Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona odgovarja na občutljivo vprašanje bralke, ki ima občutek, da želi oče s prisotnostjo nove partnerke na družinskih praznovanjih izničiti spomin na pokojno mamo ...
Draga Polona,
moja mama je pred dvema letoma, malo pred 70. rojstnim dnevom, umrla po kratki bolezni. Z očetom sta bila poročena več kot 40 let. Njena smrt nas je vse zelo prizadela, očeta pa seveda najbolj. Prvo leto je bil popolnoma izgubljen. Z bratom sva ga veliko obiskovala, ga vabila k sebi in skrbela, da ni bil preveč sam.
Potem se je počasi začel pobirati in pred približno osmimi meseci nama je povedal, da je prek skupnih znancev spoznal žensko. Ime ji je Marija, ima 70 let in tudi ona je vdova. Priznam, da mi sprva ni bilo lahko. Ko sem ju prvič videla skupaj, sem imela zelo čuden občutek. Oče jo je prijel za roko in čeprav vem, da ni naredil ničesar narobe, sem takoj pomislila na mamo. Ampak sem se trudila. Marija je prijazna. Nikoli se ni obnašala, kot da želi nadomestiti mojo mamo. Z očetom hodita na izlete, v gledališče, včasih gresta za nekaj dni na morje. Oče je ob njej očitno srečnejši in tega mu ne želim vzeti.
Zdaj pa imamo problem zaradi praznikov. V naši družini že od nekdaj praznična kosila za prvi november, božič, veliko noč organiziram jaz. Tam je moj mož in otroci, pride pa tudi brat z družino in seveda oče. Mama je vedno sedela na istem mestu: na čelu mize, poleg očeta. Morda se sliši neumno, ampak odkar je ni, je tisti stol ostal prazen. Tako je bilo prvo leto po njeni smrti in tudi lani. Zdelo se nam je samoumevno, da ta stol iz spoštovanja pustimo zanjo.
Pred nekaj dnevi me je oče poklical in vprašal, ali Marija za letošnji prvi november lahko pride z njim. To me je, priznam, presenetilo in rekla sem mu, da sem mislila, da bomo praznike preživeli tako kot vedno, samo družina. Oče je odgovoril: "Marija je moja partnerka. Kam pa naj gre?" Njeni otroci bodo praznike letos preživeli pri partnerjevih družinah, zato bi bila sicer sama. Rekla sem, da nimam nič proti temu, da pride. Potem pa je oče dodal: "Pa prosim, ne delaj spet tistega s praznim stolom. Marija bo sedela zraven mene."
Takoj sem vedela, kaj misli. Rekla sem: "Tam je vedno sedela mama." Oče pa: "Mame ni več." Vem, da je to res. Ampak način, kako je to rekel, me je tako prizadel, da sem začela jokati. Rekla sem mu, da lahko Marija seveda pride, ampak da lahko sedi kjerkoli drugje, nakar je postal jezen in mi zabrusil, da ne bo od svoje partnerke zahteval, da se usede na drug konec mize.
Zdaj se ne pogovarjava. Brat pravi, da razume obe strani, ampak da bi očetu pustil, da sedi z Marijo. Moj mož pravi enako. Jaz pa ne morem. Morda je otročje, ampak ob misli, da bo druga ženska sedela na maminem mestu, jedla iz prazničnega servisa, ki ga je izbrala mama, in sedela poleg mojega očeta, mi je fizično slabo. Še posebej zato, ker sta skupaj šele osem mesecev.
Očetu sem rekla, da se mi zdi vse skupaj prehitro. Odgovoril mi je: "Zame dve leti nista prehitro. A bi rada, da vse življenje žalujem?" To seveda ni res, vesela sem, da ni več sam. Samo ne razumem, zakaj mora biti Marija že letos del nečesa, kar je bilo vedno naše družinsko praznovanje. In zakaj mora od vseh mest sedeti ravno tam. Sem res tako nerazumna?
Lucija
Draga moja,
nisi nerazumna, ker te boli. Ampak glede stola nimaš prav. In mislim, da nekje globoko v sebi to že veš. Tisti stol zate ni stol, na njem vidiš mamo. Vidiš družinske običaje, desetletja praznikov, verjetno tudi zadnje, ko je bila še tam. Zato popolnoma razumem, zakaj se ti ob predstavi, da bo letos na istem mestu sedela Marija, nekaj v želodcu obrne.
Ampak stol ni spomenik in Marija s tem, ko sede nanj, ne postane tvoja mama. Ne vzame ti njenega mesta v tvojem otroštvu, ne izbriše štiridesetih let zakona tvojih staršev, ne vzame fotografij, spominov ali praznikov, ki ste jih preživeli skupaj.
Tvoj oče ti je, sicer na precej neposreden način, povedal nekaj zelo krutega in hkrati zelo resničnega: mame ni več. Tebi je umrla mama, njemu pa žena. To ni ista izguba. Ti boš do konca življenja njena hči. V tem odnosu zate nikoli ne bo "nove mame". Tvoj oče pa je po njeni smrti, če se tako odloči, lahko partner še komu. In očitno se je odločil, da preostanka življenja ne želi preživeti sam. Pri 74 letih je spoznal žensko, s katero hodi v gledališče, na izlete in na morje. Držita se za roke. Očitno mu je lepo. Zakaj bi morala biti kazen za to, da je ponovno našel bližino, to, da za praznike sedi ločeno od nje?
Tukaj moram biti še nekoliko bolj neposredna. Praviš, da nimaš nič proti Mariji. Ampak v istem pismu praviš, da je po osmih mesecih še prezgodaj, da pride na družinske praznike. Kdaj pa ne bo? Po enem letu? Dveh? Ko se poročita? Ko ti bo dovolj dolgo dokazovala, da nima namena ukrasti mesta mrtvi ženski? Ker se bojim, da problem ni osem mesecev. Problem je, da bo prvi praznik z Marijo za mizo bolel, ne glede na to, ali pride letos ali čez tri leta.
Nekdo bo prvič sedel na tistem stolu in boleče jasno bo, da se življenje nadaljuje. To je grozno nepravičen del žalovanja. Svet ne ostane takšen, kot je bil na dan, ko je nekdo umrl. Tudi ljudje, ki so ga imeli najraje, se začnejo spet smejati. Hodijo na morje. Zaljubijo se. Kupijo novo pohištvo. Spremenijo tradicije. Pa vse to še ne pomeni, da so izdali pokojnika.
Tvoj oče mame ne ljubi nič manj za nazaj zato, ker danes ljubi Marijo. Poleg tega si napisala nekaj, kar se mi zdi pomembno: Marija je prijazna. Nikoli ni poskušala igrati tvoje mame. Njeni otroci bodo drugje in sicer bi praznike preživela sama. Kaj natančno naj torej oče naredi? Reče ženski, s katero je v zvezi: "Moja družina te sicer sprejema, ampak za praznike ne dovolj. Takrat imamo družino, ti pa počakaj doma"? To ni ravno sprejemanje. In še manj mi je všeč rešitev: "Lahko prideš, samo zraven svojega partnerja ne smeš sedeti."
Zato nehaj s tem, pokliči očeta, se mu opraviči in mu povej, da Marija seveda lahko pride in sedi ob njem, da pa mora vedeti, da ti bo težko. To je povsem legitimno. Potem pa naredi nekaj veliko lepšega, kot je prazen stol. Daj na polico mamino fotografijo, uporabi njen praznični servis, skuhaj jed, ki jo je vedno pripravljala, nazdravite ji, povej kakšno zgodbo o njej. Spomin na človeka se ohranja s tem, da ga nosimo s seboj, ne s tem, da pohištvu prepovemo novo uporabo.
Tvoja mama je imela svoje mesto v očetovi zgodbi več kot štirideset let. Marija ji ga ne more vzeti, lahko pa ima svoje mesto v delu zgodbe, ki očeta še čaka. In pri 74 letih mu res ni treba ostati vdovec samo zato, da bo njegovim odraslim otrokom nekoliko lažje žalovati.
Polona
