Dolgotrajna samskost mi je povzročila precej stresa, zato sem se po pomoč obrnila na strokovnjake.
Pred časom sem brskala po TikToku in naletela na posnetek, v katerem je 30-letno dekle razlagalo o svojih izkušnjah (oziroma bolje rečeno o pomanjkanju izkušenj) v romantičnih razmerjih. Ko je svojim sledilcem začela iskreno pripovedovati o tem, da še nikoli ni bila v resnem razmerju, so me preplavila številna čustva – olajšanje, da nisem edina, empatija, ker intimno razumem njeno žalost in obup, ter skrb, ker me je bilo strah, da bodo komentarji pod posnetkom zelo negativni. In zares so bili. "Ojoj, upam, da se to ne bo zgodilo meni. Resnično grozljivo," se je glasil prvi komentar. Drugi pa je proglašal: "Mislila sem, da je slabo, da si pri 25 letih še samski, ampak to je na čisto drugem nivoju."
Skoraj vse komentatorke (večina mlade ženske in dekleta) so imele en skupni strah – strah pred tem, da ne bi bile izbrane. Razumem njihov strah, saj je to strah, ki me je preganjal vse od mojih najstniških let pa do zdaj, ko vstopam v 31. leto svojega življenja. Zdaj se je moj strah celo uresničil.
Nikoli še nisem imela dolgotrajnega partnerja. Nihče me še ni vprašal, ali bi bila njegova punca, ali mi priznal, da je vame zaljubljen, ali pa me predstavil svojim staršem. To mi je povzročilo toliko stresa, da čeprav redno pišem o seksu in zmenkih, si še nikoli nisem upala priznati, kako dolgo sem že samska. Res je, da sem pridobila kar nekaj izkušenj iz neresnih zmenkov in kratkotrajnih zvez, ampak če nikoli ne izkusiš tega, da bi si nekdo želel s tabo imeti dolgotrajno zvezo, se lahko hitro počutiš nevredno, neljubljeno in na splošno zelo potrto.
Zagotovo te zanima še:
- "Ne vem, kako naj izpeljem zadevo - zaljubila sem se v moškega, ki niti pod razno ne ..." (iskren zapis Celjanke)
- "S partnerjem sva po nesreči pristala na se*s zabavi in to, kar sva doživela, je ..." (izpoved)
Bi se res morala bati svoje biološke ure?
Večino svojih dvajsetih, predvsem zadnjo polovico, sem se borila z velikim sovraštvom do sebe. Vse ženske, ki sem jih poznala, so izkusile ljubezen in partnerstvo. Ko so leta minevala, sem se vse bolj primerjala z njimi. Postala sem obsedena s svojimi 'pomanjkljivostmi' in tem, kakšno vlogo igrajo pri tem, da me pripadniki nasprotnega spola ne vidijo kot material za resno zvezo. Moj nos je prevelik, brazgotine, ki so ostale od mojih aken, so preveč opazne, moji lasje so predivji ali pa, da moj stil oblačenja ni dovolj dober. Vsako zavrnitev in kratko romanco sem vzela kot potrditev teorije, da sem kriva sama. Sem napačna, čudna, zoprna in predvsem nikogaršnja prva izbira. Nisem bila nikogaršnja sanjska ženska.
Čeprav se še vedno spopadam s težkimi mislimi glede moje dolgotrajne samskosti, sem nekaj utehe našla v terapiji in v tem, da sem iskrena – tako z ljudmi na internetu kot tudi z ljudmi okoli sebe. Kljub temu pa sta včasih strah in skrb lahko prevelika, zato sem se po odgovore obrnila na dve strokovnjakinji s področja seksa in psihologije. Zanimalo me je, ali bi me moralo skrbeti, da mi pri svojih 30 letih še vedno ni uspelo najti resnega partnerja.
To je bolj pogosto, kot bi si morda mislila. Ko o tem povprašam seks terapevtko Georgio Grace, mi ta odgovori, da je pogosto, da se ženske znajdejo v mojem položaju, kar me močno preseneti. "To se pogosto zgodi ženskam, ki so v heteroseksualnih razmerjih," mi pove. "Če še niso bile v dolgotrajnem razmerju, jih to pogosto močno skrbi. Zdi se mi, da smo ženske dandanes prisiljene, da vedno mislimo na to, da naša biološka ura tiktaka. To je lahko zares strašljivo, zlasti za nekoga, ki se želi poročiti in imeti otroke," pove Georgia.
Podobno terapevtka Emma Chalaklans opaža, da se številne njene klientke spopadajo z izzivi in pritiski, ki so posledica dolgotrajne samskosti. "Ta skrb se pogosto prepleta z globokimi eksistencialnimi skrbmi o identiteti, vrednosti in smislu. Družba pogosto enači osebno vrednost s tem, da smo v razmerju, kar lahko še pomnoži strahove o neustreznosti in osamljenosti v tistih, ki so samski že dlje časa," poudari Emma. "Samsko življenje in še posebej dolgotrajna samskost lahko pogosto sprožita globe refleksije o tem, kaj pomeni živeti izpopolnjeno življenje, in o tem, kaj pomeni, da živimo življenje zunaj tradicionalnih struktur razmerij."
Načini, kako se učinkovito spopadeš s stisko
Tudi sama sem kar nekaj časa preživela v razmišljanju o svoji kronični samskosti, zato sem vprašala Georgio in Emmo, kaj bi svetovali nekomu v mojem položaju. "Ostanimo s tem strahom in skrbjo ter ju pazljivo preučimo. Kaj je ta strah, kaj je ta skrb, kakšne so misli, kakšna so občutja, o čem razmišljamo? Postani radovedna. Zakaj smo ranljivi na tem področju in kaj je v njegovem središču? Raje postanimo radovedni, kot pa da želimo te občutke postaviti v drugačne okvirje. Zdi se mi, da prav to naredi večina ljudi – želijo se znebiti težkih stvari, namesto da bi postali radovedni, kaj je v njihovem središču. Želijo jih omrtvičiti ali jih izzvati in predrugačiti ter zanje ne želijo narediti prostora," pojasni Georgia.
Emma pa predlaga drugačno strategijo, ki jo imenuje kognitivna difuzija. Ta strategija vključuje spreminjanje načina, kako komuniciramo s svojimi čustvi. "Namesto da misel, da je nekaj narobe z mano, vzamemo kot absolutno resnico, nas kognitivna difuzija spodbudi, da to misel sprejmemo le kot eno od številnih misli, ki se nam vsakdan pletejo po glavi. Lahko vadiš, da to misel opazuješ z radovednostjo in sprejmeš njeno prisotnost, ne da bi ji dovolila, da narekuje tvoja dejanja in prepričanja," pravi Emma.
"Ko boš predrugačila ta občutja, je tudi zelo pomembno, da prepoznaš, da so del univerzalnega človeškega izkustva. Vsak od nas se kdaj sooči s trenutki dvoma, strahu in eksistencialne krize. Namesto da ta čustva vidiš kot znak, da je s tabo nekaj narobe, jih sprejmi kot povabilo h globlji introspekciji – kaj je tebi resnično pomembno in kako lahko živiš v večji harmoniji s svojimi temeljnimi prepričanji. Ta proces samoraziskovanja in predanosti k dejanjem lahko vodi do večjega sočutja do same sebe in bolj izpolnjenega življenja," še pove Emma.
Ohranjanje radovednosti in predrugačenje misli zvenita kot učinkoviti praktični strategiji, ampak kako lahko oseba, ki je že dalj časa samska in išče svojo prvo resno zvezo, krmari po svetu zmenkov? Georgia pravi, da je iskrenost najboljša strategija. "Mislim, da je veliko ljudi zelo strah priznati, da iščejo dolgotrajno zvezo," pove Georgia. "Strah jih je, da bodo stran odgnali potencialne partnerje, resnica pa je takšna, da jih veliko zapravi ogromno časa, s tem, da hodijo ven z ljudmi, ki si ne želijo istih stvari."
"Ni treba, da se jim pretirano izpoveduješ že takoj na začetku, pomembno je, da na vsaj enem izmed začetnih zmenkov omeniš, kaj iščeš. Rečeš lahko nekaj v smislu: 'Lepo te je bilo spoznati, ničesar ne pričakujem od tebe, ampak jaz iščem dolgotrajno zvezo, zato me zanima, ali sva na isti strani. Če ne iščeš istega kot jaz, je morda bolje, da se najini poti razideta tukaj in zdaj," svetuje Georgia. "Ko imamo ta pogovor, odstranimo pritisk. Ne pričakujemo, da nas bodo zaprosili že po dveh zmenkih, gre samo za to, da jasno izrazimo, kaj si želimo in kaj potrebujemo. Na ta način boš lahko tudi spoznala več ljudi, ki si želijo istih stvari kot ti."
Novo na Metroplay: “Če narediš veliko, lahko izbereš najboljše” | DAVID TAVČAR, ELLE DEKOR 2024
