V današnjem svetu, kjer smo vedno dosegljivi in stalno povezani, premalo govorimo o tem, kako lahko telefon – ta navidez nedolžen pripomoček – postane oblika zavrnitve. Še posebej v odnosih.
Ne spreglejte:
Kolikokrat se vaš dan začne takole: budilka na telefonu zazvoni, vi pa že naslednji trenutek brskate po elektronski pošti, novicah ali družbenih omrežjih – še preden ste partnerju namenili pogled, nasmeh ali preprosto »dobro jutro«?
Morda se vam to zdi nepomembno. A takšna jutra so prvi znaki tihega umika iz odnosa.
Ena izmed najbolj spregledanih oblik odtujitve v partnerskem (ali kateremkoli bližnjem) odnosu je prav ta: več časa posvetimo telefonu kot drug drugemu. Namesto da bi držali partnerja za roko, držimo v rokah telefon.
Ko že ob jutrih naš živčni sistem preplavijo obvestila, informacije in zahteve iz zunanjega sveta, se dan začne z notranjim nemirom. Namesto da bi se najprej povezali s sabo ali s partnerjem, takoj zdrsnemo iz sedanjega trenutka. Naše misli so drugje – mi pa tudi.
Ni problem v telefonu samem. Težava je v tem, da z njegovo uporabo pogosto nehote sporočamo: "Trenutno mi nekaj drugega pomeni več kot ti."
Vsak odnos – naj bo partnerski, prijateljski ali družinski – temelji na občutku, da smo izbrani. Da smo pomembni. Da nas nekdo vidi. In eden najmočnejših načinov, kako to pokažemo, je s tem, da nekomu namenimo svojo polno, neprekinjeno pozornost.
Ko obrnemo pogled stran od zaslona in ga usmerimo v osebo pred seboj, ustvarimo prostor bližine. Ko odložimo telefon in se zavestno odločimo biti prisotni, rečemo: Tukaj sem. Zate. Zdaj.
