Ključne točke:
- Smrt matere lahko močno vpliva na duševno in telesno zdravje hčerke.
- Prevzemanje vloge skrbnice in žalovanje še pred smrtjo lahko povečata tveganje za dolgotrajno žalovanje.
- Pričakovanja družbe o tem, kako bi morale žalovati, lahko otežijo proces okrevanja.
Ko je moja mama ležala v bolniški postelji in se zavedala, da se njen čas izteka, me je vprašala: "Kaj boš storila s preostankom svojega življenja?" Njeno vprašanje me je zadelo kot strela z jasnega. Najraje bi ji rekla, da si ne znam predstavljati življenja brez nje in da vse moje sanje brez nje nimajo smisla. Namesto tega sem ji povedala svoje načrte – dokončati knjigo, pomagati drugim, graditi kariero in preživeti čim več dragocenih trenutkov s svojo družino.
Čeprav sem racionalno razumela, da je edini način za predelavo njene smrti ta, da grem naprej, sem potrebovala leta, da sem to sprejela tudi čustveno. Šele takrat sem resnično dojela pomen njenega vprašanja. Želela je vedeti, kdo bom postala – in na nek način ostati del mojega življenja, tudi ko nje več ne bo.
Kako močna vez med materjo in hčerko vpliva na žalovanje
Odnos med materjo in hčerko je poseben – pogosto hčerke v sebi nosimo vrednote, vzorce in prepričanja svojih mam. V tem se razlikujemo od sinov, ki svojo identiteto običajno bolj gradijo ločeno od matere. Zato smrt matere pri hčerkah pogosto ne pomeni le izgube ljubljene osebe, ampak tudi izgubo dela lastne identitete. Mame oblikujejo naš pogled na svet in na nas same – ko jih ni več, se moramo na novo definirati brez njih.
Preberi še:
- "Zadnje leto sva delala na otroku - zdaj mi je zaupal, da je spoznal žensko, jaz pa tri dni kasneje izvedela, da ..." (zapis Primorke)
- "Bil sem prepričan, da je otrok moj, dokler nisem dobil TEGA sporočila" (izpoved moškega)
Ta proces je lahko dolg in zahteven ter pogosto vpliva na duševno in telesno zdravje. Podaljšano žalovanje lahko vodi v nespečnost, depresijo in tesnobo, še posebej, če se žalost sčasoma ne umiri, ampak postane vse intenzivnejša. Čeprav večina ljudi žalovanje predela v enem letu, se pri nekaterih proces zavleče mnogo dlje. Iz mojih izkušenj in strokovne prakse opažam dva ključna razloga za to.
Ko žalovanje začne še pred smrtjo
Včasih žalovanje ne nastopi šele po smrti, ampak že prej – še posebej pri tistih, ki prevzamejo vlogo skrbnika za bolno mamo. Ko veš, da bo nekdo, ki ga ljubiš, kmalu odšel, se začneš nanj psihično pripravljati. A kljub temu nič ne more zares pripraviti na trenutek, ko ga ni več.
Skrb za bolno mamo je izjemno zahtevna – poskušaš uravnotežiti njene potrebe s svojo lastno potrebo po življenju zunaj doma. Pogosto vodi v osamljenost, saj zmanjka časa in energije za druženje z drugimi. Po smrti matere se mnoge hčerke počutijo izgubljene – ne le zato, ker so izgubile mamo, ampak tudi zato, ker so toliko časa skrbele zanjo, zdaj pa se morajo na novo naučiti skrbeti zase.
Neželene pripombe drugih
Žalovanje bi moralo biti varen in naraven proces, a pogosto ga otežijo komentarji drugih. Ko družina in prijatelji postavljajo vprašanja ali dajejo nasvete o tem, kako bi morala nekdo žalovati, to lahko povzroči še večjo čustveno stisko.
Spomnim se dveh žensk, s katerima sem delala, in komentarjev, ki sta jih prejemali: "Tvoja mama ne bi želela, da jo tako dolgo objokuješ." ali "Moraš jo spustiti in se osredotočiti na prihodnost." Obe sta mi zaupali, da so jima takšni stavki samo še poglobili občutek depresije in tesnobe.
Tudi sama sem doživela nekaj podobnega. Moje razmerje z mamo je bilo zapleteno – imeli sva obdobja, ko nisva govorili, in obdobja, ko sva bili blizu. Šele dve leti pred njeno smrtjo sva se resnično našli in ustvarili topel, ljubeč odnos. In ravno takrat, ko sem končno dobila mamo, kakršno sem si vedno želela, sem jo izgubila.
Žalovala sem ne le zanjo, ampak tudi za vsemi zamujenimi leti, ko bi lahko imeli odnos, kakršnega sva imeli na koncu. In potem mi je bližnji družinski član rekel: "Nihče te ne razume. Vsi gledamo, kako si še vedno žalostna. Daješ jo na piedestal, ki si ga ne zasluži." Ta beseda so me sesula. Kot da ne bi imela pravice čutiti, kar čutim.
Kako si lahko pomagaš pri žalovanju?
Žalovanje je naraven proces, a če se podaljša in močno vpliva na tvoje vsakdanje življenje, je pomembno, da poiščeš strokovno pomoč. Psihoterapija lahko pomaga pri predelavi izgube in iskanju načinov, kako ljubljeno osebo ohraniti v svojem življenju, ne da bi to pomenilo neprestano trpljenje.
Poleg tega si lahko pomagaš tudi z osebnimi rituali, ki ti bodo dali občutek povezanosti z mamo – na primer posadi drevo v njen spomin, napiši pismo, obišči kraj, ki ga je imela rada, ali vsako leto na njen rojstni dan naredi nekaj, kar bi jo osrečilo. Smrt ne pomeni, da ljubezen izgine. Pomeni le, da jo moramo najti v novih oblikah.
Povzeto po Psychology Today
Novo na Metroplay: Ajdan Pajntar o organizaciji porok, ljubezni do cvetja in dekoraciji dogodkov