Smem priznati, da mi je bedno biti samska? (zapis naše bralke)

Ne razumi me narobe: z veseljem si bom zvarila skodelico zelenega čaja in poslušala Lizzo ali Ariano Grande, kako pojeta o čudovitosti samskega življenja, ker Ariana že ne bo od nekoga gospa.

Kot tudi obožujem dejstvo, da je naša kultura končno sprejela trend #SamskoŽivljenje, ki ga junaško krepi armada močnih, nevezanih žensk, katerih število vztrajno narašča (nedavna študija pravi, da naj bi bilo do leta 2030 kar 45 odstotkov žensk, starih med 25 in 44 let, samskih).

Moje prijateljice mi tudi vedno pravijo, da mojstrsko upravljam tole samsko življenje, s čimer se kar moram strinjati.

Pač znam biti samska. V kinu mi z nikomer ni treba deliti pokovke, noro se veselim mirnih večerov, ko lahko brez obveznosti vegetiram na kavču in edini oltar, do katerega se sprehodim s poskokom v koraku, je v bistvu hladilna skrinja v bližnjem nakupovalnem centru, kjer imajo širok nabor vseh vrst sladoledov.

Priznam pa, da si obenem tudi zelo zelo želim imeti razmerje. Zakaj je to tako narobe? Zakaj se mi zdi, da s tem obračam hrbet vsem samskim ljudem na svetu?

Oziroma zakaj tega ne morem izreči na glas, ne da bi nemudoma tvegala označitve, da sem antifeministka, ki ne zna proslaviti svojega nevezanega statusa? Kako to, da ob priznanju, da bi morda bila celo srečnejša z dodatkom partnerja, izpadem preveč zahtevna in ne dovolj samozavestna?

Vem, da sem nadvse privilegirana, ker obstajam v času, ko ženskam ni več družbeno pogojeno, da morajo biti v odnosu. In vem, da če bi danes bili nekje v času pred sedemdesetimi leti, brez moža ne bi mogla niti zaprositi za kreditno kartico.

Zdaj pa imamo gibanja, ki se posvečajo izključno razvoju položaja žensk v družbi. Da lahko uspemo, nam ni treba biti od nekoga punca ali žena, to pa je vsekakor vredno navdušenja.

Vendar pa obenem to ne pomeni, da nekatere ženske (beri: jaz) vendarle ne bi mogoče raje imele ob sebi partnerja, s katerim bi šle na večerno vožnjo po romantično mokrih cestah.

Partnerja, s katerimi bi si redno pošiljale LOL meme šale in se označevale v romantičnih objavah na Instagramu, ki smo jih posnele na nepozabnih skupnih vikendih.

Malce mi je že kilavo vse stvari početi sama. Pogrešam intimnost pristne zvestobe. Pred nekaj tedni sem bila tako lačna dotikov, da sem začela ljudi objemati precej dlje, kot je to družbeno sprejemljivo (in na to nikakor nisem ponosna, če ste torej bili med temi objetimi, se opravičujem).

Prav tako sem se spustila v besen cikel drsanja po profilih na Tinderju, ki se je končal nekje na križišču globokega razočaranja, ker nisem našla nikogar, ki bi mi bil všeč, in občutka ekstra otožnosti, ker sem si dejansko želela najti nekoga, ki bi mi bil všeč. Najhuje pri vsem tem pa je bilo soočenje z dejstvom, da me samsko življenje v bistvu sploh več ne veseli.

Zadnje čase se sicer sprašujem: "Ali ni ključna vrednota samostojnosti prav to, da lahko počneš, kar hočeš?"

In prepričana sem, da biti feministka ne pomeni, da moram ostati samska le zato, da dokažem svojo moč kot ženska. Saj imam prav, kajne? Zato imam zdaj nov pristop – da se nagibam k stvarem, za katere vem, da me bodo osrečile. In v to je vključeno tudi to, da se več ne opravičujem, ker sem prava kraljica samskega življenja, pa obenem vseeno iščem nekoga, da bi si z mano delil ta čudoviti prestol.

Po Predlogi Prevedel In Priredil: Darjo Hrib,

Fotografiji: Profimedia

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord