“Tako sem nekega dne postala obsedena s fantom"

Zbudila sem se še pred zoro in intenzivno mislila nanj. Minilo je že precej časa od takrat, ko sem nazadnje še mislila o čem drugem kot o njem. Vedela sem, da ga moram prepričati, da se bo končno odločil zame. Napotila sem se proti njegovemu stanovanju.

Najprej sem hodila odločno, nato hitro, in ko sem se začela približevati njegovi hiši, sem že tekla. Stala sem pred vhodnimi vrati v blok, se pretvarjala, da po torbici brskam za ključem, kot da bi tam živela, in kar dolgo sem morala čakati, preden se je nekdo pojavil in mi odprl vrata.

Nisem hotela počakati dvigala, predolgo bi trajalo, zato sem preskakovala po tri stopnice hkrati, da bi čim prej prišla v šesto nadstropje. Ko sem se znašla pred njegovimi vrati, sem nanje prislonila uho: slišala sem vodo, a nobenih človeških glasov, zato sem močno potrkala.

Ni mi odprl, zato sem še enkrat potolkla po vratih. Spet nič. Pozvonila sem. Enkrat, dvakrat in še tretjič. Nič. Zdaj sem že zvonila in trkala hkrati. Sesedla sem se na predpražnik in se drla, naj odpre. Vrata so se sunkovito odprla, pogledala sem gor in ga zagledala z bejzbolskim kijem v rokah.

"Če se takoj ne pobereš, bom poklical policijo," je hladno rekel in mi namenil prezirljiv pogled.

Z njim sem si predstavljala vse, prihodnost, srečo, poroko in kopico otrok, on pa mi je grozil, da me bo prijavil zaradi nadlegovanja.

To je bilo jutro, ki je sodu izbilo dno. Končno sem se zbudila. Zavedla sem se, da imam velik problem, ki ga bo nekako treba rešiti. Počutila sem se tako slabo, da sem si želela, da bi se zemlja odprla in me posrkala vase.

Kako sem prišla tako daleč? Vse se je namreč začelo precej nedolžno ... Leto prej sem bila stara 30 let. Moški, s katerim naj bi se skupaj vselila, se je zadnji hip premislil in mi priznal, da me ne ljubi dovolj.

Že prej me je kdo zapustil, a ta zavrnitev me je bolela bolj kot druge. Imela sem 30 let in občutek, da so vsi, ki bi mi bili lahko všeč, že oddani ali celo poročeni.

Zdelo se mi je, da je mojega življenja konec in da bom večno samska, brez moža in otrok. Tudi zase sem hotela vse tisto, kar so imele moje prijateljice, tako pa sem bila kot paket, ki ga je prejemnik vrnil pošiljatelju.

Bila sem znova na začetku. Dolgo časa sem bila precej depresivna in šele srečanje s sošolcem iz srednje šole, ki ga nisem videla vrsto let in s katerim sva si bila nekoč celo všeč, me je za spoznanje razvedrilo.

Povedal mi je, da ima dekle v drugi državi in da sta v fazi dogovorov, kaj bosta storila z njuno prihodnostjo. Ker sem nekako vedela, da imajo takšne zveze bolj slabo napoved, se je v meni prižgal žarek upanja.

Rekla sem si, da ne bom hitela, bila pa sem odločena, da si privoščim to prijateljstvo z nekaj seksualne napetosti. Svojo srednješolsko simpatijo sem nenadoma videla kot čudežno tabletko, ki me bo ozdravila bolečine.

Veliko sva se družila, hodila na dolge sprehode, teč, na pijačo in celo v kino. Ko sva se po naključju dotaknila, sem v sebi doživljala romantično dramo.

Nekega večera v parku mi je zmasiral vrat, na poti domov pa me je objel. Ko pogledam nazaj, je bilo v prijateljskem tonu in v smislu spodbude, saj sem mu ves večer pripovedovala, kako me je zadnji fant prizadel.

Toda ne, sama pri sebi sem si domišljala, da se vame zaljublja, sploh pa mi ni ušlo, ko mi je nekega dne, resda rahlo alkoholiziran, priznal, da je bil v srednji šoli vame zatrapan. Ker sva se pogovarjala o vsem, sem bila na tekočem glede njegovega razmerja.

Ni bilo preveč rožnato, saj ju je razdalja ubijala, dejstvo, da ga ni bilo nič na Skypu (zato pa toliko več z mano vsepovsod, saj sem ga nezadržno bombardirala z novimi in novimi idejami za večerne aktivnosti), pa je bil razlog, da sta se tudi veliko prepirala.

V svoji samopomembnosti sem bila prepričana, da je le še vprašanje časa, kdaj bo njuno razmerje dokončno razpadlo, takrat pa bom jaz tam, pripravljena, da mu ponudim svoje srce in telo.

Čas je mineval, onadva pa sta bila še kar skupaj. Še vedno sva se veliko videvala in nekoč sem ga celo poljubila. Ni me odrinil, a poljuba mi tudi ni zares vrnil.

Tega seveda nisem hotela videti, zato sem mu pošiljala vedno bolj zaljub­ljena sporočilca, e-pošto s povezavami na Youtubu, kjer sem mu prek glasbe sporočala, kaj čutim do njega, uganjevala sem njegove želje, mu odnašala rit, bila povsod, kjer bi se lahko srečala in kjer bi lahko bila koristna.

Manj se je odzival na moje zaljubljeno čivkanje, bolj sem bila zagrizena. To je bil boj, v katerem sem hotela zmagati, in to ne glede na vse. Na njegovo ubogo punco, ki je trpela nekje v Angliji, sem že čisto pozabila.

Trpela je moja služba, moja prijateljstva in družinske vezi. Vsak prosti trenutek sem bila kot agent njegovega visočanstva, pripravljena, da skočim in mu polepšam življenje.

Vedno manj je odgovarjal na moja sporočila in le še redkokdaj mi je dvignil telefon. Tisto, kar mi je prej dajalo veliko energije, se je zdaj spremenilo v neznosno bolečino.

Šla sem k psihiatru in ga prosila, naj mi da nekaj, kar bo končalo moje trpljenje. Predlagal mi je, da začneva z intenzivno terapijo, in mi za začetek predpisal lažja pomirjevala. Ni pomagalo, že na najino naslednjo seanso sploh nisem prišla.

Dejstvo je bilo, da se je moj svet vrtel okrog moje velike neuslišane ljubezni, vse drugo pa me ni več zanimalo. Tako je prišlo tisto jutro, ko bi me skoraj udaril z bejzbolskim kijem, policije pa na koncu ni poklical.

Odložil je, še preden se je vzpostavila zveza. Po tistem sem se za nekaj časa pritajila, dokler nisem s sklonjeno glavo prišla do njega in se mu opravičila.

Obljubila sem mu, da se kaj takšnega ne bo nikoli več ponovilo. Z resnim in odločnim glasom mi je povedal, da se s punco ne bosta razšla in da med nama ne bo nikoli ničesar.

Nekaj časa sem lizala svoje rane, nato pa ga znova, kot da bi bila zasvojena s trdo drogo, začela nadlegovati. Takrat je zares zavrtel številko 113 in me prijavil.

Zamenjal je telefonsko številko in zahteval prepoved približevanja. Po tem dogodku sem hudo zbolela, imela sem pravo abstinenčno krizo s slabostjo, vročino in hudimi bolečinami.

Šele ko je vse to šlo mimo, sem se počutila, da me je zapustil demon, ki me je skoraj leto dni držal v krempljih. ez nekaj let sem se poročila in dobila hči, nikoli pa si nisem zares odpustila zaradi svojega obnašanja.

Ne le da si tega nisem odpustila, vse skupaj sem si tudi težko razložila, saj sem uživala v čudovitem zakonu, ki ga je rojstvo otroka še utrdilo. Več kot očitno sem bila normalna, zaupanja vredna oseba, saj sem dobila moža, ki so mi ga zavidale vse prijateljice.

Novinarka v meni je zadevi hotela priti do dna – zanimalo me je, kako je mogoče, da se normalnim zdravim ženskam zgodi natanko to, kar se je zgodilo meni.

Ena prvih stvari, ki sem jih ugotovila pri pisanju svojega prvenca o ženskah in njihovih romantičnih obsesijah (Unrequited: Women and Romantic Obsession), je bila, da le redke posameznice postanejo kriminalke v stilu Glenn Close iz Usodne privlačnosti, fenomen mehkega zalezovanja pa le ni tako redek.

Več kot 40 odstotkov študentk je priznalo, da je v določeni fazi življenja pošiljalo neželena sporočilca, klicalo ob neprimernih urah, preverjalo subjekt njihovega poželenja itd. In kar četrtina vseh vprašanih je celo vdrla v osebni prostor osebe, manipulirala in se odkrito ponujala.

Moja naslednja študija je pokazala, da je bila kar tretjina zavrnjenih žensk vsaj enkrat verbalno in fizično nasilna, ko je poskušala dobiti nazaj partnerja ali njihova ljubezen ni bila uslišana.

Del krivde bi lahko pripisali romantični literaturi in filmom, ki sporočajo, da se trud in bolj v ljubezen izplačata, medtem ko v resničnem življenju to ne velja – ljubezni se namreč ne da izsiliti!

Možganska kemija vse skupaj še poslabša, saj se zavrnjeni vede kot zasvojenec, ki doživlja skrajnosti vzhičenosti in potrtosti. Kako tragično bo zavrnjeni doživljal svoje stanje, je odvisno od kopice dejavnikov.

Stopnja čustvenega stresa je toliko višja, če se zgodi fenomen, ki ga raziskovalci imenujejo povezovanje ciljev. V mojem primeru je bila to strastna neuslišana ljubezen, ki se je povezovala s prepričanjem, da je oseba, v katero sem zaljubljena, zame idealna.

S to osebo sem si želela vse, in ko rečem vse, to pomeni čisto vse. To je isto, kot da bi vse svoje prihranke stavila na enega samega konja v eni sami dirki. Ko gledam nazaj, se zdi vse skupaj celo absurdno, saj sem že 12 let srečno poročena z drugim moškim.

Želim si, da bi danes vedela, česar nisem takrat. Potem bi znižala svojo stavo in videla stvari v realni luči: fant, ki me je masiral in tolažil, medtem ko je nekje jokalo njegovo dekle, vse večere preživel z mano, namesto da bi se usedel na letalo in šel k njej, najbrž le ni sanjski moški, ki bi si ga želela vsaka ženska.

Nekaj je jasno: ko si obsedena, ne razmišljaš trezno, bolečina pa je lahko tako neznosna, da samo razmišljaš, kako bi se je rešila.

Če se prepoznaš v moji zgodbi, ti iz vsega srca svetujem, da si takoj poišči profesionalno pomoč!

Ko se nimaš v oblasti, lahko zagrešiš tudi kaj takšnega, kar boš pozneje bridko obžalovala in te bo zaznamovalo za vse življenje. Vedi, da so vsi občutki, s katerimi se spopadaš, resnični – resnična je tvoja strast, resnična bolečina in resnično je žalovanje.

Če si rojena zmagovalka, je še toliko težje: namesto da bi se soočila s svojim razočaranjem in sprejela poraz, boš vztrajala toliko časa, dokler je še upanje za zmago. Čim prej si boš priznala, da je tisto, kar počneš zgolj narcisistično ravnanje, prej boš lahko obračunala sama s sabo.

Resnična ljubezen je svobodna in prizanesljiva, predvsem pa nekoga, ki ga močno ljubiš, ne bi nikoli hotela prizadeti.

Verjemi mi: nobena velika ljubezen se še ni začela z moledovanjem, izsiljevanjem in bejzbolskim kijem. Res tako zelo ljubiš ali bi le rada zmagala v tej bitki? Drugo, kajne?

Izpovedi štirih obsedenk

Štiri bralke so priznale nekaj svojih najbolj sramotnih dejanj ...

Nina, 22: "Pregledovala sem fantov telefon in računalnik, da bi videla, ali si dopisuje še s kakšno punco in kako govori o meni s svojimi prijatelji. Vsakič sem se počutila zelo slabo, nehati pa nisem mogla."

Lina, 24: "Všeč mi je bil fant, ki me ni nikoli niti pogledal. Dobila sem njegov naslov in ga ure in ure čakala pred hišo, več dni, dokler me ni ogovoril. Brez uspeha."

Janja, 30: "Sumila sem, da me vara, in najela zasebnega detektiva. Izkazalo se je, da sem druga ženska, a razmerja nisem prekinila. Začela sem zasledovati oba, dokler me nista opazila in je počilo. Zdaj ni ne z mano ne z njo."

Mateja, 21: "Pregledala sem FB-strani vseh punc, ki so mu voščile za rojstni dan, in iskala njihove telesne napake."

Po predlogi Lise A. Phillips priredila Anja Osojnik

Preberi še: Kako pogosto bi si morali zaželeti seks?

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ