Kako je ljubezen postala igra polaščanja in interesov

12. 2. 2016
Kako je ljubezen postala igra polaščanja in interesov (foto: Profimedia)
Profimedia

Večinoma je prva misel, ko preberemo besedo ljubezen, asociacija na partnerstvo. Tako vsaj odgovarjajo ljudje na terapijah v Energijskem centru MojChi, ko z njimi intuitivna terapevtka in analitičarka podzavesti Mojca Debelak odpira teme o tej mogočni sili. Preberi, kakšen je njen pogled na ljubezen v današnjih časih.

"Partnerstvo je le majhen delček vse obsegajoče energije ljubezni, ki jo lahko nosimo v srcu in jo delimo. Ko smo zaljubljeni, vidimo rožnato, mar ne? Radi smo zaljubljeni, ker endorfini kot metuljčki letajo po našem telesu in nam dajo občutek, da smo »živi«.

Takrat zmoremo vse, ni meja, ni ovir. Je le sladka sila, ki nas hrani, nam daje krila. In ta opijat večina ljudi tudi išče.

Ko pademo na realna tla, v življenje, ki ni rožnato, ki ni polno iskrivosti, strasti ... takrat iščemo. Realno življenje je namreč služba, položnice, skrbi vseh vrst.

Sem in tja lahen dotik, če ste v razmerju, morda celo tiho zadovoljstvo, da te nekdo čaka za vrati doma. A tudi to postane prevečkrat samoumevno.

Omama ljubezni je dandanes fikcija mistične dvojine. Ker ta hitro zvodeni, smo včasih tudi znotraj razmerij stalni iskalci nečesa nad realnostjo.

Iščemo dušo dvojčico, iščemo komplementarnega partnerja, iščemo sorodno dušo, najboljšo ljubimko, ljubimca. Iščemo veliko, iščemo povsod, iščemo marsikaj, le ljubezni znotraj sebe pogosto ne, čeprav se o tem že kičasto veliko govori.mojca

Kaj bo človeku ljubezen znotraj njega samega? Te bo ta ljubezen pobožala, poljubila, zapela uspavanko? Roko na srce, večina dvonožcev iz mesa in krvi nas še vedno skrivoma upa, da se bo Ljubezen pojavila pred njimi in jih hranila s pozornostjo, ekstazo ... prividom v podobi eksotičnega milega dekleta; jasno, zakaj pa ne, če so sanje dovoljene.

Ženske iščejo na drugi strani idealno podobo svojega Don Juana, ki bo pameten, lep, sposoben, uspešen, ljubeč in še kaj. In tako na tem svetu, že tisočletja, ostajamo večni iskalci.

Nikoli siti, večni godrnjači, tihi prevaranti samih sebe, ki potihoma venomer iščemo nekaj boljšega. Tako je Ljubezen postala igra polaščanja in interesov.

IDEALI SODOBNEGA SVETA. Vse polno jih je. Prižgite računalnik. Oglasi povsod. Popolne ženske, mišičasta telesa, ljudje brez dlak, brez vonja, brez celulita, brez ljubkih nepopolnosti. Zavedamo se že, da smo vstopili v svet, ki nam vsiljuje prepričanja o tem, kaj je lepo in zaželeno.

Mislimo, da sami nismo del tega evforičnega sveta, v katerem smo podvrženi nenehnemu zaljubljanju v »privid« s plakatov, a svet nezavednega je velika programska platforma, ki vsrka vse, kar vidi, pa če si to želimo ali ne.

Na poti v šolo, službo ... se vozimo mimo panojev, kjer v nas bolščijo »popolneži«, vsiljeni marketinški biserčki na dveh nogah. Past je v tem, da začenjamo verjeti, da je ljubezen nekaj, kar dobiš in imaš, če si popoln. Vsaj na videz. Le poglejte naokoli. Fitnesi so polni. Pa ne, ker bi nekdo iskreno želel skrbeti za telo.

Večina pretirava in čuti slabo vest, če ne doseže telesnega ideala, ko in kot si ga zamislili v glavi. Potem obsedeno vzdržujejo »stanje lepote«. Bistvo pa je, da se človek samospozna, se izpraša: »Zakaj si želim izgledati tako, kot si? Ker resnično dajem telesu, kar potrebuje – gibanje – ali menim, da bom samo skozi določen telesni izgled sprejet, ljubljen, srečen?«

Fizični izgled pretirano povezujemo namreč prav s prepričanjem, da je ljubezen nekaj, kar ti pripada samo, če si znotraj okvirjev tistega, kar družba plasira kot »všečno«.

EN, DVA, TRI - IN ŽE ZALJUBLJEN SI. Ja, točno tako. Sodobna ljubezen je v skladu s svetom, ki ga živimo, pogosto nek ekspres »produkt«; kot hitro kosilo, kava iz avtomata. Zaljubiti v podobo, se namreč res ni težko.

Da ne bo pomote – ne zaljubljamo se le v vizualno podobo moškega ali ženske, zaljubljamo se v odkljukani seznam lastnosti, ki naj bi jih imel človek, ki ga bomo izbrali za partnerja.

O tem se z ljudmi veliko pogovarjam na terapijah in resnično vsi ocenjujejo ljudi, kot da se zaljubljajo mehansko, racionalno. Če vmes izberejo človeka, ki ne ustreza idealu s seznama, ga imajo zgolj za vmesno avanturo, da le niso sami, da se malo zabavajo, da morda prebolijo bivšega ali bivšo.

Vse skupaj postaja nekakšna igra absurda, saj v realnosti delujemo v nasprotju z »romantičnimi« ideali, ki vključujejo tudi čustva.

Kar počnemo drugim, se zgodi in vrne seveda tudi nam. Vemo, da prikupna zunanjost ni niti približno nekaj trajnega, torej je čas, da se spomnimo, da šteje vsebina. Ali kot rečem sama – globina, sposobnost, da se človek zazre vase in se je pripravljen o sebi učiti, se spreminjati, razvijati.

Tudi v teh hitrih, instant časih, bomo spet prišli do tega, če se bomo le ozrli vase in se vprašali, kaj je tisto, kar je večno, kar ostaja z nami in je vredno. Hitro flirtanje, seks za prvim ovinkom gotovo ne.

Ko izvajamo »instant zaljubljanje«, hitre romance, skoke čez plot, pljuvamo v skledo sami sebi, pa če smo še tako »neobčutljivi« – ker sami sebe doživljamo kot gmoto mesa, kot številko, kot orodje, ne bitje. In samih sebe ne moremo pretentati. Kar počenjamo drugim, počenjamo sami sebi.

Doživljamo se kot nekoga, ki ni vreden boljšega, lepšega, globljega. Takšni iščejo le najlažje in najhitrejše poti, da bi za dvig samopodobe ali »pumpanje« ega izvajali umeten »doping«, kar hranjenje s pozornostjo tudi je.

Gre za beg od samega sebe, beg od tistih najglobljih bolečin, ki jih s tem povzročamo sebi – nezavedno in neprestano!

LJUBEZEN – ODSEV LASTNE VREDNOSTI. Če velja, da se na »en dva tri« lahko zaljubimo, pa vemo, da je mnogo težje ostati zaljubljen, ko govorimo o odnosih.

Mlade, čudovite in brhke ženske, ki hodijo k meni na terapije, povedo, da spoznavajo moške preko družbenih omrežij. Dvakrat gredo na pijačo, nato se intimno že zapletejo.

Pogosto sledi jok in stok, tudi tepejo se po glavi, ker »to ni to«, ker imajo dejanja posledice in slednje pogosto – bolijo. Rečejo (si neuspešo prigovarjajo): »Ah ne, saj nisem žalostna, itak nisem hotela biti z njim.«

Ko pa jim gledam v srce, vidim, da so ranjene. Seveda to čutijo tudi same. Le navzven nekaj časa vztrajajo in kažejo podobo nezlomljivosti. Sčasoma seveda sestopijo, priznajo (v prvi vrsti sebi, kakopak), saj te igra takšne vloge slej ko prej izčrpa. Isto velja za moške.

Čemu kazati železen obraz? Ranimo sebe, ker smo ostali brez tistega, kar nujno potrebujemo za obstoj – ljubezen. A ker iščemo na napačnih krajih, najdemo vse prej kot to.

Dokler ne razumemo lastnega bistva, lastnih potreb, si vzamemo in dobimo mnogo manj, kot si zaslužimo. Takšni posamezniki še ne razumejo kaj pomeni lastna vrednost. Vzorce delovanja ponavljajo.

Sodoben človek, se zdi, potrebuje res veliko časa, da se dokoplje do lastnega srca, ker edino tam piše česa je vreden vsak posameznik.

Moški mi pravijo, da so sodobne ženske »lahke«; jaz nisem tu, da bi presojala, menim pa, da si ljudje ne znamo več vzeti bistvenega – časa za ljubezen. Časa, da bi premislili, kaj ljubezen sploh je.

Je ljubezen seks, je ljubezen privlačnost med dvema, je ljubezen polaščanje, je ljubezen ljubosumje, je ljubezen rutinska dvojina dveh poročenih, je ljubezen navada, je ljubezen predvidljivost odnosa in partnerja, varnost, ki jo ob nekom čutimo?

Kaj je torej ljubezen? In kako jo prepoznati?

BREZMEJNOST LJUBEZNI. V življenju je lepo videti čudovite stvari, magično lepe ljudi. A odprti moramo biti tudi za »nepopolne«, odprti moramo biti za vse.

V resnici je namreč za vsem skrito nekaj lepega, a le, če vidimo v jedro stvari, v srčiko stvarjenja. Odprti moramo biti celo za stvari in doživetja, čustva in vezi, ki jih morda v celoti niti ne razumemo.

Zakaj? Bolj, kot se boste celi poglabljali v vse, opazovali celoto v odnosu, razmišljali, zakaj ste z določeno osebo, kakšni ste vi kot partner, bolj boste postajali sposobni, da zaživite polno in ljubeče življenje.

Bolj, kot se boste poglabljali vase, da bi dojeli ljubezen do sebe, bolj jo boste čutili tudi do drugih. Do vseh. Gre za ljubezen, ki ne razlikuje, ne izbira, ne omejuje. Odprtost, svoboda in ljubezen so namreč vedno v sožitju.

Ljubezen ni nikoli reakcija na lepo dekle, reakcija na postavnega moškega. Ljubezen ni reakcija na lepo dejanje ali besedo človeka. Kje pa! Če vas ljubim zato, ker vi ljubite mene – potem je to kupčija.

Ko res ljubimo, ničesar ne pričakujemo v povračilo. Za iskreno ljubeznijo niti slučajno ni občutka, da dajemo in dajemo, ob tem pa ne dobimo ničesar (ali dovolj) nazaj.

Predstavljajte si, kaj naredi ljubezen, ki sije iz vas in seže do vseh, ne samo do osebe, ki vam je všeč, z njo živite in menite, da jo zato ljubite. Kaj naredi takšna ljubezen? Recimo, da hodite ob reki. Ob vas hodijo tudi drugi ljudje – bosi. Opazite oster kamen in ga umaknete. Zakaj? Ne, ker so vas prosili, ne, ker želite biti dobri, ne, ker morate to narediti, temveč, ker ... čutite s soljudmi.

Ko v partnerstvu čutimo z izbranim sopotnikom, ga razumemo. Ko ga razumemo, se iz ljubezni učimo dati svobodo, zaupanje in vse, kar sodi zraven. Ob tem tudi sami rastemo, se razvijamo.

In ne nazadnje ... ko ovržemo vse misli, predstave o tem, kaj naj bi ljubezen bila, se v nas šele rodi prostor za njo. Takšna ljubezen postane obširna in brezmejna, a le, če je tudi v našem srcu ozaveščen in izgrajen prostor za ljubečo neskončnost. Sloviti filozof Buber je o ljubezni tako zapisal: "To ni metafora, temveč resničnost ... Ljubezen je kozmično sevanje."

Napisala: Mojca Debelak, intuitivna terapevtka in analitičarka podzavesti
Energijski center MojChi

Preberi še: "Prepričana sem, da nimam ničesar, s čemer bi moškega lahko obdržala" (iskren klic na pomoč naše bralke)