"Neprestano mi je trdil, da nikoli ne bom dobila boljšega. Verjela sem mu." (ganljivo pismo zlorabljenega dekleta)

Nasilje spremlja ženske vseh starosti! Bi sama znala prepoznati znake nasilja v svojem razmerju? 😞

Za Saro* se je nasilje začelo že v prvem razmerju, ko je bila stara komaj 19 let.

*ime smo spremenili zaradi želje po anonimnosti.

"Prvi izpad je imel na čisto običajen dan, ko sva se vozila k mojim staršem na kosilo. Ne vem več, kaj točno sva se pogovarjala, a v enem trenutku sem mu povedala, da sem pred njim že imela kratko razmerje. Čisto je ponorel.

Kričal je name, da sem ku*ba in ostale žaljivke. Obrnil je avto in nikoli nisva prišla na dogovorjeno kosilo.

Staršem nisem povedala pravega razloga, zakaj naju ni bilo. Vedela sem, da njegova reakcija ni normalna, a nisem se znala spopasti s takšnim obnašanjem."

Hoditi sta začela v srednji šoli in bil je le kako leto starejši od nje. Na začetku je bilo vse normalno, z leti pa se je samo še slabšalo.

"Spomnim se obdobja na faksu. Po nekem prepiru je zabrisal stol v steno. Seveda je sošolka v sosednji sobi slišala incident in poročala svetovalki o dogajanju v moji sobi.

Svetovalka me je poklicala na razgovor, samo mene. A ker si ni dal dopovedati, da se nekam odpravljam sama, sva pri svetovalki pristala oba. Mene sploh ni pustil do besede. Dominiral je cel sestanek.

Začel me je tudi manipulirati. Mene in ostale stvari v mojem življenju. Preprečil mi je vse stike z mojimi moškimi sošolci in prijatelji. Celo z nekaterimi družinskimi člani. Tudi prijateljice je pripravil do tega, da so se me začele izogibati.

Nastopil je zadnji retrogradni Merkur letos: tri znamenja se lahko veselijo

Ko sem izgubila svojo najboljšo prijateljico, samo zato, ker je on ni prenašal, se mi je vse skupaj zdelo že preveč, a naredila nisem nič.

Veste, lahko je obsojati. A pred njim nisem imela nobenih podobnih izkušenj. On je bil moj prvi resni fant. Neprestano mi je trdil, da nikoli ne bom dobila boljšega. Verjela sem mu.

Nisem prepoznala znakov nasilja, ker jih nisem poznala. Nihče me ni naučil, kako in kaj narediti v takem primeru. Sebe sem vedno videla kot močno osebo, ki je vesele in dobre narave, a v takšni situaciji me je bilo preveč sram, da bi prosila za pomoč.

Lažje je bilo prenašati žaljivke, kot priznati staršem in prijateljicam, kaj se v resnici dogaja. Žal se nobena oseba, ki mi je bila blizu, ni potrudila raziskati, kaj se v resnici dogaja. In zdaj jih za to niti ne krivim. Zavedam se, da je vse ljudi okrog mene totalno zmanipuliral.

Ko sva končala drugi letnik faksa me je prepričal, da sva se preselila skupaj. Prvo noč v novem stanovanju me je udaril. Imela sva majhen prepir, saj mu moje stališče ni bilo všeč.

Težko je verjeti, da te nekdo, ki bi te moral imeti rad, udari. Tudi sama tega nisem mogla verjeti ali razumeti. Ampak ko so se mi zgodile takšne stvari, sem v mislih stekla k lepim trenutkom. Spomnila sem se vsega dobrega, kar se nama je zgodilo in upala sem, da vse ostalo čim hitreje mine.

Tepel me je še ves naslednji semester. Zdaj sem komaj zares videla, kaj pomeni izolacija. Zdaj sem imela novo nalogo - skrivati modrice. Znašla sem se tudi na tej točki, da sem imela samomorilska nagnjenja, saj se mi je to zdel edini izhod iz situacije.

Nekega dne sem dobila sporočilo od svoje prijateljice, ki je bila v vojski. Ko sem jo poklicala, sem se sesula. Povedala sem ji vse. Zagrozila mi je, da bo povedala mojim staršem, če ne ukrepam sama, in to takoj.

Poklicala sem brata, ki je ponorel. Mojega fanta ni maral od začetka, a si nikoli ni mislil, da so stvari privedle do te točke. Vsa družina je takoj ukrepala in prišla pome. Preselila sem se nazaj domov in na sodišču vložila prepoved približevanja. A to še ni konec.

En teden po selitvi domov sem mu napisala sporočilo, saj sem se počutila osamljeno. Rešila sem se njegove fizične prisotnosti, a zaradi tega sporočila sem ga 'ponovno' spustila v moje življenje in poskrbela, da se je nasilje nadaljevalo še leto dni.

Pisal mi je žaljiva in grozilna sporočila, jaz pa zaradi čustvene navezanosti cikla nisem imela moči prekiniti.

Ko mi je končno uspelo, se je moje življenje obrnilo na bolje. Dokončala sem prva leta študija in se kasneje odločila za poklic odvetnice. Dobila sem službo v pisarni, kjer lahko s svojim poklicem pomagam ženskam v podobni situaciji, kot sem bila jaz.

Nikogar ne želim obsojati in v zadnjih letih sem se veliko naučila. Živim srečno življenje in delam na sebi. Tudi na zmenke hodim. A sem precej previdna in ne zaupam takoj. Spet imam prijateljice in vesela sem, da se je izteklo tako kot se je."

Če si sama v podobni situaciji ali poznaš nekoga, ki je in bi rada pomagala, se lahko obrneš na pomoč k brezplačnemu SOS telefonu za ženske in otroke vsak delavnik od 12. do 22. ure, ob vikendih od 18. do 22. ure na številki 080 - 11 55.

Pripravila: N.S.

Fotografije: Profimedia, GIPHY

Vir: marieclaire.com