Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Tokrat Polona odgovarja moškemu, ki ga je šokiralo vedenje njegovih sodelavk.
Zdravo, Polona,
V službi imam situacijo, ki me je res razočarala in rad bi slišal tvoje mnenje. V sosednjo pisarno se je pred kratkim vselilo marketinško podjetje, kjer dela skupina žensk. Po moji oceni so stare med 20 in 40 in izjemno urejene. Pa ne v smislu "ok, lepo oblečena", ampak res na nivoju – kot da bi stopile iz Instagrama. Ličila, torbice, oblačila, lasje ... vse je na svojem mestu.
Imamo skupno teraso, kjer se včasih srečamo na kavi ali čiku. Še niti teden niso bile v stavbi in moje sodelavke (delam v pretežno ženskem podjetju) so jih že začele opravljati. Pa to ne tako mimogrede, ampak odkrito, glasno in brez zadržkov. Komentarji, ki jih slišim, so precej grdi – da so ziher na OnlyFansu, da živijo od tipov, da je vse fasada brez vsebine, pa da "take" ne morejo biti normalne.
Pri vsem tem jih sploh ne poznajo. Ni zares časa, da bi govorile z njimi, ker grejo itak takoj s terase, če vidijo, da katera od njih prihaja tja. Po drugi strani pa imam jaz malo več stika z njimi in vidim čisto nekaj drugega. Prijazne so, normalne, celo razgledane, ena je prinesla piškote za rojstni dan, druga mi je zadnjič pridržala vrata ... nič vzvišenega, nobenega "diva" momenta.
Ampak moje sodelavke se obnašajo, kot da so te ženske njihov osebni problem.
Je to res potrditev stereotipa, da lepe ženske ne marajo lepih žensk?
Ker meni se zdi, da gre tu za čisti predsodek.
Opazovalec
Dragi opazovalec,
ne, ženske ne "sovražijo lepih žensk". Nekatere sovražijo občutek, ki ga v njih sprožijo. To, kar opisuješ, ni zgodba o tistih "lepih ženskah" iz sosednje pisarne, temveč o tvojih sodelavkah.
Ko nekdo pride v prostor in zelo jasno izstopa – z videzom, energijo, samozavestjo, to v drugih ljudeh nekaj premakne. Včasih sproži občudovanje, včasih pa nelagodje, celo ogroženost.
Najlažji način, da se s tem spopadeš, ni, da rečeš:
"wow, zanimiva je", ampak "ziher ni normalna". To je obrambni mehanizem. Nekoga potolčeš, da se ti dvigneš.
A po drugi strani je malo stereotipen tudi tvoj odziv. Ti kot moški jih na podlagi njihovega "popolnega videza" zdaj po nekaj bežnih stikih že idealiziraš. Tako kot imajo tvoje sodelavke predsodke, jih imaš ti v drugo smer. Želiš dokaz, da predsodki o lepih ženskah niso resnični. Tvoje sodelavke pa jih vidijo kot "dokaz, da so točno take, kot si mislijo". Resnica je verjetno nekje vmes.
Ampak ključ tukaj ni v tem, kakšne so one. Ključ je v dinamiki med ženskami.
Ženske smo socializirane, da se primerjamo. Po videzu, po starosti, po tem, koliko pozornosti dobimo. In ko nekdo vstopi v prostor z zelo "visokim standardom" na tem področju, to lahko sproži precej močne reakcije, včasih tudi grde. Ne pomeni, da je to prav, je pa človeško.
Vsekakor pa zdaj tvoja naloga tukaj ni, da se postavljaš v vlogo pravičnika in razsodnika, po možnosti da bi si pridobil simpatije teh drugih žensk. Samo opazuj in si zapomni: ljudje redko govorijo o drugih. Večinoma govorijo o sebi.
Polona
