Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
V Sloveniji je trenutno napeto kot že dolgo ne: bližajo se volitve. Predvolilni kaos se je dotanil tudi naše bralke, ki jo je množica kandidatov, mnenj in obtožb zmedla do te mere, da razmišlja, da se volitev letos sploh ne bi udeležila.
Draga Polona,
zadnje tedne imam občutek, da živim v politični resničnostni oddaji. Politiki so v podkastih, na televiziji, na TikToku, v intervjujih, na soočenjih … povsod. In bolj ko jih poslušam, bolj sem zmedena.
Volitve so tik pred vrati, 22. marca, jaz pa imam občutek, da še nikoli nisem bila tako neodločena. Ko poslušam enega, se mi zdi, da ima prav. Potem pride drugi in se mi zazdi, da ima mogoče še več smisla. Tretji govori o popolnoma drugih stvareh in spet se vprašam, ali sem jaz tista, ki ničesar več ne razume.
Včasih imam občutek, da vsi govorijo, nihče pa ne pove nič zares konkretnega. In ves čas se medsebojno obtožujejo. Nekdo je bad guy, pa pride na dan nekaj, kar naredi za bad guya še tistega, ki je obtožil tega drugega. Ne vem, za nobenega nimam občutka, da je res pošten. In potem se vprašam: ali ima sploh smisel voliti, če nimaš občutka, da res verjameš v nekoga?
Zdaj sem prišla do točke, ko resno razmišljam, da bi tokrat volitve kar preskočila. Ne zato, ker me politika ne bi zanimala, ampak zato, ker imam občutek, da nimam dovolj informacij ali da so vse izbire nekako … nepopolne.
Ampak potem me zagrabi slaba vest. Kot da bi naredila nekaj narobe.
Polona, prosim, povej mi, ali je v redu, da človek v takšni situaciji preprosto ne gre volit? Ali pa je to neodgovorno?
Zmedena
Draga zmedena,
najprej naj te pomirim: nisi edina. Če bi v teh dneh odprla glave večine ljudi okoli sebe, bi našla precej podobno zmedo.
Politika danes deluje kot zelo glasna tržnica idej. Vsak ima mikrofon, vsak ima platformo, vsak ima svojo verzijo resnice. Ni čudno, da se človek na koncu počuti, kot da stoji sredi hrupa in ne ve več, komu sploh verjeti.
Ampak zapomni si nekaj: volitve niso izbira popolnega kandidata. Popolnih kandidatov ni. Nikoli jih ni bilo.
Na volitvah vedno izbiramo med različnimi smermi, različnimi vrednotami in različnimi predstavami o tem, kako naj država deluje. Včasih izbereš nekoga, ki te navduši. Velikokrat pa izbereš tistega, ki se ti zdi najmanj oddaljen od tega, v kar verjameš sama. In to ni isto kot iskanje popolnosti.
A kar se tiče tvoje ideje, da bi tokrat ostala doma — tukaj bom malo manj nežna. Volilna pravica ni nekaj, kar je padlo z neba. Zanjo so se ljudje borili desetletja. Ženske so jo dobile pozno in z veliko odpora. Generacije pred nami so protestirale, pisale, zahtevale in pritiskale, da bi imele možnost oddati glas. In zdaj ga imamo.
To, da ne voliš, je seveda tudi odločitev. Ampak je odločitev, da svoj del moči preprosto pustiš na mizi. Nekdo drug ga bo pobral.
Ni ti treba biti popolnoma prepričana. Ni ti treba imeti popolnega kandidata. Dovolj je, da razmisliš, katere vrednote so ti najbližje, in narediš najboljši izbor, ki ga lahko v tem trenutku. Demokracija ni popolna. Je pa prostor, kjer imaš vsaj možnost reči: to je smer, ki jo podpiram.
Če si že vložila toliko energije v razmišljanje o tem, potem si očitno oseba, ki ji ni vseeno. In prav takšni ljudje bi morali hoditi na volitve. Ne zato, ker je sistem idealen. Ampak ker je alternativa vedno slabša.
Premisli o tem, boš?
Polona
