Ko sem si predstavljala svoj poročni dan, dolgo prej, preden sem si predstavljala ženina, sem z gotovostjo vedela, kdo bo častna priča na moji poroki. To bi bila, kot bi rekli v seriji Talenti v belem, 'moja oseba' – Jane.
Spoznali sva se prvi dan na univerzi. Najini sobi sta bili druga nasproti druge, in na začetku sva se le bežno pozdravili. Obe sva se morali posloviti od staršev, potem ko sva z njihovo pomočjo razpakirali osebne stvari. A že po nekaj dneh sva postali neločljivi. Tako zelo, da so se ljudje na univerzi spraševali, kje je Jane, če je ni bilo ob meni. Bilo je samoumevno, da se bova po študiju skupaj preselili v London. Nikoli si nisem predstavljala, da bo konec najinega prijateljstva prišel nenadoma, boleče in povsem brez besed.
Ko govorimo o koncih razmerij, govorimo o izgubi zamišljene prihodnosti, ki smo si jo delili – a o tem se običajno razpravlja samo pri romantičnih odnosih. Jane in jaz sva, na primer, načrtovali dekliščini, še preden sva svoje partnerje sploh videli v tej luči. Še preden sva dopolnili 25 let, sva že razmišljali o skupnem praznovanju 30. rojstnega dne – luksuznem pobegu na otok, stran od vsakdanjega vrveža, ki bi ga preživeli v družbi prijateljev, ne z najinima partnerjema.
Ko izgubimo prijateljstvo, nimamo scenarijev, ki bi nam povedali, kako žalovati. Nimamo klišejev, kot jih najdemo pri romantičnih razmerjih – ''kriva sem jaz, ne ti'', ''kriv si ti, ne jaz'', ''preprosto sva se odtujil'' ali kaj tretjega. In ker teh okvirjev ni, nas zmeda odnese v še bolj globoke in neznane vode. Ni scenarija za to, kako žalovati za izgubljenim prijateljstvom, kako se s tem soočiti ali kako se soočiti s krivdo in občutkom, da si bil ti slab prijatelj.
Večina od nas sprejme dejstvo, da bo srčni zlom zaradi ljubezni neizogiben del življenja, a hkrati težko sprejmemo, da se prijateljski razhod lahko zgodi na enak način.
"Ali mi res ne boš odgovorila?"
Z Jane sva bili najboljši prijateljici osem let, preden sva se zapletli v prepir, ki je na koncu končal najino prijateljstvo. Skregali sva se zaradi njenega fanta. Tisto noč, preden me je začela ignorirati, sva bili na njeni vselitveni zabavi. Po sedmih letih skupnega življenja se je nenadoma odločila, da se bo preselila k Jonathanu. Čeprav ga sama nikoli ne bi izbrala za prijatelja, sva se vedno dobro razumela. Sicer je včasih z Jane ravnal dokaj slabo (predvsem takrat, ko je bil zunaj in popival), a nič tako hudega, da bi ji to omenila.
A tisti večer je imel kar nekaj neprimernih komentarjev in z vsemi delil informacije o meni, ki mu jih je zaupala Jane. Počutila sem se, kot da je vdrl v mojo zasebnost, on pa je s temi komentarji nadaljeval še vso noč. Na neki točki me je osramotil pred vsemi, ko je v svojem govoru omenil kratko romanco, ki sem jo imela z njegovim najboljšim prijateljem. Jane je to vedenje vedno ignorirala in se mu običajno samo smejala, a jaz sem bila tokrat odločena, da se postavim zase.
"Zdelo se ji je, da mi ne dolguje pravega slovesa."
Vedela sem, da je veliko spil in se nisem želela zameriti Jane, zato sem se odločila, da s svojimi skrbmi počakam do jutra. Iz preteklih izkušenj sem se namreč naučila, da bom vedno izgubila, če bom grdo govorila o partnerju svoje prijateljice.
Naslednji dan sem se želela z njo pogovoriti v živo, a sem imela druge obveznosti, zato sem ji na poti poslala sporočilo, v katerem sem ji zaupala, da me je prejšnji večer zmotilo več stvari. Dodala sem, da pričakujem opravičilo od njenega fanta. Pogovor je hitro dosegel nepričakovane višave. Jane je branila svojega fanta in mi dejala, da nikoli ne bi rekel česa takega. Dodala je še, da sem samo ljubosumna, ker sta srečna skupaj. Kar naenkrat ni več odgovarjala na moja sporočila. Ko sem prišla do dvorane, kjer naj bi imela govor, so bila moja ličila zaradi joka razmazana po obrazu.
Čeprav me je tam pričakala druga prijateljica, ki mi je pomagala – odprla mi je vrata, mi pomagala umiti obraz in me podpirala med govorom – je bila moja žalost prevelika. Kako je lahko verjela njemu, ne pa meni? Svoji najboljši prijateljici, ki jo pozna dvakrat dlje kot on? Vedela sem, da se rada izogiba konfliktom, a zagotovo ne do te mere, da bi izgubila dolgoletno prijateljico. Poleg tega sem v prsih začela čutiti zamero.
Morda vas zanima tudi:
- "Zavrnila sem mamo, ko se je želela preseliti k meni, zdaj pa je pred vrati pustila ..." (resnična izpoved)
- "Po smrti partnerja se je moje življenje za vedno spremenilo - spoznala sem, da ..." (iskrena izpoved)
Če bi vkorakala na delovno mesto in povedala, da se je moje osemletno romantično razmerje končalo, bi me pozdravili s sočutjem in razumevanjem. A zdelo se mi je, da razkritje resnice (resen prepir z najboljšo prijateljico) ne bi imelo enakega učinka – zvenela bi kot 13-letno dekle, ki se je sprlo na otroškem igrišču.
Ko sem odkorakala z odra, sem pohitela k telefonu. Želela sem videti, ali mi je odgovorila. Ni mi. Nobenega sporočila ni bilo. Napisala sem ji: ''Ali mi res ne boš odgovorila?'' Takrat še nisem vedela, da je bilo to zadnjič, ko sva govorili. Od tega je minilo že več kot pet let – in še vedno nisva stopili v stik.
Doživela sem že kar nekaj bolečin ob izgubi prijateljstev, a izguba Jane na ta način je bila še posebej boleča. Najbolj me boli to, da po vseh teh letih skupnega prijateljstva ni čutila potrebe, da bi se od mene poslovila ali kako drugače zaključila najino prijateljstvo. Namesto tega me je pustila z občutki zmedenosti, ambivalentnosti in nejasnosti.
Do danes še nisem izvedela, od kod je prišla obtožba o ljubosumju. Vedno sem bila vesela zanjo in za njeno razmerje z Jonathanom. Pogosto pomislim na to, kako bi se zgodba lahko končala drugače, če bi se pogovorili v živo ali po telefonu.
Dobri, slabi in težki pogovori
V letih, ki so minila od takrat, sem na dolgo in široko razmišljala o najinem razhodu in o drugih izgubah prijateljstev (o tem sem napisala tudi knjigo). Razhodi prijateljstev nas pretresejo in povzročijo, da začnemo dvomiti o svoji identiteti – zlasti če ti prijateljstva veliko pomenijo. Privedejo do tega, da začneš dvomiti o sebi in drugih prijateljstvih v svojem življenju. Strah te je sodbe drugih.
A dejstvo, da si prekinil prijateljstvo – ali pa je to storil nekdo drug – ne pomeni, da si slab prijatelj. Ironija je v tem, da sta dobra prijateljstva in razhodi prijateljstev dve strani istega kovanca. Če želimo imeti boljša in bolj izpolnjujoča prijateljstva, moramo na tej poti imeti težke pogovore. Pogovore, ki jih vsa prijateljstva ne bodo preživela. Najpomembneje je, da vanje vložiš vse, kar imaš – tako kot v romantičnih odnosih. Komuniciraj s prijateljem, postavi meje in mu daj priložnost, da spremeni svoje vedenje. Zlasti če se ti zdi, da s tabo ne ravna lepo. In obratno!
Verjamem, da bi se več prijateljstev ohranilo, če bi se pogovorili takoj ob nastanku težav – ne šele takrat, ko se začnejo kopičiti. V romantičnih razmerjih se o težavah pogovorimo takoj, ko nastanejo. Zakaj ne bi tega počeli tudi s prijatelji? Dobra komunikacija vodi do manj razhodov. Če se prijateljstvo kljub dobri komunikaciji konča, obe strani dobro poznata razloge za razhod, kar jima olajša celjenje čustvenih ran.
To seveda ne pomeni, da ne boli, ko se nekdo, ki ga imaš rad, spremeni v tujca. Žalovanje, ki obstaja v romantičnih odnosih, obstaja tudi v platonskih – in čas je, da ga obravnavamo enako. Ne moremo preboleti, če so naša čustva zavita v sram. Prepoznati in priznati, da žaluješ, je ključnega pomena, da pozabiš na razhod in nadaljuješ s svojim življenjem.
Bo tvoje srce občasno še zaskelelo ob misli nanje? Ja! Kot sem zapisala v svoji knjigi Bad Friend – svoj odtis pustimo na vseh ljudeh, ki se jih dotaknemo. Tako v dobrem kot v slabem pomenu. A z vsakim razhodom, ki sem ga doživela, se je odprl prostor za nove ljudi, ki so mi pomagali razumeti, kaj si želim od prijateljstev in kakšna prijateljica si želim postati.
Ko se spominjam dneva, ko se je moje prijateljstvo z Jane končalo, se spominjam tudi dejanja ljubezni in prijateljstva, ki mi ga je podarila prijateljica, ki me je pričakala na vratih dvorane, kjer sem imela govor. Spominjam se, kako mi je pomagala, da sem se zbrala, kako je na odru držala mojo roko, da sem se prebila skozi dogodek, ter kako me je na koncu poslušala in mirila, medtem ko sem jokala. Taka vrsta platonskega prijateljstva je pogosto spregledana. Da me je nekdo pomiril in me držal blizu, ko sem to najbolj potrebovala in ko so bila moja čustva najbolj ranljiva – to mi pomeni več, kot bo moja prijateljica kdaj vedela.
Konec koncev mi je moja izkušnja z Jane pomagala, da sem se začela zavedati, da sva bili najboljši prijateljici le po nazivu – ne pa tudi po dejanjih. In v tem primeru – ali je sploh smiselno, da jo imamo?
