Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tokrat Polona razmišlja o tem, kaj je izraz opolnomočenja – kaj pa preprosto slaba modna odločitev.
Draga Polona,
pišem ti kot ženska v poznih štiridesetih, ki se zadnje dni sprašuje, ali je svet postal čuden ali pa sem čudna jaz.
Pred kratkim sem si s prijateljico po dolgem času privoščila dopust v toplih krajih. Morje, sonce, koktajl, knjige, uživancija – vse, kar človek potrebuje. Ampak potem sem na plaži opazila nekaj, kar me je res zmotilo.
Skupina mladih žensk je prišla na plažo v tistih bikinijih, ki so bolj ali manj samo vrvica. Bikini tangice, torej, ampak skoraj še manj kot to. Razumem, da so časi drugačni in da ljudje pokažejo več kože kot včasih – s tem nimam težav. Res ne. Nisem ena tistih, ki bi bila šokirana nad golimi nogami ali trebuhom. Ampak te ženske so imele dobesedno golo zadnjico. In potem so s tem sedle na ležalnike, na stole v baru, na rob bazena. To se mi je zdelo … no, malo nehigienično.
Ko sem to omenila prijateljici, me je skoraj napadla. Rekla je, da sem seksistična in da je to izraz seksualne svobode in telesne samozavesti. Da ženske končno nosijo, kar hočejo, da se v svojem telesu počutijo opolnomočene, in da nimam pravice soditi.
Zdaj pa se počutim kot kakšna moralna policija, kar res nisem. Nimam nič proti temu, da se ženske v svojem telesu počutijo dobro. Nimam nič proti bikinijem. V bistvu se imam celo za feministko. Ampak res mislim, da obstaja neka meja med svobodo in dobrim okusom. Saj bi bilo enako neprimerno, če bi moški na plažo hodili v Borat kopalkah ...
Sem samo staromodna ali imam pravico misliti, da čisto vse pa le ni nujno modna revolucija?
Lea
Draga Lea,
ne, nisi se čez noč spremenila v viktorijansko moralistko. Res je, da so bikiniji v zadnjih letih postali precej manjši. In mnoge ženske to vidijo kot izraz samozavesti ali telesne svobode.
Na splošno se mi zdi, da s tem ni nič narobe. Ženske imajo pravico nositi, kar želijo. Če se nekdo počuti odlično v tangicah na plaži, naj mu bo. Je pa treba povedati nekaj: to, da nek trend obstaja, še ne pomeni, da mora biti vsem všeč. In še manj to pomeni, da je vsaka modna odločitev avtomatično feministična revolucija.
V zadnjih letih smo začeli vsako estetsko izbiro razlagati kot politično izjavo. Če nosiš veliko – opolnomočenje. Če nosiš malo – opolnomočenje. Če ne nosiš nič – še večje opolnomočenje.
Pa ni res. To so preprosto modne odločitve. In nekatere med njimi so tudi slabe. Jaz recimo ne prenašam trenirk na javnih mestih in to sem pripravljena povedati ob vsaki priložnosti. Naj ostanejo na sprehodih v naravi ali na športnih igriščih.
In še to: tvoja misel o higieni ni tako absurdna, kot se zdi tvoji prijateljici. V nekaterih mestih so celo uvedli pravila, da ljudje ne smejo sedeti na javnih sedežih v kopalkah prav zaradi čistosti in udobja drugih, kar pomeni, da nisi edina, ki je pomislila na to.
Moraš pa se zavedati, da bo svet še naprej poln tangic na plaži, ne glede na to, kako zelo se nam zdi to neokusno. Zato imaš dve možnosti: lahko postaneš oseba, ki ima vsak dopust notranji monolog o tujih zadnjicah. Ali pa oseba, ki si naroči še en spritz, obrne ležalnik proti morju in pusti, da moda dela svoje.
Tvoje mnenje je legitimno, njihov bikini pa tudi. Če te kaj tolaži: vsaka generacija misli, da je naslednja izgubila okus. Včasih imajo prav.
Polona
