Komu je težje? Tistemu, ki pusti, ali tistemu, ki je zapuščen?

Si že kdaj doživela občutek, ko veš, da moraš pustiti nekoga, ki ga imaš zares iskreno rada? Cosmo novinarka je pripravila zelo oseben zapis izkušnje, ki se je končala z razpadom zveze.

Komu je težje? Tistemu, ki pusti, ali tistemu, ki je zapuščen? (foto: Shutterstock) Shutterstock
11. 3. 2020

Ko romantični odnos dokončno pogori, se vedno pojavi vprašanje, kdo v paru je želel, da se konča. A v tem odgovoru se prepleta toliko okoliščin, da se na koncu skoraj vedno izrazi napačna slika, ki pa se potem širi dalje.

Je res merodajno vedeti, kdo je v odnosu ljubil močneje in komu je zaradi končanega razmerja bolj težko?

Morda je čas, da enkrat za vselej dokažemo napačno prepričanje, da je lažje tistemu, ki partnerja pusti.

Strokovnjaki pojasnjujejo, da je moč bolečine ob koncu razmerja odvisna od časa, ki smo ga preživeli z izbrano osebo, in od mere, do katere smo se vključili v skupno življenje, se prilagodili partnerjevim vsakodnevnim navadam in načinu bivanja.

V nasprotju s strokovnjaki pa ljudje na številnih forumih vztrajno poudarjajo, da bolečino ob razhodu občuti samo partner, ki je bil puščen.

V nadaljevanju sledi resnična, iskrena zgodba, v kateri ljubezen ni nikoli ugasnila. Zgodba fanta, ki je prepozno ugotovil, da se od njega z vsemi mukami tega sveta poskuša odtrgati resnična ljubezen.

Pa začnimo …

"Razumem te. Imaš prav. Moj življenjski tempo je zelo naporen, jaz pa še bolj. Ljudje so prihajali in odhajali, ti si ostala. Vedno si me čakala. Bila si tu, zame. Kadarkoli, podnevi in ponoči. Vse, kar si želela, je bila le pozornost. Ta prekleta pozornost. Preveč sem se posvečal karieri. Posvečal sem se znancem in neznancem, tebe pa izgubil.

Tebe, meni najbližjo. V življenju bom vedno imel ambicije, saj mi je zaradi njih vredno živeti. Ti si krhka, mlada, polna življenja in popolnoma razumljivo je, da želiš vsaj en nedeljski večer preživeti z mano. Da pogledava film. Da greva v gledališče. Vem, da je s tabo to lahko samo enostaven sprehod. Eno samo popoldne bi bilo dovolj, da bi se ti zarisal nasmeh na obrazu. Eno moje sporočilo, v katerem te vprašam, kako se danes počutiš, bi bilo dovolj za izboljšanje tvojega razpoloženja.

En moj objem bi bil dovolj, da pozabiš na slab dan in kopico težav. Drobne malenkosti, ki bi ti jih namenjal, bi spremenile tvoje življenje. Ampak sem budala. Budala, ker sem prednost, čas, stvari in pozornost porabljal za ljudi, ki jih verjetno ne bom videl nikoli več, tebi pa prinesel samo solze. Vse to bi mi moralo biti dovolj, da vidim, kam drviva. Ampak ni bilo.

Bo kdo lahko kadarkoli pojasnil definicijo ljubezni? Ima kdorkoli prav, ko nam govori, kje smo storili napako, in nas usmerja z nasveti, kaj moramo narediti potem?

Ali kdo diha z mojimi pljuči in živi v moji koži? V koži, ki se je naježila vsakič, ko je zadrhtel tvoj glas in so se tvoje oči orosile z novimi solzami, s katerimi bi skozi najina skupna leta verjetno lahko napolnila cel ocean.

To je zdaj moja izkušnja. Čuvam jo, da me vsakič znova spomni na tisto staro misel, ki pravi, da moraš v življenju najti osebo, ki te bo imela raje kot ti njo. Na žalost – ali pa na srečo – sem se na lastni koži prepričal o resničnosti te misli."

Kdo torej bolj trpi?

Da lahko pridem do zaključka in s tem odgovora na vprašanje, ali je dejansko lažje tistemu, ki zapušča partnerja, se lahko za čim bolj specifičen primer posvetimo neki drugi dilemi, ki se pogosto sveti z naslovnic: 'Ljubezen ali kariera?'

Odgovor, ki ti ga največkrat ponudijo, se sliši nekako takole: "Če moraš izbirati, to potem ni prava ljubezen.

Partner te mora podpirati v vsem, kar počneš, če pa to ne drži, te ni vreden." In tako ponotranjimo ta en in isti odgovor, ki ga poslušamo iz leta v leto. Če moraš izbirati, to ni prava ljubezen.

Kaj pa boš dejansko s človekom, ki mu je kariera glavna življenjska prioriteta? Ker ga iskreno ljubiš, ga seveda podpiraš, čeprav leta in leta v zameno ne dobiš niti enega nedeljskega popoldneva v dvoje. Sčasoma se v celoti prilagodiš njegovemu slogu življenja.

Sicer nimata nobenih skupnih trenutkov, ker on preprosto nima časa, zato ti izbereš aktivnosti, ki jih lahko opravljaš sama. Aktivnosti, za katere ne potrebuješ partnerja. Nekje na pol poti se potem ustaviš, pogledaš svoje prijateljice, ki na vsakem koraku uživajo v svojim dragim, medtem ko ti čakaš do poznih ur samo zato, da ga vidiš, preden omahne v posteljo, upajoč, da je to morda poslednja takšna prazna noč.

Da se bo čez nekaj mesecev ali let zavedel, da lahko kakšnemu klientu vseeno reče: 'Ne morem. Grem na večerjo s punco.' Vendar se ne zgodi. Ves čas je isto, vsak naslednji dan podoben prejšnjemu. A vztrajaš. Ker ljubiš. Globoko in predano.

Sledi vsem znan proces. Pogovori. Prepiri. Blokade. Novi pogovori. Ostrejši prepiri. Daljše blokade. Neprestano. Brez konca. Ker nočeš sprejeti dejstva in izgovoriti mučne besede: 'Konec!' Spomni se na ocean iz zgodbe. Ocean, poln solz. Simbol dejstva, da takšna borba traja in traja.

Da se zdi neskončna zato, ker ga imaš tako zelo rada. Že sama misel, da bi ga zapustila, je mučna. Tudi zato, ker je edino, kar ti dejansko manjka, le nekaj trenutkov skupaj. Kako lahko zavržeš vse zaradi nečesa tako majhnega? To vprašanje potem ostane v mislih, se zažre globoko v možgane in tam pusti kljuvajoč dvom. Kako? Trudiš se, ponujaš razlage, skrivaš solze, a je vse zaman. Vse dokler ne ugotoviš, da se več ne moreš pretvarjati.

Stres prej ali slej prevlada nad vsemi občutki. Začne ti načenjati zdravje, ti pa si dolžna, da ga braniš. Kaj pa 'tvoj' moški? Njemu je vseeno. Nima časa za 'prepir'. Nima časa za reševanje problemov, ker vanje niti ne verjame. Dela od jutra do večera.

Vprašaš se, kaj ti še ostane. Najlaže bi bilo, da samo izgineš in žalost skriješ v sebi. In ko na koncu vseeno odideš, on ne ve, kaj resnično čutiš. Niso govorili zaman, da je hraber in da resnično ljubi tisti, ki partnerju dovoli oditi. V tem nekateri vidijo preizkus usode.

Češ, če partnerju pustiš oditi, se bo vrnil, če vama je le bilo usojeno, da sta skupaj. Za tiste, ki v usodo ne verjamemo, pa je ta ideja nesmiselna.

In na koncu? Je torej res, da je vedno lažje tistemu, ki se odloči končati razmerje? Ali pa je pogosto ravno obratno? Presodi sama.

Po Predlogi Tamare Veličković,

Prevedel In Priredil Darjo Hrib,

Fotografiji: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri