"Ko se je končala moja zadnja zveza, sem se počutila bolje, kot sem se v zadnjih mesecih – morda celo letih.
Če sem povsem iskrena, sem bila po razhodu verjetno srečnejša, kot sem bila na začetku razmerja, kar me je v lastni ljubezenski zgodbi skoraj postavilo v vlogo brezsrčne negativke.
Takšnega razpleta nisem načrtovala niti ga nisem pričakovala. Kot praktično vsakdo, ki je bil kdaj v razmerju, se tudi sama nisem veselila njegovega konca. A ko se je to vendarle zgodilo, sem občutila olajšanje. Drznila bi si reči celo navdušenje. Ne zato, ker bi bila v razmerju globoko nesrečna ali bi šlo za izrazito toksično dinamiko. A vedela sem, da je zgodba prišla do konca, in bila sem hvaležna, da sem dobila nazaj svojo prihodnost. Takšno, pri kateri se mi ne bo treba več prepričevati, da je razmerje, ki je "dovolj v redu", res tudi dovolj.
Za okolico pa je bil ta razhod videti kot tragedija. Komurkoli sem omenila konec zveze – prijateljem, družini, znancem ali celo popolnim neznancem – je bil prvi odziv skoraj vedno enak: "Žal mi je." In tako sem se pogosto znašla v položaju, ko sem razlagala, da sem pravzaprav v redu in da je bil razhod dobra odločitev. Ironično pa sem ob tem izpadla kot stereotipna ženska, ki v solzah prepričuje vse okoli sebe, da je v redu – čeprav sem dejansko bila.
Morda vas zanima tudi:
- "Posvojila sem sina - potem pa je njegova biološka družina podrla moj svet" (srce parajoča izpoved)
- "Ko sem po smrti moža znova šla na zmenek, nisem pričakovala, da bom ..." (izpoved 39-letnice)
Ko sem bila nenehno tarča dobronamernega, a nenaročenega sočutja, sem se začela spraševati, ali je z menoj res nekaj narobe. Ali pa sem preprosto čustveno otopela po vseh razočaranjih, ghostanjih in zapletenih odnosih, ki sem jih doživela.
"Avtomatični "žal mi je" razhod predstavi kot univerzalno izgubo in utrjuje zastarelo idejo, da je biti v razmerju ideal, biti samski pa nekaj žalostnega."
Utrujena od teh odzivov sem razhod začela preprosto zamolčevati. Dokler nisem nekaj tednov pozneje na zabavi novico mimogrede omenila prijateljici. Njen odziv? "Čestitam." Občutek olajšanja je bil tako močan, da bi skoraj zajokala – tokrat od veselja. Končno nekdo, čigar odziv je odražal moja resnična čustva. Morda torej nisem bila jaz problem. Morda je bila težava v globoko zakoreninjenih družbenih predstavah, ki razmerje postavljajo na piedestal, samskost pa obravnavajo kot neuspeh. Predstave, ki sem jih sama ravno v tem obdobju začela zavestno zavračati.
Seveda to ne pomeni, da je izražanje sočutja neprimerno ali napačno. Razhodi so lahko izjemno boleči in v mnogih primerih je podpora nujna. A avtomatični "žal mi je" razhod pogosto predstavi kot nekaj, kar je po definiciji negativno, ne glede na okoliščine.
"Ko samodejno predpostavimo, da je nekdo po razhodu strt, v resnici projiciramo lastna družbena, kulturna ali osebna prepričanja," pojasnjuje terapevtka Lindsey Brock, ustanoviteljica platforme The Breakup Therapist. "Nikoli ni koristno domnevati, kako se nekdo počuti ali kako čustveno doživlja določeno situacijo."
"Odhod iz razmerja je lahko eno najbolj pogumnih dejanj v življenju."
Morda je še pomembneje od vprašanja družbenih norm dejstvo, da "žal mi je" preprosto ni vedno ustrezen odziv. Razhod je lahko povsem nevtralen ali celo razlog za praznovanje. "Odhod iz razmerja je lahko najbolj pogumna, a hkrati najtežja odločitev, ki jo nekdo sprejme," pravi Brock. "Če se na to odzovemo z opravičilom, lahko nehote zmanjšamo pomen te pogumnosti ali osebo celo pripravimo do dvoma, ali se je odločila pravilno."
Tudi coachinja za odnose Natalia Juarez, ustanoviteljica platforme Lovistics, opozarja, da smo kulturno pogojeni, da konec razmerja razumemo kot nekaj slabega. "Vsak razhod je edinstven in večplasten. Namesto avtomatičnega odziva je veliko bolj smiselno aktivno poslušanje in čuječnost."
Strokovnjakinji zato delita tri nasvete, kako se na novico o razhodu odzvati bolj premišljeno.
1. Ne sklepajte vnaprej
Ne predvidevajte, kako se nekdo počuti. Najpreprostejši način? Vprašajte. Namesto "Žal mi je" raje začnite z: "Kako se ob tem počutite?"
"To daje osebi prostor, da izrazi tudi nasprotujoča si čustva, brez pritiska družbenih pričakovanj," pravi Brock. Strah in upanje, žalost in olajšanje, krivda in ponos lahko obstajajo hkrati.
2. Ponudite podporo – a ne predvidevajte, kakšna naj bo
Preden ponudite nasvet ali tolažbo, vprašajte: "Kako vas lahko podprem?" Včasih nekdo potrebuje praznovanje, drugič razvedrilo, včasih le nekoga, ki posluša.
"Odprta komunikacija je veliko bolj učinkovita kot splošna fraza ‘Če me potrebujete, sem tu’," poudarja Juarez. Veliko ljudi v stiski se namreč ne oglasi, ker ne želijo biti v breme.
3. Preverite lastna prepričanja
Ko slišite za razhod, se je smiselno vprašati, kakšna prepričanja o partnerstvu nosite sami. "Ni nujno, da imajo vsi enake cilje glede dolgoročnih zvez," pravi Brock. Samskost ni napaka, niti vmesna postaja do razmerja.
Povzeto po Cosmopolitan US
