Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tudi vam neuravnovešena sodelavka resno načenja živce? Berite dalje.
Draga Polona,
delam večinoma na daljavo v podjetju, kjer trenutno visimo na nitki zaradi pomembnega projekta. Roki so brutalni, ekipa je pod pritiskom, napak si ne moremo privoščiti.
In potem je tu moja sodelavka.
Vsako jutro med videosestankom namesto tega, da bi povedala, kako je s projektom, deset minut govori o svojem razhodu, zdravstvenih težavah ali o tem, kako njen maček čuti njeno energijo in zato zavrača hrano. Včeraj je med pogovorom o zamujenih rokih začela jokati zaradi mačke. Mi pa smo dobesedno zaostajali z vsem.
Saj ne rečem, če bi se zgodilo enkrat. Ampak to je res postalo redno. Prva stvar zjutraj je to, da poslušam o njenih čustvenih krizah, medtem ko poskušam držati fokus in rešiti projekt, od katerega je odvisna tudi moja služba.
V zasebnem sporočilu sem ji napisala, da mi je žal za vse, kar preživlja, ampak ali lahko te stvari obdržimo za pozneje, ker je za nas res pomembno, da so jutranji sestanki učinkoviti. Ni mi odgovorila, ampak je šla direktno do šefa.
Zdaj mi šef razlaga, da mi manjka empatije in da moram biti bolj "team player". Pritiski glede rokov z njegove strani pa ostajajo enaki. In potem sem jaz problem, ker nočem, da se "nujni" sestanki spreminjajo v skupinsko terapijo.
Sem jaz res brezčutna karieristka? Ali je to, kar se dogaja, popolnoma neprofesionalno? In zakaj imam občutek, da bom jaz na koncu kaznovana, ker sem postavila mejo?
Katja "brez empatije"
Draga moja "brez empatije",
najprej globoko vdihni. To, da nočeš, da se službeni sestanek spremeni v čustveni podkast, ne pomeni, da si ledena kraljica kapitalizma. Obstaja razlika med človeškostjo in čustveno okupacijo delovnega prostora.
Če nekdo občasno omeni, da ima slab teden, je to normalno. Vsi smo samo ljudje. Če pa sistematično vsako jutro deset minut razlaga o razhodu in čustvenih travmah, medtem ko projekt visi na nitki, to ni več običajna človeška stvar, ampak prelaganje čustvene regulacije na celotno ekipo.
Ti nisi njena terapevtka. Nisi njena najboljša prijateljica. In nisi plačana za to, da ob devetih zjutraj procesiraš njeno žalost, medtem ko ti v ozadju utripa Slack z opozorili.
To, da si ji zasebno in spoštljivo napisala, naj to morda premakne iz službenega časa, je bila odrasla poteza. Česar pa ne bi mogla trditi za odziv tvojega šefa. Kar lepo ga vprašaj: "Kako naj zagotovimo, da bomo dosegli rok, če sestanki redno odstopajo od agende?"
Empatija in učinkovitost nista sovražnika. Ampak nekdo mora skrbeti za strukturo.
In še nekaj pomembnega za naprej. Ena oseba lahko resno pokvari dinamiko ekipe. Če vodstvo tolerira nenehno prestopanje profesionalnih meja in ob tem kaznuje tiste, ki opozorijo na problem, to ni več samo situacija s sodelavko, ampak kultura podjetja. Tega sama ne moreš popraviti. Če boš čez nekaj mesecev še vedno edina, ki razmišlja o celotni sliki, medtem ko se roki zamikajo, čustvene epizode pa ostajajo, si dolžna vsaj razmisliti, ali je to okolje, v katerem želiš rasti. Včasih največja profesionalna poteza ni prilagajanje, ampak odhod.
Vse dobro ti želim,
Polona
