"Spoznala sem moškega, ki mu je pred dobrim letom dni umrla žena ..."
"Po kolikem času lahko vdovec začne z novo vezo?" se sprašuje Slovenka. "Spoznala sem moškega, ki mu je pred dobrim letom dni umrla žena. Zanima me, kaj mislite, je prebolel izgubo žene (bolezen) ali pa še rabi čas? On mi deluje en čas zagret, drugi čas spet ne. Ne silim v njega, vendar imam občutek, da hoče doživljat tisto, česar pri ženi ni. Poznate koga, ki je bil v podobni situaciji? Kako dolgo je bil sam? Lahko tudi za ženske, po koliko časa ste našle novega partnerja?" je še prosila za pomoč.
Ne spreglej:
- Par, ki se je odpravil na devetmesečno križarjenje, razkril, kakšna je v resnici izkušnja
- "Z mamo imam težaven odnos, zdi se mi, da se vrtiva v krogu" (izpoved Slovenke + kako to rešiti)
Misel na novo razmerje po smrti zakonca je lahko strašljiva in nepojmljiva. Morda se nekdo počuti krivega že ob misli na to ali pa ga bo skrbelo, kako bo to vplivalo na (morebitne) otroke. Morda se bo moral soočiti tudi z odzivi drugih ljudi. Razmišljanje o novem intimnem odnosu zahteva pogum in vključuje kopico čustev in negotovosti.
Kdaj je oseba zares pripravljena na novo razmerje?
"Po izgubi partnerja si je težko predstavljati, da bi znova našli ljubezen. Vendar je pomembno, da ostanemo odprti za nove izkušnje in možnost ponovnega odkritja ljubezni. To lahko vključuje zmenke ali preprosto spoznavanje novih ljudi in oblikovanje močnega podpornega sistema. Vključevanje v nove izkušnje lahko prav tako olajša zdravljenje in premik naprej. Posameznikom omogoča, da ponovno izkusijo veselje, ljubezen in druženje," pravi psiholog dr. Mark Travers.
"Poleg tega je odprtost za nove izkušnje lahko katalizator za osebno rast in učenje. Zagotavlja priložnost za raziskovanje novih interesov, hobijev in strasti ter povezovanje s posamezniki, ki imajo podobne vrednote in cilje. Na koncu lahko vodi k širjenju družabnega kroga in ustvarjanju bogatih in izpolnjujočih povezav," dodaja in svetuje: "Ko se boste poskušali premakniti naprej, bodite pozorni na svoje potrebe in čustva ter po potrebi poiščite podporo pri prijateljih, družini ali terapevtu.
Predvsem pa ne pozabite, da si zaslužite ljubiti in biti ljubljeni ter da lahko to ponovno najdete v svojem tempu."
Licencirana terapevtka in družinska svetovalka Carla Stumpf-Patton pa najprej polaga na srce, da "ko razmišljate o tem, ali ste pripravljeni na novo razmerje, lahko ocenite, ali ste uredili glavne težave, povezane s smrtjo ljubljene osebe. Nekatera vprašanja zahtevajo posebno pozornost, njihovo spregledovanje pa lahko prispeva k temu, da se počutimo, da smo obtičali v žalovanju."
Svari, da "med procesom žalovanja, zlasti v dneh, tednih, mesecih in prvih letih po smrti, si zagotovite čas in prostor za pristno žalovanje. Če to žalovanje preskočite ali ga prehitro opravite, se vam lahko zgodi, da se boste pozneje ponovno vrnili k čustvom, ki ovirajo ozdravitev. Za prihodnje zdrave odnose je pomembno, da predelate vsa nerešena vprašanja iz nekdanjega odnosa. To se lahko zgodi, če so bili v odnosu izzivi, kot so težave s komunikacijo ali zaupanjem, zlasti v zvezi z nezvestobo, zasvojenostjo ali nasiljem."
Kaj pa pravijo Slovenci?
- "Čas žalovanja je točno en mesec za vsako leto kar sta bila poročena.
Izračunaj si pa sama, ni pretežko!"
- "Je precej stvar posameznika."
- "Odvisno je tudi od tega, koliko časa sta bila poročena. Če je bilo to 20 let ali še več, je skoraj nemogoče, da bi popolnoma prebolel v dobrem letu. Je pa tudi res, da je to prebolevanje odvisno od človeka. /.../ Vendar, vsaj po navadi ali v večini primerov, v dobrem letu še ne preboliš življenjskega partnerja, ki ti je umrl."
- "Da se psihično oseba stabilizira, potrebuje tri leta. /.../ Če pa je hitro po smrti ljubljene osebe, potem ta oseba ni zmožna globoke povezanosti."
- "Formule ni, enozvočnega odgovora še manj. Odvisno je lahko (ne pa nujno) od dolžine zakona, od globine njunega odnosa, od ljubezni/neljubezni med njima, predvsem pa od osebnosti in čustvene zrelosti osebe. Eni si celo oddahnejo, zadihajo, zaživijo, ko partner umre. Drugi pa tenstajo in tenstajo izgubo do lastne smrti. Vsi ostali pa različno stopenjsko nekaj vmes."
Oglasila se je tudi ženska, ki je bila v razmerju z vdovcem ...
"Jaz sem spoznala vdovca cca. dve leti po ženini smrti, vmes je že imel krajše zveze in avanture. Je pač fejst, bogat, izobražen, načitan, ni da ni.
Ampak – njemu se je zdelo, da ker je vdovec, je nadčlovek in se mu ni smelo nič reči, nikoli imeti pripomb, nobene resne debate v zvezi z odnosom, ker on pač ve, on obvlada, njemu je vse jasno. Ko je bilo kaj narobe, je vedno začel: Komaj sem se sestavil, ti pa takole … Mah naporen kot pes. S tem, da seveda njegovi ženi nisem segla do gležnjev (pa je bilo vsaj glede spolnosti očitno pri njima bolj tako tako, on idej ni da ni, živ norec, sicer pa odnos menda 1 A). /.../ Ne, nikoli več vdovca."
... nato pa še ženska, ki je sama postala vdova.
"Po smrti moža sem si vzela čas zase, zamenjala službo in posledično spoznavam ogromno ljudi na delovnem mestu. Očitno oddajam od sebe neko energijo, ker imam ogromno ponudb za večerje, pijače, eni mi kar odkrito povedo, da sem izredno privlačna, vendar sem precej zadržana glede vstopa v novo vezo, ker še nisem povsem pripravljena. Pogrešam intimo, priznam.
Z možem je med nama bila do zadnjega neizmerna strast. Ne vem, če bom kaj takega še lahko doživela s kom, ko se bom odločila za ta korak. Nisem pa tako sproščena glede spolnosti, da bi sama dala direkten namig moškim. Nisem tista, ki osvaja in naredi prvi korak. Vdova sem dobro leto. Imam slabo vest, da sem tako hitro začutila potrebo po intimi z nekom, ker moža fizično tukaj ni."
Čas, ki ga po smrti partnerja za začetek novega razmerja nekdo potrebuje, se razlikuje od posameznika do posameznika.
Žalovanje je osebna stvar, zato ni določeno, kdaj je nekdo pripravljen na ponovno ljubezensko srečanje. Potrebno je iti skozi proces žalovanja, ki je pri vsakomur drugačen. Nekateri so z ljubezenskim življenjem pripravljeni nadaljevati po nekaj mesecih, drugi potrebujejo več let. To je odvisno tudi od dejavnikov, kot sta globina razmerja in način smrti zakonca. Prav tako mora biti čustveno pripravljen, ki pa je odvisna od posameznikovega trenutnega čustvenega stanja.
Ljudje najdejo nove partnerje v različnih fazah procesa žalovanja in univerzalnega časovnega okvira ni. Najboljši pristop je, da osebi, ki je ostala brez partnerja (vdova/vdovec), damo čas in prostor, hkrati pa mu ponudimo razumevanje in podporo ter spoštujemo njegov individualni tempo in trajajoče žalovanje.
