Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat rešuje težko situacijo: pomaga bralki, ki želi zapustiti dolgoletnega partnerja, a jo je na moč strah samote, psihičnega zloma in življenja po razhodu ...
Draga Polona,
stara sem 28 let in že pet let živim s svojim prvim fantom. Mislim, da ga želim pustiti, ampak imam občutek, da tega psihično ne bi preživela. To ni impulzivna misel. O tem razmišljam že dolgo. Nič groznega ni naredil, ni slab človek. Samo … že dolgo nisem več srečna. Ne zna mi dati tega, kar potrebujem, ob njem se počutim prazno, otopelo, kot da sem obstala v nekem življenju, ki ga v resnici nisem izbrala, ampak sem se v njem samo ustalila.
In potem se začne panika. Ker ko pomislim, da bi bilo res konec, fizično razpadem.
V preteklosti sem ga že hotela pustiti, v afektu sem to v prepirih tudi že izrekla, ampak ko sem dojela, da je on to vzel resno in da bi to dejansko pomenilo konec, sem dobila panični napad. Tresla sem se, nisem mogla dihati, prepričana sem bila, da bom pristala na psihiatriji. Zato sem ostala.
Najhuje pri vsem skupaj pa je, da včasih nisem bila taka. Ko sva se spoznala, sem bila zelo samostojna. Ves čas sem bila okoli ljudi, hodila sem ven, imela svoje hobije, svojo energijo. Bila sem ena tistih žensk, ki so vedno govorile: "Jaz pa nikoli ne bi ostala v odnosu samo zato, ker me je strah." Zdaj pa sem točno tam. Počasi sem se zaprla vase. Danes imam dobro službo, ampak zunaj nje praktično ničesar več.
Ampak ne gre samo za čustva in strah. Živiva skupaj. Eden od naju bi moral najti novo najemniško stanovanje, kar se na trenutnem trgu zdi skoraj nemogoče. Kljub dobri službi si težko predstavljam vse to finančno in psihično breme. Prijateljev skoraj nimam, pa tudi z družino nisem zelo povezana. Mama živi v drugem kraju, brat ima svojo družino in svoje življenje.
Bojim se tudi, da so pri moji starosti vsi dobri moški že zasedeni. Kaj če pustim stabilen odnos in na koncu ostanem sama, psihično zlomljena, v nekem dragem najemu, medtem ko bodo vsi drugi živeli odraslo življenje? Del mene tudi misli, da ga še vedno ljubim. Ali pa sem samo tako navezana, da ne znam oditi?
In kako sploh odideš, če je druga stran videti kot prepad?
Prestrašena
Draga prestrašena,
tole ni več samo vprašanje ljubezni, pač pa preživetja. Ko odnos postane način za uravnavanje tvojega živčnega sistema, vsaka misel na konec res deluje kot katastrofa. Zato tvoje telo tudi reagira tako intenzivno.
Ampak dobro me poslušaj: panični napad ni dokaz, da moraš ostati, samo da si zelo prestrašena. In to ni isto. Veliko žensk ostane v odnosih ne zato, ker bi bile srečne, ampak zato, ker se jim življenje zunaj odnosa zdi nevzdržno.
V tvojem primeru tudi delno razumem, zakaj. Nimaš močne mreže ljudi okoli sebe. Nimaš občutka doma drugje. Nimaš plana B. Imaš samo njega. In zato se ti zdi, da bi z odhodom izgubila tla pod nogami. Svoje celotno emocionalno preživetje naslonila na eno osebo. In to je nevarno.
Veš, kaj pa je pri tvojem pismu najbolj žalostno? Da ti sama zelo jasno vidiš razliko med tem, kdo si bila — in kdo si postala. To je pomembno. Ker pomeni, da nekje v sebi še vedno obstaja tista ženska, ki je znala stati na svojih nogah. Samo zelo dolgo je živela v odnosu, kjer je počasi vse svoje oporne točke preselila drugam: v partnerja, v skupno življenje, v rutino, v občutek varnosti.
To se ženskam pogosto zgodi mimogrede in postopoma. Vedno manj svojih stvari.
Vedno manj svojega sveta.
Vedno manj občutka:, da bo s tabo vse v redu, tudi če ostaneš sama. In potem razhod nekega dne ni videti samo kot nekaj žalostnega, ampak kot izguba identitete.
Zdaj pa še nekaj, kar bo bolelo: misel, kaj če so vsi dobri že zasedeni,
ni ljubezen, ampak panika. Panika pred samoto.
Pred praznim stanovanjem.
Pred nedeljo brez sporočil.
Pred tem, da boš prvič res sama s sabo.
In veš kaj? Mogoče si ravno zato tako dolgo ostala v odnosu, ki te ne osrečuje. Ker si osamljenost začela doživljati kot večjo grožnjo od nesreče. Ne pravim ti, da ga pusti jutri, ker mislim, da trenutno nisi psihično pripravljena na kaotičen, impulziven odhod.
Ampak nekaj pa moraš začeti delati takoj: spet graditi življenje, ki ne stoji samo na njem. Terapija. Novi ljudje. Rutine brez njega. Samostojni vikendi. Finančni plan. Razmislek, kam bi lahko šla, če bi morala.
Ker trenutno ne potrebuješ samo odgovora: "Ali naj ostanem?" Potrebuješ dokaz, da lahko preživiš tudi sama. In to je nekaj, česar ti ne more dati noben partner.
Zapomni si: če je nekdo postal edina stvar med tabo in razpadom, potem odnos že dolgo ni več samo odnos. Postal je bergla. In z berglami si pomagaš nekaj časa, ne pa celo življenje ...
Polona
