"Na najin poročni dan sem možu pogledala v oči in začutila ... nič" (resnična izpoved)

Po mesecih priprav je bilo to to. Končno sem se poročila z ljubeznijo svojega življenja, v prelepi poročni obleki pred 120 prijatelji in družino. To bi moral biti moj najsrečnejši dan, ampak če povem iskreno, nisem čutila nič.

V tistem trenutku sem se vprašala, kako naj sploh uživam v življenju, če niti na svoji lastni poroki ne čutim veselja?

Podobno sem se počutila tudi ob drugih dogodkih - ob kariernih uspehih, božiču in rojstnih dnevih. Počutila sem se, kot da bi se moje življenje dogajalo skozi motno steklo, namesto da bi ga dejansko doživljala.

Šele leta pozneje sem odkrila, da imam anhedonio. To pomeni, da se ne počutim ne veselo, ne žalostno, ampak sem v nekem vmesnem prostoru. Začela sem raziskovati bolezen in ugotovila, da strokovnjaki za možgane in duševno zdravje vse skupaj povezujejo z pozitivnimi in negativnimi izkušnjami v zgodnjem otroštvu. Otrok lahko vidi stvari, za katere so možgani preveč nezreli, da bi se z njimi spoprijeli.

"Med oralnim zadovoljevanjem se mi je zgodilo nekaj neprijetnega" (izpoved osramočene Slovenke)

Strokovnjakinja Irene Lyon pravi tudi, da ni potrebno prestati hude travme, da bi se počutili tako.

"Ni nujno, da so bili otroci v otroštvu zlorabljeni," je dejala. "Lahko so bili priča nečemu, kar ni bilo pod njihovim nadzorom, zatem niso bili deležni tolažbe ali pa so bili njihovi občutki prezrti, zavrnjeni ali zanikani," je še dodala.

Možno je tudi, da sta se moja mama in oče sovražila ter se pred mano ogromno prepirala. Ali pa sta bila preveč zaposlena s svojim delom, da bi se posvečala mojim občutkom. "Otroci običajno ne bežijo, ker vedo, da sami ne bi preživeli, zato se s tem spopadajo tako, da se odmaknejo od dojemanja," še pove strokovnjakinja.

Težava je v tem, da stresni in travmatični trenutki niso edini, od katerih se lahko distanciramo. Lahko se ločimo tudi od dobrih občutkov, kar je meni marsikaj pojasnilo.

Res je. Moji starši so bili večino mojega življenja nesrečno poročeni, njun odnos pa so večinoma definirali prepiri, katerim sem bila priča. Pogosto sem bila ujeta na sredini, zato sem se od tega poskusila distancirati.

Še sedaj, ko se zgodi nekaj čudovitega, opazim, da se začnem distancirati. Vse skupaj prekinem tako, da se spomnim, da sem varna in da nisem več nemočen otrok. Zavedam se, da občutki prihajajo iz preteklosti.

Uff vroče! Raziskava je pokazala, v katerem obdobju je ženski libido na vrhuncu!

Poslušam se prizemljiti tukaj in zdaj. Poizkušam več tehnik - od počasnega dihanja, opazovanje dihanja, vohanje nečesa z močnim vodnjem ali dotik drugačne teksture, na primer hoja po travi.

Sedaj je minilo že leto, odkar sem začela delati na tem. Počasi se spet počutim toplo. Pustim si čutiti. Počutim se prisotno.

Na žalost ne morem ponoviti nečesa tako velikega, kot je bila moja poroka, ampak sedaj veselje začutim že na sprehodu po parku z možem ob strani.

Poglej redko fotografijo Borisa Cavazze in najmlajšega sina Aleksa, ki je malokrat v javnosti

Fotografije: Goran Antley, Profimedia

Novo na Metroplay: "Po srcu sem rokerica." - Nina Strnad | Elle podkast