Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni piše bralka, ki jo partnerjeva naveza z družino duši in ji jemlje čas, ki bi ga lahko preživela v skladu s svojimi željami.
Hej, Polona,
S partnerjem sva skupaj tri leta, živiva skupaj in načeloma se super razumeva. Obstaja pa ena stvar, ki me počasi spravlja ob živce: praktično vsak vikend preživiva pri njegovih starših. Ne govorim o občasnih obiskih ali kosilih – govorim o tem, da je to postalo pravilo. Petek zvečer ali sobota dopoldne: "Greva k mojim?" In potem tam ostaneva ure, pogosto cel dan. Včasih celo prespiva. Njegova starša živita približno petnajst minut od naju, moji pa so na drugem koncu Slovenije, tako da jih vidiva enkrat na mesec, včasih še to ne.
Na začetku mi to ni bil problem. Njegovi starši so prijazni, sprejeli so me, nimam nobenih konkretnih zamer. Tast se itak drži bolj zase, tako da večino časa preživim s taščo. Ampak zadnje čase imam občutek, da sploh nimam več vikendov.
Ves teden delam, komaj čakam, da imam čas zase, da se vidim s prijateljicami, da grem na sprehod, da sem doma v miru. Potem pa se spet znajdem za njihovo mizo, v istih pogovorih, istih navadah.
Vse skupaj me tudi malo utruja. Pri njegovih starših se ne morem zares sprostiti, ves čas imam občutek, da moram biti "na nivoju", prijazna, vključena, nasmejana. Kot da sem gostja, ne pa nekdo, ki ima pravico do svojega prostora.
Pred kratkim sem se prvič opogumila in rekla, da se ne počutim dobro in da bom za vikend doma. K staršem je šel sam, a ko se je vrnil, je bil kar malo prizadet. Baje je taščo skrbelo, kje sem, a sem naredila kaj narobe itd. Ko sem pojasnila, da bi rada, da so vikendi bolj za naju, za "reset", je postal še bolj defenziven: rekel je, da so to njegovi starši, da jih ima rad, da jih ne vidi dovolj čez teden. In da je to pač normalno.
Zdaj se počutim kot slaba partnerica. Ali pretiravam?
Utrujena od nedeljskih kosil
Draga utrujena od nedeljskih kosil,
Kar opisuješ, je zelo pogosta situacija in ne nujno znak, da si nehvaležna ali da ne maraš njegovih staršev. Pač potrebuješ svoj prostor.
Odnosi z njegovimi starši so vedno malo posebna kategorija. So družina, ampak niso. Od tebe se pričakujejo bližina, toplina, prisotnost – hkrati pa to niso tvoji ljudje. Z njimi nimaš zgodovine, ki jo ima on, ki mogoče dejansko ne vidi razlike v tem, ali vikend preživlja v udobju novega ali pa starega doma. Zate pa je ta bližina lahko precej bolj naporna.
Tvoj partner tukaj ne dela nič "narobe". On samo živi svoj vzorec – njegova družina, njegovi vikendi, njegova rutina. Problem nastane, ker si ti avtomatično vključena v to rutino, ne da bi se o tem zares pogovorila. Vikendi niso neomejen vir časa in če si želiš en dan zase, je to čisto razumljiva osnovna potreba.
Nisi dolžna hoditi tja vsak vikend. To ni test ljubezni ali pogoj za dober odnos, ampak neka navada, ki je očitno postala samoumevna, pa jo je treba malo razrahljati.
Namesto "nočem več k tvojim" mu raje povej nekaj bolj konkretnega:
da si želiš vikende, ki so tudi tvoji.
da potrebuješ čas zase, za svoje ljudi, za počitek.
in da to ne pomeni, da ne maraš njegove družine. In to povej tudi tašči, če je treba, da ne bo po nepotrebnem dramatizirala.
Če želi biti res tam vsak vikend, lahko hodi tudi sam, določita pa tudi recimo en mesec za skupne obiske, tako kot gresta k tvojim. Ostali čas lahko porabiš, kot želiš.
Če tega ne bosta uredila zdaj, se zna to čez leta samo še stopnjevati – še posebej, če pridejo v igro otroci. Ljubezen ne pomeni, da živiš partnerjevo življenje. Pomeni, da ustvarita skupno, to pa ne vključuje avtomatskega nedeljskega kosila pri tašči, če si ga ne želiš.
Drži se,
Polona
