"Psihično sem čisto na tleh - se je možno pobrati iz tega dreka?" (srce parajoč zapis Slovenke)

"Kaj narediti, ko si psihično čisto na tleh? Nobene luči ni na koncu tunela. Ko je vsak dan isti ali pa še slabši? Tako globoko še v življenju nisem bila.

Toliko sranja še v življenju nisem doživela. Pa sem mlada, rosno mlada. Nekoč bila pridna študentka, zdaj pa sem na koščke razstavljena.

V dveh tednih sem izgubila 10 kilogramov, sem vidno shirana, bruham, ne jem nič. Samo bijem vojno s svojimi mislimi. Čakam, da mine ena ura, pa druga, pa tretja, pa da mine samo še ta teden, mesec. Tako rada bi naredila samomor, pa se tako hudo bojim smrti. Najraje bi nekam izginila v Afriko ali pa preprosto zaspala. Do zdravnika ne bi hodila, ker bi me najverjetneje napotil k psihiatru, a jaz teh problemov ne moram nikomur zaupati. Persen mi malo pomaga, da zaspim, vsaj za par ur. Pa seveda škatla cigaretov na dan.

O svojem problemu ne bi pisala, saj me je strah, da bi se oseba prepoznala. Gre pa za moškega, ki mi je dal vse, a hkrati me je prizadel na najhuši možen način. Kamorkoli grem, samo o tem razmišljam. Ne znam se zaceliti, ne gre …

Jokala bi tako glasno, a solz ni. Kričala bi na ves glas, razbila kakšen kozarec. Ne znam opisati teh občutkov, a vem, da tako ne bo šlo dalje.

A se je možno pobrati iz tega dreka? A je komu uspelo, ko je bil psihično čisto, ampak res čisto na koncu? Kako vam je uspelo? Potrebujem samo kakšen nasvet, lepo besedo, tukaj, ko je vse anonimno, sem si prvič drznila povedati to kar mi leži na duši," je na slovenskem forumu zapisalo dekle.

"Ne upam zapustiti moža, ker se bojim, da me zaradi TE težave nihče drug ne hotel" (izpoved Slovenke)

To ji je odgovorila ena uporabnica:

"Najprej se moraš zavedati, da se to, kar se ti je zgodilo, nikakor ni zgodilo samo tebi. Tvojo zgodbo zagotovo deliš z ogromno ljudmi. Ko boš začela govoriti o tem, kaj se ti je zgodilo, boš ugotovila, da veliko ljudi tvojo zgodbo dobro pozna in se lahko identificira s tabo zaradi svojih podobnih izkušenj.

Morda, če so ti blizu, bodo potrdili, da so vedeli, da je nekaj hudo narobe in bodo veseli, da si to spregledala in si pripravljena govoriti o tem. Morda bodo samo zelo dobro razumeli tvojo zgodbo in bodo čutili s tabo.

Zato ne tišči svoje zgodbe v sebi. Pogovori se s komer koli, ki mu zaupaš, morda z dobro prijateljico, kaj vem, morda z župnikom, komer koli, [za katerega, op. a.] veš, da je dober človek. Morda se dobro razumeš z mamo, babico, sestro. Spregovori. Ko boš začutila podporo ljudi in njihovo ljubezen, ti bo stokrat, tisočkrat lažje.

Dokler tiščiš problem v sebi in ga premlevaš, problem samo raste, se krepi in te vso prevzema, kmalu te bo požrl. Nobene potrebe ni po tem.

Ko boš spregovorila, boš ugotovila, da te imajo ljudje radi, da si vredna ljubezni, da zadeva ni tako edinstvena, tako grozna. Da bo vse v redu. S časom.

Govorim ti iz lastnih izkušenj. Jaz sem leta tiščala v sebi velik problem. Tudi v povezavi z moškim. Nerodno mi je bilo govorit o tem. Počutila sem se kot luzerka. Kot nekdo, ki se mu to ne bi smelo zgoditi. Bala sem se, kaj bodo ljudje rekli, kaj si bodo mislili o meni.

Potem sem slučajno nekoč, v enem pogovoru, ko mi je prijatelj začel govoriti o podobni zadevi, ugotovila, da sploh nisem sama. Da se stvari, kot se je zgodila meni, dogajajo stalno, povsod, zelo dobrim ljudem. Da to ni nič strašnega, da je rešljivo.

Od tam naprej mi je bilo mnogo lažje, dobila sem ogromno podpore prijateljev, ko sem začela govoriti o vsem. Družina me je podprla, dobila sem ogromno moči zase. In sem ne samo prebrodila zadevo, temveč se rešila. Zdaj sem srečna. Prej sem bila, kot da sem mrtva. Leta sem živela mrtva.

Vse dobro ti želim."

"Žal mi je, da sem rodila hčerko in zdaj se je moram znebiti" (izpoved slovenske mamice)

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ