil. Morda se bova sčasoma oddaljila, kar me bo počasi ubijalo. Morda bo najin razhod tako nenaden, da si tega ne bom dovolila v celoti predelati in bom zmožna zadržati določeno raven dostojanstva. Morda bova na koncu skupaj in se bova poročila ter imela kopico lepo vzgojenih otrok. Morda bo na koncu najin seks odličen ali pa bo še naprej obupen. Kaj pa, če si v resnici na skrivaj želim, da je seks slab, saj na tak način ne bom samo jaz kriva, če se ne obnese.

Ali obstaja kakšna vzporedna časovnica, kjer sem v zdravem razmerju in prav tako dobro seksam? Ali bom lahko kdaj resnično čustveno zadovoljna in dovolj pogumna, da bom zgoraj? Prosim, pomagajte mi!

Vir: Cosmopolitan UK

Preberi še: Obupane žene razkrivajo: Če tvoj moški smrči, naredi TO

Priporočamo tudi: RESNIČNA ZGODBA: "Tri mesece po poroki sem od njega zahtevala ločitev, in to so razlogi ZAKAJ"

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih