Se tudi ti še kdaj spomniš svoje prve ljubezni? Preveri, zakaj jo je tako težko pozabiti.
Z leti in izkušnjami sem vedno bolj začela dojemati, da je vse, kar vem o ljubezni, kako jo dajem in kako pričakujem, da bom ljubljena, povezano z mojim prvim – in verjetno najbolj ključnim – razmerjem.
Namreč, to prvo razmerje ima običajno znaten vpliv na to, kako dojemamo praktično vsa naša prihodna razmerja.
Večina izmed nas se (prvič) zaljubi nekje v obdobju najstništva. To so ključna leta, ko odkrivamo svet, se odločamo, kdo želimo biti, ter se – po vrhu vsega – učimo, kako ljubiti in biti ljubljeni.
Izkušnja prve ljubezni je zelo intenzivna zaradi navala vseh hormonov, ki jih občutimo prvič v življenju. Je nova, vznemirljiva in popolnoma nepozabna. Dopamin, oksitocin in serotonin preplavijo naše možgane. Te kemijske spojine za "dobro počutje" lahko sprožijo občutek evforije in intenziven užitek.
Ko se prvič zaljubimo in izkusimo ta nov naval hormonov, se naši možgani oklenejo teh čustev z vso silo – postanemo zasvojeni.
Ljubezen postane droga. Občutek imamo, da zdaj, ko smo jo doživeli, več ne moremo živeti brez nje. V najstniških letih ne znamo ločiti med čustvom ljubezni in osebo, do katere to čutimo.
Svojo srečo v popolnosti "prilepimo" na to osebo in ko jo izgubimo, je občutek takšen, kot bi nam nekdo trgal srce. Če povemo malo drugače: izguba te ljubezni nas odreže od našega novega in zasvojljivega vira hormonov. Hrepenimo po tem občutku, za katerega zdaj vemo, da obstaja, in zdi se nam, kot da brez njega ne moremo več živeti.
To je tudi razlog, zakaj bo tvoj prvi razhod (in zlomljeno srce) zmeraj najslabši.
Psihologi pravijo, da ko prvič doživimo ljubezen, lahko razvijemo občutek obupne navezanosti. Kar pomeni, da je veselje zaradi tega, ker imata drug drugega, povezano z obupnim strahom pred izgubo drug drugega. In to se lahko odraža kot nezdrava ljubezen.
Pogosto si celotno prihodnost zgradimo okoli te osebe, brez da bi za sekundo pomislili, da se bo nekoč končalo. Za nekatere se sicer res ne, a za mnoge prej ali slej pride ta trenutek in s seboj prinese kup vrednih lekcij. S to izkušnjo se premaknemo do naslednjega poglavja v življenju, ko moramo spet na novo definirati vse, kar smo mislili, da vemo o ljubezni.
Tvoja prva ljubezen vpliva na vsa tvoja prihodnja razmerja.
Ko enkrat izkusimo drogo ljubezni, bo to zmeraj nekaj, kar bomo iskali. Vedno znova in znova. Bolečina in zlomljeno srce, ko se ta ljubezen konča, se ne more primerjati z občutkom, ki ga doživimo, ko smo zaljubljeni. Zato verjamem, da podzavestno zmeraj iščemo naslednjo "porcijo" dopamina.
Včasih že fizična privlačnost in bežen flirt zagotovita zadostno zadovoljitev, a vendar nas večina še vedno nadaljuje z iskanjem iste intenzitete in strasti, ki se bo (vsaj do neke mere) ujemala s tistim, kar smo čutili pri prvi ljubezni.
Žal mi je, ker ti moram to povedati, ampak najverjetneje tega nikoli ne boš našla.
Še preden začneš hlipati v blazino, naj ti razložim, zakaj je to dobra stvar. Tista prva ljubezen je bila tako intenzivna zaradi kombinacije najstništva, novih in nepoznanih hormonov ter prikupne, a hkrati naivne intenzivnosti, ki sta si jo delili s tisto osebo.
Zdaj, ko si odrasla, si bolj modra, veliko manj naivna, tvoje telo brez tistega navala novih hormonov, poleg tega pa tvoji možgani nikoli ne bodo več prvič izkusili tistega občutka. Zato je hrepenenje po tej isto močni, dih jemajoči in prevzemajoči ljubezni na nek način nerealistično.
No, občutek, ki ga boš (če ga še nisi) v prihodnosti izkusila, je pravzaprav celo boljši!
Občutek, ko si tako močno navezan na nekoga, da se vsak dan zbudiš s strahom, da ga boš izgubila, ni zdrav občutek! Tako se NE počutiš, ko najdeš resnično ljubezen.
Ljubezen bi morala v tebi vzbujati občutek varnosti. Zaradi nje bi se morala počutiti kot najboljša in najbolj pristna različica sebe, polna topline. Vroč ogenj, ki ga začutimo s prvo ljubeznijo, ne more trajati (in tudi ne bo) večno.
Resda nekateri ljudje ostanejo s svojo prvo ljubeznijo do konca, ampak tudi pri njih ta notranji kaos plamen in ognjemetov zamenja en veliko boljši občutek.
Varna in zdrava ljubezen prinese s seboj toplino, občutek izpolnjenja in zadovoljstva, ki nikoli ne "gre iz mode". Brez strahu, ljubosumja in obupne navezanosti, zgolj čisti mir.
Zato ja, tvoja prva ljubezen bo najverjetneje zmeraj tvoja najbolj intenzivna ljubezen. Naši možgani si bodo vedno zapomnili in cenili tisto, kar se nam je prvič zgodilo – zaradi hormonov, ki so se (prvič) pretakali skozi naše telo in oblikovali občutek, ki se ne more primerjati z ničemer drugim.
Tako hitro se ujamemo v začaran krog skrbi in razmišljanja o tem, ali bomo sploh še kdaj našli ljubezen, podobno prvi. Primerjamo vsa prihodnja razmerja s čisto prvim in se spraševati, zakaj tista goreča intenziteta in obupna navezanost nista tam.
Resnica je, da ti dve tukaj nimata kaj iskati.
Tvoji možgani se namreč oklepajo teh občutkov in so se odločili, da bi takšna ljubezen pač morala biti, zaradi česar se včasih zdi, da vse, kar je manj kot to, že ne more biti resnična ljubezen.
Naj ti povem eno stvar: resnična ljubezen je (ali še bo) celo boljša.
Ceni svojo prvo ljubezen in se je spominjaj z radostjo v srcu, ampak od zdaj naprej išči tisto toplino, tisto neizpodbitno zadovoljstvo. Morda pri tem ne boš začutila ognjemetov, a če daš temu občutku vsaj priložnost, bo v tvojih možganih ustvarilo nove poti in na novo definiralo, kaj zate pomeni ljubezen.
Prirejeno po predlogi Georgie Parkin
