Zgodba iz prve roke: Kako je videti življenje 'groupies' - deklet, ki so z zvezdniki na poti

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Obdobje, ki je na svojem vrhuncu zaslovelo po seksu, drogah in rokenrolu. V spomin nanj so izpod peres najvidnejših osebnosti tedanjega časa nastali filmi in celo biografske uspešnice, ki so bralcem orisovale ekscesne razvrate. Novinarka Cosmopolitana se je podala na lov za dekleti, ki so zgodbo prijateljevanja z divjimi rokerji doživele in povedale iz prve roke.

Zgodba iz prve roke: Kako je videti življenje 'groupies' - deklet, ki so z zvezdniki na poti (foto: Profimedia) Profimedia
31. 7. 2022

Sladkan rob kozarca za koktajl ji je prekrival ustnice, ko je spogledljivo srkala že tretjo margarito. Skozi njene poplesavajoče boke so se kakor električni tok širili zvoki kitarskega sola. Bila je tako nevarno blizu odra, da je lahko v lesketajoči se svetlobi odrskih luči uzrla raskavo brado kitarista, in množica za njo, ki se je na prvi pogled zdela neskončna, je bučno vzklikala njegovo ime. Ime šarmantnega rokerja, s katerim bo čudovita svetlolaska le nekaj korakov stran od nje odšla v hotelsko sobo – še isti večer. "Bila je utelešenje vsega, kar sem želela postati."

Faye Moore si je tistega večera obljubila, da bo tudi ona nekoč živela njene sanje. Danes je stara 22 let, odeta v kričeče vintidž krzno, s peroksidno blond trajno pričesko, med njenimi prsti pa na še zadnji dim čaka zvitek tobaka. Ob kozarcu ohlajenega viskija mi zaupa nekaj neverjetnih zgodb svojih (za)odrskih ljubimcev in se brez dlake na jeziku poda v globino njihove intime. Faye je groupie. Poosebitev pojma, ki je bil že tolikokrat prežvečen in izpljunjen, da je težko natančno določiti vrednost pomena, ki ga je ohranil do danes. Je v resnici prostitutka, nedolžna žrtev ali zgolj in samo ljubiteljica glasbe? V digitalizirani moderni dobi, ko dekleta ne zasledujejo več zvezdniških turnejskih avtobusov, kot so to počela nekoč, se večina stikov namreč stke v virtualnem svetu. Želela sem izkušnjo iz prve roke – današnjih in nekdanjih groupie deklet –, da bi prišla zadevi do dna.

"Pa bi, če bi vam povedali, kaj groupie v resnici je, sploh razumeli?" se je glasilo propagandno geslo posebne izdaje revije The Rolling Stone iz leta 1969, ki je takrat v javnost prvič izstrelila pojem kulture žensk, ki so ga utelešale v narodno zavest. Raziskovalni članek je groupie opisal kot "dekle, ki se druži z bendi" in navedel, da "postati tista prava ni povsem preprosta zadeva." Vse od markantnega mejnika dalje so se groupies pojavljale na vsakem koraku: v hollywoodskih filmih (na primer Almost Famous, v katerem zaigra Kate Hudson), postale so osrednje protagonistke avtobiografskih najbolj prodajanih knjižnih uspešnic, kot je denimo I'm with the band slovite Pamele des Barres. Najbolj znane predstavnice gibanja so postale vplivnice dotičnih er in oblikovale smernice vse od besedil pesmi pa do modnih brvi.

"Groupie je dekle, ki preprosto obožuje glasbo," pojasni Lynx, ki s svojo prijateljico Chanty zadnjih nekaj let pripravlja podkast Muses, zanj intervjuva ter se poglablja v življenje teh deklet. "Ne gre samo za ženske, in ni vse povezano samo s spolnostjo. Gre predvsem za osebo, ki hrepeni po okušanju glasbene scene, a za to morda nima zadostnega talenta, da bi postala glasbenica. V prvi vrsti gre za nekoga, ki obožuje ples, je prenašalec energije in bendu iskreno privošči uspeh. Obstajajo navadni oboževalci, to drži, a groupies … One stopajo stopničko višje in dejansko postanejo sestavni del izkušnje."

Za Patty Johnsen je bila leta 1981, ko je postala groupie, glavna želja, da postane del te čarovnije. "Želela sem biti del benda, del glasbenega cirkusa – z izjemo tega, da bi nastopala na odru," se spominja. Vzpostavljanje vezi s skupinami, ki jih je oboževala (med drugim se je priključila turneji zloglasnih rokerjev Mötley Crüe in Motorheadov, prijateljevala pa je tudi z bendom Van Halen), je bil eden izmed načinov, da željo uresniči. A v večini primerov se okolica osredotoči na le en pripadajoči dejavnik: seks. Še danes se groupies oprijema stereotip, da gre za ženske, ki bi "naredile vse, kar od njih zahteva rock zvezdnik". Javnost se je več kot očitno oprijela le nazorno opisanih seksualnih vragolij v memorialih skupin, kot je denimo knjižna biografija Mötleyjev z naslovom The Dirt, na podlagi katere je Netflix celo posnel film z Machine Gun Kellyjem v glavni vlogi. Zgodbe, ki v navadnem smrtniku brez dvoma vzbudijo bojazen pred zamujanjem življenja, so dokaz, da seks je igral vlogo – a biti groupie je v resnici veliko več kot biti partner v njem. Chanty in Lynx pravita, da razumeta, čemu se nekatere ženske, ki jih intervjuvata, želijo distancirati od oznake: "Ne želijo, da so njihova telesa edini razlog, zakaj bi se zvezdniki družili z njimi. Toda ženske, ki so oznako priznale – kot je Pamela des Barres – so pogumne. Ravno slednja je dejala: če mislite, da je bilo vse povezano s spolnostjo, je to vaš problem. V resnici je bilo veliko več kot to."

Gibanje kot opolnomočenje po ranah iz časa odraščanja

Patty verjame, da je t. i. slut shaming, ki ga je prejela na svoj račun, predvsem odraz prikaza ženskega telesa ter seksualnosti med zgodovino. "Vse je del mizoginizma, sovražnosti do žensk," pravi. "Ne nazadnje so bile ženske, ki so razvozlale svojo seksualnost oziroma moč te, od nekdaj kaznovane." Johnsenova v istem stavku prizna, da jo je način življenja rešil pred vplivom in posledicami nasilnih odnosov, ki jih je imela med odraščanjem. "Vedenje, da ti rock zvezdniki želijo preživljati čas z mano, mi je vlilo neopisljivo moč. Ko sem se začela zavedati, da jim ne gre samo za seks, je bilo občutiti pravo opolnomočenje."

Z neskončnim užitkom sem poslušala njena pripovedovanja zgodb, ki jih je predajala z iskrivim nasmeškom na obrazu. Takšnim, s kakršnim se je odzvala tudi na vsa obsojanja. Spomni se, kako ji je nekdo nekoč zabičal, naj se ne spušča tako nizko, in odvrnila mu je: "Ti boš danes zvečer odšla domov z nekom, ki vozi fiata, jaz pa bom odšla v limuzini s tipom, ki nastopa pred večdesetitisoč glavo množico." In ja: "Če že imam priložnost seksati z nekom, ki me po vroči avanturi nikoli več ne bo poklical nazaj, je bolje, da je to Billy Idol kot kdorkoli drug." S tem namenom je Patty ustanovila okroglo mizo, da bi dekleta s podobnimi izkušnjami na njej razpravljala o vsem, kar jim leži na duši – od zmerjanja s prostitucijo do tega, kdo je njihov zvezdniški 'sveti gral' (oziroma tisti, ki jih je tako očaral, da se jim je nerodno že pogovarjati z njim). Za Faye, katere ljubezen do glasbe in tistih za njo variira od klasičnega rocka do elektronskih ritmov, je biti groupie del seksualne revolucije. "Trenutno smo v razcvetu svobodne in odprte seksualne plati življenja," pove. "Danes biti groupie dovoljuje ženskam, da se izoblikujejo in so navdahnjene z glasbo. Nič ni narobe s tem, da spiš z nekom, ki se ti zdi seksi. Dokler je odnos obojestransko sporazumen, je dovoljeno karkoli."

Seks je osnovna človekova potreba, a navkljub temu družba ženske pogosto obsoja, če si želijo privoščiti skok med rjuhe. Morale bi dopustiti moškim, da odločajo o tem, kdaj in kje bo prišlo do tega – in nikoli obratno. "Ljudje se pogosto počutijo dolžni odločati o ženskem telesu," pove. In ne nazadnje je bil ravno fenomen rokenrola med drugim vzljubljen zaradi mesenih užitkov in prepovedanih substanc. Vse našteto je pripeljalo do tega, da so tudi rock zvezdniki doživeli svojo obliko #metoo razsvetljenja. Nedavni dokumentarec televizijske hiše Sky z naslovom Look Away vključuje nekatere grozljive izkušnje deklet iz 70. in 80. let ter se poglablja v mentaliteto slavnih moških, ki so bili prepričani, da lahko zavoljo neskončne količine denarja, moči in slave ponovno pišejo pravila soglasnega seksa. In celo starosti tistih, s katerimi se predajajo užitkom. "Danes se pogosto oziramo nazaj na stara pravila groupie kulture," povesta Chanty in Lyns." "Nekateri pogoji še zdaleč niso bili sprejemljivi, vsaj kar se tiče soglasja in starosti vpletenih. Pomembno je, da se lahko danes o tem pogovarjamo in upamo, da so zvezdniki bolj ozaveščeni. Pomembno je, da se to dogaja med odraslimi in s transparentno soglasnostjo."

Umetniki želijo najti nekoga, s katerim bi se pogovarjali

Z vpadljivo izbiro modnih kosov, vključujoč ikoničnih bulerjev Dr. Martens in debelimi zlatimi verigami okoli vratu, je bil velik delež Fayenega življenja na sceni ravno raziskovanje osebnega stila. "Moda, seks in glasba so med seboj nerazdružljivo povezani. Obožujem estetiko vseh treh," pove. Njen osebni slog hudomušno opisuje kot 'piratska groupie' in nazorno opiše, kako je pred vsakim odhodom na koncert izbrala svoj videz glede na to, s katero osebo se je želela zliti tisti dan. Zaupa tudi, da so groupies iz sedemdesetih let bile tiste, ki so si oblačila delile z rock zvezdniki, s katerimi so se dobivale. Vplivali so na izbiro leopardjih vzorcev in nasploh spolno fluidnega stila, ki še danes prevladuje med glasbenimi ustvarjalci. "To je bilo obdobje pravega glamurja. Groupies so le dodale svoj čar tej vročici," razloži in poudari, da je bil zunanji videz le delček spektra, ki so ga dekleta predstavljala.

"Na prvem mestu obožujem glasbo. Z njo se je vse začelo," pove. To je sentimentalna vrednost kulture, s katero se strinja tudi Patti: "Če želiš navezati stik z glasbeniki, moraš izstopati. To so kreativni ljudje z neustavljivim magnetizmom. So umetniki, ki želijo najti nekoga, s katerim bi se lahko pogovarjali," pove. Ta hipoteza je skupni imenovalec vseh mojih sogovornic do zdaj – vse so odlična družba. Faye ima poleg tega, da je postala model, diplomo iz študija filozofije in politologije in je povrh vsega še nadvse zabavna oseba; Patti je poznavalka zgodovine v pravem pomenu besede in te med pogovorom pogosto preseneti s kakšnim zanimivim dejstvom; ob Chanty in Lynx pa človek dobi občutek, da si z njima prijatelj že celo večnost. Še ena skupna plat vseh naštetih? Ni jih strah naredi vsega, da bi živele življenje, ki ga želijo živeti.

To je bila šola, ki jo je Faye izkusila že kot najstniško dekle. Oče ji je ustvaril priložnost, da si je koncert skupine Guns'n'Roses ogledala izpod odra – z njimi so prebivali v istem hotelu in njihovega menedžerja je preprosto vprašal za vstopnice. "Vedno iščem očesni stik. Z odra vidijo več kot le žaromete. Predvsem pa ne pričakujem, da bodo stvari prišle same od sebe. To je tisto, kar dela nas, groupies, drugačne. Same poiščemo priložnost."

Chanty in Lynx se strinjata. Vsaka izkušnja pod odrom je bila rezultat njunega poguma. Vključno z dogodivščino, ko je na neki zasebni zabavi Chanty spoznala Boba Dylana: "Odšla sem do roba odra in čakala, da me varnostniki odvedejo. In me niso. In vse ostalo je zgodovina." A če vse sogovornice na stranski tir postavijo koncertne izkušnje in dejstvo, da so se zapisale v spomin svetovno priznanih glasbenih umetnikov, je njihovo pristno zadovoljstvo izhajalo predvsem iz vpliva, ki so ga imele nanje, ter njihovo ustvarjanje. Za Chanty in Lynx je bilo to videti bende, ki sta jih spremljali od njihovih prvih nastopov pred le nekaj gledalci v domačem mestu do razprodanih nogometnih stadionov; za Faye so to vsa sklenjena prijateljstva; za Patty pa ročno napisana pisma, ki sta si jih izmenjavala z Lemmyjem, basistom skupine Motorhead. "Imam jih celo škatlo in vsa so skrbno plastificirana. Lemmy mi je vedno pošiljal nova besedila in jaz sem mu odgovarjala, kaj si mislim o njih. Vedno mi je ljubkovalno dejal: ti si moja levjesrčna prijateljica."

Je ravno ta element groupie kulture tisti, ki nam v toku današnjega časa polzi iz rok? Nekdaj je edini dostop ustvarjalcev do pristnega mnenja in občutij svojih poslušalcev izhajal ravno iz teh deklet. Takrat še ni bilo organiziranih t. i. meet and greetov, ni bilo družbenih omrežij, niti zaščitniških piarovcev ter obširnih menedžerskih ekip okoli njih. Na podlagi Pattijinih pripovedi je stvar potekala nekako takole: okoli četrte ure popoldne se je prikazala na tonski vaji, spoznala ekipo in nato dobila vstopnico za v zaodrje. Torej kako zvezdniki v odnosu z oboževalci, ki se dandanes sklenejo skorajda izključno v digitalni sferi, dopuščajo, da bi ti vplivali na njihovo glasbo?

"Rokerji so me razumeli, ko me nihče drug ni"

S hrbtom se ležerno naslanja na vrtno ograjo, nad njim se zgrinja le jasna modrina neba – Yungblud oziroma Dominic Harrison, yorkshirski pevec, pisec besedil in igralec, mi v trenutku spokoja pove, da ne želi govoriti specifično o sebi: "Ker ne gre samo zame. Gre za vse nas. Za Dec, Wolfie, Jools …" našteva imena svojih zvestih oboževalk in oboževalcev. "To so ljudje, ki se niso želeli zadovoljiti z nesrečo tega sveta. Mi smo kot eno."

Kar 24-letnik počne, je, da vez med ustvarjalcem – torej sabo – in poslušalci postavlja na prvo mesto. Pogosto jih osebno pokliče in povabi na svoj podkast na programu BBC Sounds ter si prizadeva, da bi jih tudi osebno spoznal. Raje kot to, da ima svoje hite na prvih mestih svetovnih glasbenih lestvic, se s svojimi oboževalci pogovarja prek glasbe. Denimo pesem z naslovom Mars, ki jo je napisal po tem, ko se je na enem izmed svojih koncertov pogovarjal z oboževalcem, ki je spremenil spol, pa Polygraph Eyes, ki naslavlja spolno nasilje in opominja moške, naj "pustijo dekle pri miru, če ne želi iti z njimi domov." Yungblud želi biti glas problematik, ki pestijo današnjo generacijo mladih. "Moj alter ego, torej Yungblud, je neposredna povezava med mano in mojimi poslušalci. Približno tako, kot bi šlo za pogovor med dvema človekoma v eni sobi. Morda je naša vez tako globoka ravno zato, ker sem prek glasbe želel dobiti prijatelje. Takrat, ko sem nastopal še pred izjemno majhnim občinstvom in je pred mano stalo le nekaj deset ljudi, sem se vedno srečal z vsemi. Osemnajst let sem namreč živel v prepričanju, da nikjer ne obstaja nekdo, ki bi bil podoben meni. Počutil sem se kot popolni neznanec. In ko sem našel ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz, se je zdelo, da sem prvič našel svoja pljuča in globoko zajel zrak. Prvič sem se počutil, da lahko zadiham."

To je najpogosteje zanemarjen in pozabljen del groupie kulture. Če odvzamemo vnaprej izoblikovane predstave o razvratnih zabavah, je vse, kar ostane, le globoka povezanost izvajalca ter poslušalca prek besedil, mode in nasploh življenjskega sloga. Slednji posamezniku pomaga vliti občutek pripadnosti in je obojestranski: "Gre za idejo, ki se je rodila skladno z nastankom rokenrola. Glasbenik govori in se pogovarja na način, ki ima nekakšen smisel v zmedenem svetu. Rokerji so me razumeli, ko me nihče drug ni," pove Patti. In občudovanje je vedno obojestransko, potrdi Yungblud: "Svojim oboževalcem sem dolžan, ker so me ohranili pri življenju."

Njegov doseg raste iz dneva v dan, a namen je še vedno koncertno izkušnjo narediti pristno, magično in intimno. Takšno, kakršna je predanost deklet v doseganju cilja – da postanejo to, kar v resnici so, in da živijo v svetu, ki ga obožujejo. To je urok, ki je preživel vse generacije. Ne glede na družbene spremembe je biti groupie od nekdaj pomenilo iskati glasbeno izkušnjo in biti njen pripadnik. Vse je tam, zunaj, in čaka nate. Ali v besedah Penny Lane v knjigi Almost famous: "Se že dogaja."

Po Predlogi Catrione Innes

Prevedla In Priredila Neja Drozg,

Fotografije: Shutterstock, Profimedia