Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni tokrat piše bralka, ki ima težavo s taščo, ki želi vnuka na "pravilno" študijsko pot usmeriti z izdatno finančno podporo.
Draga Polona,
z možem imava 17-letnega sina, ki obiskuje tretji letnik gimnazije. Je priden, odgovoren fant, v šoli mu gre dobro, predvsem pa že od nekdaj zelo rad riše. Obiskuje likovne delavnice, ure in ure preživi za risalno mizo in že nekaj let govori, da želi študirati na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zavedava se, da umetniški poklici niso najlažja pot do finančne varnosti, ampak sin ima talent in predvsem ga to resnično veseli, zato ga podpirava.
Moja tašča pa ima drugačno mnenje. Stara je 75 let, vse življenje je bila zdravnica in je zelo ponosna na svoj poklic. Prepričana je, da je umetnost lahko hobi, pravi poklic pa mora človeku zagotavljati dostojno življenje. Ker ima sin dobre ocene, mu že leta dopoveduje, da bi moral študirati medicino. On ji vedno prijazno odgovori, da ga to ne zanima, ona pa samo zamahne z roko.
Pred nekaj tedni ga je povabila na kosilo. Ko je prišel domov, je bil nenavadno tih. Povedal mi je, da mu je babica povedala, da je ob njegovem rojstvu odprla varčevalni račun in nanj vsa ta leta nalagala denar. Zdaj je na njem približno 15.000 evrov. Sprva sem bila ganjena. Z darili tašča sicer nikoli ni skoparila, ampak to je vseeno večja stvar. Potem pa mi je sin povedal še drugi del zgodbe.
Babica mu je rekla, da bo denar dobil, če se bo vpisal na medicino. Če se bo odločil za umetniško akademijo, pa naj nanj ne računa. Menda mu je rekla: "Petnajst tisoč evrov je dovolj, da med študijem ne boš životaril. Ampak jaz ne bom plačevala za to, da boš pet let risal in potem delal kot natakar."
Ko sem to slišala, mi je zavrela kri. Poklicala sem jo in jo vprašala, ali se ji zdi normalno, da 17-letnemu fantu postavlja takšne pogoje. Odgovorila mi je, da je denar njen in da lahko sama odloča, za kaj ga bo namenila. Rekla je tudi, da bi ji morala biti hvaležna, ker želi vnuku zagotoviti prihodnost, in da je dovolj stara, da ve, da "se od sanj ne živi." Ko sem rekla, da sin ni naprodaj, mi je naprej vrgla, da "mu naj potem kar midva dava denar."
Tašča je zelo avtoritarna ženska in od nekdaj je navajena, da njena beseda v družini nekaj velja. Zato je tudi moj mož sprva skušal ostati nevtralen. Rekel je, da njegova mama res ne bi smela pritiskati na sina, ampak da je 15.000 evrov ogromno denarja in da ga ne moreva pričakovati brez pogojev. S tem se načeloma strinjam. Nikoli nisva računala na taščine prihranke.
Problem je drugje: sin je začel resno razmišljati o medicini! Še pred mesecem dni je govoril samo o sprejemnih izpitih na akademiji, zdaj pa naju sprašuje, ali bi bilo pametneje izbrati nekaj "bolj uporabnega". Ko sem ga vprašala, ali si tega res želi, mi je rekel: "Ne vem, mami. Petnajst tisoč evrov je veliko denarja. Ne bi rad bil neumen."
To me je skoraj spravilo v jok. Ne zato, ker bi bila medicina slab poklic, ampak ker se moj otrok prvič ne sprašuje, kaj želi početi, temveč koliko denarja bo izgubil, če bo izbral "napačno" prihodnost. Ali pretiravam? In ali naj sinu svetujem, naj denar zavrne?
Vanda
Draga Vanda,
tole je kar težka situacija. Tvoja tašča sinu ni nakazala, da bi mu rada pomagala pri študiju, ampak je rekla, da mu bo pomagala, če bo živel življenje, ki ga je izbrala zanj. To je velika razlika. Seveda lahko verjame, da je medicina boljša izbira od umetniške akademije. Toda ob vsem svojem življenjskem znanju očitno še vedno ne razume nečesa precej preprostega: dober zdravnik ni nujno človek, ki je imel dovolj dobre ocene za medicino. Je tudi človek, ki si želi biti zdravnik.
Najbolj pa me je zmotil sinov stavek: "Ne bi rad bil neumen." Fant, ki je še pred nekaj tedni samozavestno govoril o svoji prihodnosti, zdaj razmišlja, ali je neumen, ker želi početi nekaj, kar ga veseli. Mogoče ga je tašča želela finančno vzgajati, a ji je namesto tega uspelo, da je v fantu, prepričanem vase in v svojo prihodnost, zasejala dvom.
Zdaj ti pazi, da ne boš naredila nasprotne napake. Če boš sinu zdaj rekla, da mora denar zavrniti in vztrajati pri akademiji, boš tudi ti odločala namesto njega. Samo svojo odločitev boš zavila v lepši papir.
Zato se z njim usedi in ga zelo resno vprašaj: "Odmisliva babičinih 15.000 evrov. Kaj si res želiš študirati?"
Poslušaj ga. Če bo odgovor navsezadnje le umetnost, se skupaj pozanimajta o študiju, možnostih zaposlitve, življenju po diplomi. Podpirati otrokove sanje namreč ne pomeni, da mu nikoli ne postaviš neprijetnega vprašanja: kako nameravaš s tem živeti? Sanjarjenje je lepo, načrt pa še boljši. Če je umetnost res neperspektivna, morda najdeta srednjo pot? Ni nujno, da gre kar takoj v medicino, obstaja ogromno smeri, ki so bližje umetnosti.
S taščo bi opravila še en pogovor. Povej ji, da spoštuješ njeno pravico do lastnega denarja, vendar naj razume, da s takšnim pogojevanjem tvega odnos z vnukom. Naučila ga bo namreč, da je njena podpora odvisna od tega, ali živi po njenih pričakovanjih. Potem pa se nehaj pogajati. Če bo denar obdržala, naj ga. Tudi to je njena pravica. Ne more pa pričakovati, da bo vnuk to razumel kot izraz brezpogojne ljubezni.
In še nekaj. Petnajst tisoč evrov je za študenta ogromno denarja. Za odraslega človeka, ki bo v svojem poklicu preživel naslednjih štirideset let, pa presneto malo. Morda bo tvoj sin nekoč ugotovil, da umetnost ni zanj. Morda bo zamenjal smer. Morda bo celo res postal zdravnik. Ampak naj bo to zato, ker si bo tega želel sam.
Polona
