Ključne točke:
- Izguba otroka je nekaj povsem drugega kot izguba drugih družinskih članov.
- Po takšni izgubi se identiteta trajno spremeni.
- Tudi najbolj preprosta vprašanja lahko postanejo čustveno zahtevna.
- S časom ne postane lažje, postane pa drugače.
"Tri leta so minila, odkar je umrla moja hčerka Dalia. In čeprav se je marsikaj spremenilo, se ena stvar ni – bolečina ostaja. Žalovanje me spremlja že desetletja. Pri 27 letih sem izgubila sestro, ki mi je bila hkrati tudi najboljša prijateljica. Nekaj let kasneje sta umrla še moja starša. Ko je zbolela še druga sestra, sem verjela, da bo premagala bolezen – ker druga možnost preprosto ni bila sprejemljiva. A tudi ona je odšla.
Vsaka izguba je bila drugačna – nepričakovan šok, občutek izgubljenosti ob izgubi staršev, nepredvidljivi preobrati ob diagnozi raka. A izguba lastnega otroka je nekaj povsem drugega.
"Še vedno jo vidim povsod."
Ko je umrla moja sestra, sem občasno na ulici zagledala nekoga, ki me je spomnil nanjo – enak način hoje, podoben smeh. A pri Dalii je drugače. Ona je v vsakem dekletu, ki ga vidim. Na dopustu v Mehiki je bila tista mala deklica v rdeči kopalki, ki je s polnim vedrom nabirala mivko. Bila je deklica, ki si je pri hotelskem bifeju naložila goro piščančjih medaljonov. Bila je tista, ki se je smejala v bazenu, ko jo je oče vrgel v zrak.
Zagotovo te zanima še:
- Bralka iskreno: "Samozadovoljevanje se mi zdi dolgočasno in to je razlog, zakaj!"
- Ko hči izgubi mamo: "Ko je ležala v bolniški postelji in se zavedala, da se njen čas izteka, me je vprašala ..."
Danes je zanjo vsak trenutek, ki bi ga morala doživeti, le prazen prostor. Ona je najstnica na šolskem odru ob mojem sinu. Je študentka na univerzi, ki bi jo lahko obiskovala. Najbolj boleče pa je spoznanje, da je moj najmlajši otrok zdaj že starejši, kot je bila ona kdajkoli.
"Kdo sploh sem zdaj?"
Vedno bom mama treh otrok. Vedno bom mama hčerke. Vedno bom mama otroka z redko boleznijo. A zunanjost ne odraža več moje notranjosti. Če so me vse te stvari definirale – kdo sem zdaj? Danes sem se bolj kot kdajkoli prej poistovetila z identiteto matere v žalovanju. Žalovala bom vsak dan do konca svojega življenja – in prav je tako. Moje žalovanje je dokaz ljubezni, ki ne bo nikoli zbledela.
Moja naloga zdaj ni več "preboleti", ampak najti način, kako dovoliti sreči in smislu, da obstajata skupaj z bolečino.
"Vprašanja brez odgovorov."
"Koliko otrok imate?" Vedno trije. Ker če bi rekla dva, bi zanikala 17 let njene prisotnosti. A potem pride nadaljnje vprašanje: "Koliko so stari?" In to ni pogovor, v katerega si želim vstopiti. Tudi najbolj običajna vprašanja so lahko čustvena past. "Kako si?" Ne vem. Včasih v redu – celo dobro. A ta odgovor se mi zdi napačen, kot da bi izdala svojo hčerko, kot da bi zakrivala praznino v sebi. Zato preprosto rečem: "Dan za dnem." Družbeno sprejemljiv odgovor, ki ne pove nič, a me vsaj zaščiti.
"Njena smrt ni izbrisala prejšnjih izgub."
Bolečina po njej je največja, a ni izbrisala tiste, ki so jih pustili moji starši in sestre. Še vedno pogrešam očetovo oporo in pogovore s sestrama. Življenje brez njih ni postalo lažje – nasprotno, postalo je še bolj boleče, ker čas ne zaceli ran. Le še bolj se zavedaš, koliko življenjskih trenutkov mine brez njih.
A njihova ljubezen in svetloba živita naprej. In to je edina stvar, za katero vem, da se nikoli ne bo spremenila."
Povzeto po Psychology Today
Novo na Metroplay: Ajdan Pajntar o organizaciji porok, ljubezni do cvetja in dekoraciji dogodkov