Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Bralka se je znašla v resni dilemi: videla je nekaj, kar lahko ogrozi srečo njene prijateljice ...
Draga Polona,
tole pišem z res težkim občutkom v želodcu. Moja najboljša prijateljica se čez tri tedne poroči. Poznava se iz srednje šole in res jo imam rada. Marsikaj sva preživeli skupaj, tudi slabe zveze in srce parajoče razhode. Ko je spoznala svojega sedanjega partnerja in se na smrt zaljubila vanj, smo bili vsi prepričani, da je to to. Ne bom rekla, da je popoln, se mi zdi pa odličen "match" zanjo in sploh nisem bila presenečena, ko sta se zaročila.
Prejšnji teden pa se mi je zgodilo nekaj, kar me je povsem pretreslo. Bila sem v enem od barov v centru Ljubljane, čisto spontano, po službi. In tam sem zagledala njega. Njenega zaročenca.
Najprej sploh nisem verjela, da prav vidim. Sedel je v kotu, precej blizu neke ženske, ki je nisem poznala. Ni bilo videti kot poslovno srečanje ali naključno druženje. Bila sta si preveč blizu. Nagnjena drug k drugemu, smejala sta se, ona se ga je dotikala po roki.
Potem sem videla še več. Ko je vstal, ji je položil roko na spodnji del hrbta, saj veš, tisti način, ki ga ne uporabljaš z nekom, ki ti ni blizu. Ko sta šla proti izhodu, sta se ustavila pri vratih, ona ga je prijela za majico in za sekundo sem bila prepričana, da se bosta poljubila. Nista se, je bilo pa nevarno blizu.
Nisem šla do njega, ker nisem hotela scene. Samo sedela sem tam in gledala za njima, potem pa sem odšla.
Od takrat ne spim normalno. Njena poroka je čez tri tedne. Ona govori o obleki, o rožah, o medenih tednih. Jaz pa imam v glavi samo tisto sliko iz bara. Ne vem, kaj naj naredim.
Če ji povem, ji lahko uničim vse tik pred poroko. Če ne povem, imam občutek, da jo izdajam. In kaj, če sem si kaj narobe razlagala? Kaj, če ni bilo nič? Čeprav imam v želodcu občutek, da to ni bilo nedolžno. Naj tvegam ali ostanem tiho?
Laura
Draga Laura,
to je ena tistih situacij, v katerih se ne želi znajti nihče. Ker karkoli narediš, bo nekdo prizadet. In verjetno tudi ti.
Kar si videla, se meni ne zdi kot "nič". Morda ni bil dokaz varanja v klasičnem smislu, ampak tudi ni bilo nedolžno. In tvoje telo je samo zaznalo, da nekaj ni v redu – temu občutku ponavadi lahko zaupaš. Res pa je, da občutek ni isto kot dejstvo. Zato imaš tukaj zdaj tri možnosti.
Prva: prijateljici poveš vse, kar si videla, brez olepševanja. Druga: najprej greš do njega in mu daš priložnost, da razloži. Tretja: ostaneš tiho in upaš, da si se zmotila. Ali da imata odprto zvezo, pa ti je to slučajno pozabila omeniti.
Ta tretja možnost je v resnici najbolj nevarna. Ker če se kasneje izkaže, da si imela prav, boš nosila breme tega, da si vedela in nisi nič rekla. Ampak tudi prva ni nedolžna. Če prideš do nje z nepopolno zgodbo, lahko sprožiš eksplozijo na podlagi nečesa, kar morda nima celotnega konteksta.
Zato bom rekla nekaj, kar ni najbolj udobno, je pa najbolj pošteno: pojdi najprej do njega. Ne kot detektivka ali sodnica. Samo kot nekdo, ki prijateljici hoče dobro. Preprosto: videla sem te, izgledalo je čudno. Kaj je bilo to? Njegova reakcija ti bo povedala več kot katerikoli scenarij v tvoji glavi.
Če se bo začel izmikati, minimizirati situacijo ali napeljevati na to, da si nora, potem imaš odgovor. Če bo imel razumno razlago, jo lahko pretehtaš in se na podlagi tega odločiš, ali je to nekaj, kar mora vedeti tudi ona.
Vem, da želiš zaščititi prijateljico. Ampak zaščita ne pomeni, da deluješ impulzivno. Pomeni, da si vzameš dovolj resno, da preveriš, preden razbiješ pravljico. Pa še nekaj ti polagam na srce: bodi pripravljena tudi na to, da bo ona zaščitila njega. Včasih svojo "pravljico" iščemo tako dolgo, da nismo pripravljeni videti, kako se krha. Ampak to pa potem ni več tvoja odgovornost.
Polona
