"S svojo slabo samopodobo sem uničila vsako razmerje, dokler nisem naredila TEGA" (osebna izpoved)

"Resnično sem bila sama sebi največja sovražnica," priznava avtorica. Če se tudi ti spopadaš s slabo samopodobo, ti bo morda tale članek v pomoč.

"S svojo slabo samopodobo sem uničila vsako razmerje, dokler nisem naredila TEGA" (osebna izpoved) (foto: Profimedia) Profimedia
9. 9. 2020

Odkar pomnim, sem bila zmeraj tip osebe za resna razmerja. Avanture za eno noč, prijateljstvo za seks ali karkoli občasnega me nikoli niso zanimali.

Moja starejša sestra je svojega moža, s katerim sta poročena že več kot 10 let, spoznala v drugem letniku faksa. Ko sem sama postala študentka, sem se tako tudi jaz odpravila na misijo, da najdem svojega moža.

Obupno sem si želela srečati svojo sorodno dušo.

Prijateljice so bile že vse v resnih zvezah, jaz pa sem še zmeraj ostajala samska. To mi je predstavljalo takšen stres, da mi je bilo bolj pomembno dokazati sebi in drugim, da sem vredna ljubezni, kot pa z nekom dejansko ustvariti pristno povezavo.

Moja obupanost in pomanjkanje samozavesti sta očitno bili vidni tudi navzven. Namreč, vsi moški, s katerimi sem se dobivala v prvem letniku faksa, so bili praktično ena in ista oseba:

  • čustveno nedostopni,
  • niso me spoštovali,
  • pretežno so želeli le seks.

Ni mi bilo jasno, zakaj se to dogaja. Ves čas sem bila v razmerju z isto osebo, le v drugem telesu. Kako to, da so vse moje prijateljice zmeraj imele fante, jaz pa nisem mogla obdržati niti enega?

Končno sem v zadnjem letniku pristala v najbolj neverjetnem razmerju.

Že od začetka študija sva bila najboljša prijatelja. Bil je pameten, prijeten in še nihče me ni nikoli tako nasmejal. K njemu sem se zatekala vsakič, ko sem vsa ta leta zaradi svojih spodletelih poskusov ostala zlomljenega srca.

Nato pa mi je nekoč priznal, da sem mu všeč. Tudi to je (dolga) zgodba zase, ampak če povzamem: po dolgem premisleku sva začela z zelo srečnim razmerjem.

To je bila čudovita ljubezenska zgodba. Skupaj sva bila kakšno leto in najino razmerje je bilo res neverjetno, nato pa sem ga zapustila.

Zapustila sem ga, ker je bil bolj suh od mene. Prepričana sem bila, da sem preveč debela, on pa preveč suh.

Resnica je takšna: od svojega 12. leta sem bila prepričana, da bi morala izgubiti kakšen kilogram. Nikoli nisem bila debela, sem pa mislila, da če bom izgubila še tisti kilogram in pol, bodo vse moje težave rešene. Verjela sem, da bom brez odvečne teže brez problema pritegnila poglede fantov in da bom lahko imela razmerje s komerkoli bom hotela.

Zato sem se v svojem sanjskem razmerju trudila, trudila in še enkrat trudila. A vendar mi je ves čas bilo neprijetno, da bi morda kdaj zagledal kakšen "šlaufek" na mojem trebuhu ali pa me prijel za moje "ljubezenske ročke", ko bi me želel objeti. Verjela sem, da gre pri intimnosti za to, da ti je z drugo osebo prijetno, kar je od mene zahtevalo, da sem dovolj suha (ali pa da mi vsaj ni mar, če bo videl kakšno mojo nepravilnost).

Pravzaprav se spomnim, kako sem ga gledala in si mislila, da če bi le bil malo večji, bi bil resnično moja sorodna duša.

In tako sem si po letu dni zveze izmislila nek brezvezen razlog in ga pustila, čeprav je bilo razmerje z njim vse, kar sem si želela.

Pa prevrtimo čas za pet let naprej.

Med obiskom bara sem opazila prijateljičinega prikupnega prijatelja, Steva. Takrat sem preživela že ogromno transformacijo. Nehala sem šteti, koliko hrane zaužijem, in obiskovati fitnes (fitnes je zmeraj bil še ena stvar, s katero sem lahko nadzorovala svojo težo).

Po nekaj urah flirtanja je položil roko na mojo koleno in me vprašal, kako to, da je moja koža tako mehka. Brez premisleka sem ga pogledala in izstrelila: "zelje". Zasmejala sva se. Prepričan je bil, da sem nora, a vendar je bilo to prvič v življenju, da sem dejansko skrbela zase. Dokončno sem prenehala z dietami.

Želim si, da bi že prej vedela, da se pri razmerjih ne vrti vse okoli miselnih igric in popolnosti. Toliko bolečine bi si prihranila!

Pravo osebo pritegneš tako, da imaš do sebe takšen odnos, za kakršnega si želiš, da bi ga imela tista oseba.

Leta in leta sem imela do sebe slab odnos, zato sem privlačila le napačne moške, večinoma bedake. Tekom let, ko nisem zase dobro skrbela, sem imela vsaj srečo, da sem našla nekoga, ki je do mene bil drugačen. A vendar, ker sama nisem imela takšnega odnosa do sebe, ga nisem mogla nikoli v resnici spustiti v svoje srce.

Ker nisem prenesla svojega odseva v ogledalu, prav tako nisem nobenemu moškemu dovolila, da bi me videl.

Dokler se nisem resnično začela obravnavati tako, kot bi si želela od drugih. Takrat ne samo, da sem pritegnila pravega moškega zame, ampak sem ga bila tudi zmožna spustiti v svoje srce.

Zdaj, skoraj tri leta kasneje, sva s Stevom še zmeraj skupaj. Še zmeraj skrbim zase tako, da se počutim ljubljeno in srečno. Skrbim za svoje telo in se ne obremenjujem s prehrano. Dovolim si sprostiti in počivati, ko to potrebujem.

In začela sem prevzemati odgovornost za svojo srečo.

Najbolj ironično je, da ko sem enkrat prenehala vse to pričakovati od moških in namesto tega začela vse te lastnosti sama doprinašati razmerju, sem hkrati postala deležna več ljubezni in sreče, kot sem si sploh lahko predstavljala.

Stevu nikoli ne rečem, kaj mora početi oziroma kako se mora obnašati, da bi se ob njem počutila ljubljeno in srečno. Saj sam dobro ve, kaj si želim, ker mu to pokažem z lastnim odnosom do sebe.

Po zapisu Veronice Grant

Preberi še: TEH 7 znakov razkriva, da je vajino razmerje ZDRAVO kot dren!

Priporočamo tudi: Takšna bi bila IDEALNA ženska, če bi jo moški 'naročali po meri' (po mnenju moških)