Spila sva steklenico rdečega vina za drugo. Povedala sem mu o knjigi, ki sem jo sanjala, da jo bom napisala; on mi je povedal, kako je prišel živet v Barcelono. Pripovedovala sva si anekdote in se pogovarjala o tem, kdo sva in kam želiva iti. Zapustila sva bar in se poljubila na stopnicah cerkve Santa Maria del Mar v Barceloni.
Občudovala sem vsako njegovo besedo in on mojo – vse, kar je rekel, je bilo zanimivo, drugačno. Pomagal mi je gledati na stvari iz nove perspektive. Imel je drugačne interese in mnenja kot jaz in to mi je bilo neznansko všeč. Na najinem prvem pravem zmenku je bil oblečen tako preprosto, kot da gre s prijatelji na pivo, jaz pa sem bila urejena v mali črni obleki in gležnjarjih. Biti z njim je bilo zabavno in predvsem – vznemirljivo.
Osem let kasneje ...
... in najini dnevi so postali en sam dolg seznam opravil. Na svet je privekal tudi čudovit čudež, najina 17-mesečna dojenčica. Moj svet se je spremenil, z njim pa tudi moja čustva do moža. Vse, kar sem nekoč oboževala, mi gre zdaj neskončno na živce.
Ko greš na prvi (ali drugi) zmenek, iščeš partnerja za življenje. Nekoga, na katerega se lahko zaneseš, in predvsem nekoga, ki ti je celostno predan. Ko sem v njem videla to predano osebo, ki toliko dela vlaga vase, v svoje poslanstvo in bližnje odnose, je v meni zabrenčalo. Želela sem deliti življenje z njim.
Ko ura odbije osem zvečer in njega še ni domov, jaz pa v rokah držim najinega dojenčka, brez da bi se stuširala, večerjala ali šla na stranišče že pet ur, je ta njegova delavnost bistveno manj prikupna. Ne samo, da svojega moža ne ljubim več tako kot prej – droben del mene ga celo sovraži, ker ne pride prej iz službe, ker je bolj predan delu kot meni in ker me je pustil, da sem prišla do točke obupa in krhkosti.
Imel je odličen smisel za humor ...
... kako me je znal nasmejati! Vse je bilo tako smešno, dokler nisva dobila otroka. Ko si izčrpan, pod stresom, tesnoben in na robu joka, človeku ne ostane veliko prostora za smeh.
Občutek imam, kot bi mi (in njemu) nekdo čez noč na skrivaj odstranil smisel za humor. Ko si fizično in čustveno izčrpan, je zadnja stvar, ki jo želiš ta, da se tvoj partner zabava v situaciji. Zaradi tega se počutim kilometre čustveno oddaljena od njega. Zdi se, da krmariva ladjo in si želiva pluti v različnih smereh.
Njegova mirna, lahkotna narava me je nekoč pritegnila – bila je popoln balzam za mojo bolj napeto osebnost. Po mojih izkušnjah je odnos kot nekakšna tehtnica in stalna težnja po tem, da drug drugega uravnotežimo. Če je ena oseba pod stresom, (mora) druga ostati mirna.
A to pomeni, da sem vedno jaz tista, ki je pod stresom. Ob redkih priložnostih, ko moj mož prevzame breme tega stresa, pa jaz občutim takšno zadovoljstvo, da sem lahko jaz tista, ki globoko vdihne in mu zabrusi: "Pomiri se."
Nekoč sem oboževala nežnost, dokler je nisem več. Nimam nobene želje po poljubih in objemih, kaj šele po čem več – in to od osebe, ki sem jo ljubila dovolj, da sem z njo imela otroka.
Danes se počasi učiva ...
Ura je osem zvečer. Najina malčica je nahranjena, okopana, uspavana in trdno spi. Stopim v kuhinjo, kjer moj mož pomiva posodo in pospravlja mizo po skupni večerji. Odprem steklenico vina in nama natočim dva kozarca. Iz omare vzamem čokolado.
"Kako ti je ime?" ga vprašam in mu podam kozarec. "Oscar," reče. "Tebi?" "Lina. Vesela sem, da sem te spoznala."
Nasmejeva se in srkneva požirek vina. In za kratek trenutek sva spet samo midva – isti par, ki se je poljubljal na stopnicah čudovite cerkve Santa Maria del Mar v Barceloni.
Prevedeno po predlogi Cosmopolitan USA
Poglejte tudi: